Jedro

VSRS je poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

Banka je upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožniku vrniti preplačilo glavnice v znesku 23.100,93 EUR (točka V. izreka). Ker toženka ni upravičena zadržati tega zneska, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III. izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev toženke v višini 23.100,93 EUR ne obstoji, saj glede na obrazloženo ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je položaj toženke bistveno slabši. Takšna odločitev je namreč skladna z načeli učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti, kot ciljem, ki jim sledi Direktiva 93/13.

Kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijanih točkah V. in VI. izreka spremeni tako, da se datum "30. 8. 2020" v obeh točkah nadomesti z datumom "29. 8. 2023".

II.V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah III., VII. in v delu točke V. izreka, ki se nanaša na plačilo zneska 23.100,39 EUR, potrdi.

III.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 13. 5. 2024 (točka I. izreka), postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 478,97 EUR ustavilo (točka II. izreka), ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev tožene stranke v višini, ki dosega znesek dajatvenega dela zahtevka tožeče stranke v višini 23.100,93 EUR, ne obstoji (točka III. izreka), ugotovilo, da so Kreditna pogodba z dne 2. 6. 2025, Notarski zapis Kreditne pogodbe in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika in Dodatek h kreditni pogodbi z dne 24. 5. 2017, nični (točka IV. izreka), naložilo toženi stranki plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 23.100,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2020 dalje do plačila (točka V. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za zakonske zamudne obresti za čas pred 30. 8. 2020 (točka VI. izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točka VII. izreka).

2.O pritožbenih navedbah tožene stranke (v nadaljevanju toženka), ki so se nanašale na točko IV. izreka sodbe, v kateri je bila ugotovljena ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, je bilo že odločeno z delno sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 286/2025-1 z dne 2. 9. 2025, in sicer je bila pritožba v tem delu zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki IV. izreka potrjena. Glede točk III., V., VI in VII. izreka sodbe je bil pritožbeni postopek prekinjen do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 14/2025. Ker je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) o navedenem predlogu odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 286/2025-3 z dne 10. 3. 2026 postopek nadaljevalo, pravdni stranki pa pozvalo, da se glede navedene sodne prakse SEU v roku 8 dni izjavita, pri čemer sta obe pravdni stranki podali izjavo v vlogah z dne 23. 3. 2026, te vloge pa so bile tudi vročene nasprotnim strankam.

3.Pritožbeno sodišče je tako odločilo še o preostalem delu pritožbe toženke, v katerem ta izpodbija točke III., V. in VII. izreka, in o pritožbi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), v katerem ta izpodbija točko VI. izreka, v kateri je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku za zakonske zamudne obresti za čas pred 30. 8. 2020 zavrnilo.

4.Pritožbo toženke pritožbeno sodišče povzema le glede tistih trditev, ki se nanašajo na kondikcijski zahtevek glede plačila glavne terjatve in zakonskih zamudnih obresti ter glede pobotnega ugovora toženke, saj so bile, kot je obrazloženo, ostale navedbe, ki se nanašajo na ničnosti zahtevek, že obravnavane v delni sodbi.

V zvezi s prisojenim dajatvenim delom tožbenega zahtevka toženka opozarja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bil kredit dogovorjen v valuti CHF, pri čemer se je vračal v mesečnih anuitetah v EUR protivrednosti. Tako tudi Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 371. členu uzakonja načelo monetarnega nominalizma in je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejansko stanje napačno ugotovilo.

Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju dajatvenega dela tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi bi tožnik moral najkasneje v letu 2015 izkazati dolžno skrbnost ter vsaj pet let po letu 2015 poiskati pravno pomoč pri pravnem strokovnjaku, ki je imel ustrezna znanja glede ničnosti pogodb. Ker tega tožnik ni storil, je zanemaril svojo dolžno skrbnost, ki so jo stranke, ki so do leta 2020 vložile tožbe, izkazale. Petletni zastaralni rok je tako potekel. Sodna praksa je namreč enotna v stališču, da je začetek zastaralnega roka treba vezati na skrbno ravnanje stranke, ki so ji bile in ki bi ji morale biti znane okoliščine, na podlagi katerih se lahko izreče sankcija ničnosti pravnega posla. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo.

Nepravilna je tudi odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti, kjer je sodišče upoštevalo določilo 193. člena OZ. Toženka, ki ji ni mogoče očitati hude kršitve profesionalne skrbnosti, z ničemer ni ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo v škodo potrošnikov, temveč je do nihanja tečaja v škodo potrošnikov prišlo iz vzroka, ki je bil izven njene sfere, in za katerega ni mogla vedeti. Nepoštenosti iz 193. člena OZ namreč ni mogoče enačiti s pojmom ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 23. in 24. člena ZVPot, saj je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ, ki temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki je vzpostavljalo ničnost pogodbe. Stališče, da je treba obrestni del zahtevka poravnavati na način, da se zamudne obresti plača od vložitve tožbe dalje, je zavzelo tudi SEU v zadevi C-520/21. Sodišče prve stopnje pa je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je namesto teka zamudnih obresti od posamezne anuitete, kot so bile zahtevane v tožbenem zahtevku, toženki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska v celotni višini 23.100,93 EUR od 3. 8. 2020 do plačila. Tožnik je namreč svojo kreditno obveznost dokončno plačal z dne 12. 11. 2018, v svoji pripravljalni vlogi pa je tudi prilagodil obrestni del zahtevka na način, da je od glavnice v višini 23.579,90 EUR uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer od dneva, ko so njegova vplačila dosegla glavnico kredita. Obrestni del tožbenega zahtevka je ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka že v celoti zastaral in mu tako zakonske zamudne obresti ne pripadajo.

Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora, saj sodba SEU C-520/21 v konkretni zadevi ni uporabljiva. Sklicuje se na 111., 198. in 193. člen OZ, ki bi jih moralo sodišče uporabiti ter na 2. odstavek 87. člena OZ, ki nacionalnemu sodišču omogoča zavrnitev zahtevka nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki v primeru, če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini in namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Tožnik tako ni upravičen do vračila presežka nad plačano glavnico, temveč je toženka upravičena tudi do plačila pogodbenih obresti in stroškov.

Toženka graja še odločitev o povračilu pravdnih stroškov, saj je napačno ugodeno tožbenemu zahtevku in je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

5.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah III., V. in VII. izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanih točkah razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6.Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti za čas pred 30. 8. 2020 dalje in torej izpodbija točko VI. izreka. Upoštevati je treba stališča Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS), ki je v sodbi v zadevi II Ips 60/2020 z dne 23. 10. 2020 sprejelo stališče, da pojem (ne)poštenosti, ki v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ni opredeljen, predstavlja pravni standard, ki ga sodišče napolni od primera do primera, upoštevajoč vsakokratne okoliščine primera, pri čemer (ne)poštenosti ni mogoče (pre)prosto (ne jezikovno ne vsebinsko) enačiti z drugimi pravnimi pojmi, kot so (ne)malomarnost oziroma (ne)dobrovernost. Pogodbena stranka, ki je ravnala le malomarno, je kljub temu lahko nepoštena v smislu 193. člena OZ ter mora plačati zamudne obresti od prejetega zneska tudi za čas pred vložitvijo tožbe, kar izhaja tudi iz druge sodne prakse VSRS.

Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi za zakonske zamudne obresti, kot so bile zahtevane s tožbo, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in sta v odgovorih na pritožbo prerekali pritožbene navedbe. Tožnik je zahteval tudi povračilo stroškov, nastalih v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba toženke je delno utemeljena (glede točke V. in posledično VI. izreka), delno pa je neutemeljena (glede točke III. izreka), prav tako je neutemeljena pritožba tožnika (glede točk V. in VI. izreka).

Glede ugovora zastaranja glavne terjatve:

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja, je sodišče prve stopnje v točkah 15. in 16. obrazložitve sodbe pravilno izhajalo iz stališča, da je za ugotovitev pričetka teka zastaranja ključno ne samo to, kdaj so bile tožniku lahko znane dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost, ampak tudi kdaj bi se lahko seznanil z nepoštenostjo oziroma ničnostjo pogodbenega pogoja, ob upoštevanju razumnega časa, da se seznani s pravnimi posledicami in svojim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Pri tem se je sklicevalo na sodbo VSRS II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glee tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kljub temu, da je v letu 2015 prišlo do znatnega zvišanja mesečne anuitete in so nekateri že tedaj začeli vlagati tožbe, se je sodna praksa glede morebitne ničnosti tovrstnih kreditnih pogodb izoblikovala šele v zadnjem času (z odločbami VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in sodbama SEU C-229/19 in C-289/19), pred tem pa so v Republiki Sloveniji sodišča tožbene zahtevke zavračala. Treba je upoštevati, da je šlo za zahtevno razlago pojmovno odprtega prava v povezavi s pravom EU in ustavnopravnimi vidiki glede varstva potrošnikov. Prav tako se je redno sodstvo za namen ustrezne razlage Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) v povezavi s slovensko ureditvijo večkrat obrnilo na SEU, USRS pa je 2022 ugotovilo ustavno neskladje določenih stališč v sodni praksi.¹ VSRS je sodno prakso oblikovalo vrsto let, šele v sodbah II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in zlasti v II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, v katerih so potrošniki prvič uspešno uveljavljali sodno varstvo, pa se je oblikovalo celovito razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih.

1.Po obrazloženem je zmotno stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja. Četudi bi bile tožniku iz objav v medijih v letu 2015 lahko znane okoliščine, da se je v domačo valuto preračunana vrednost kreditnega obroka drastično povečala in so že tedaj nekateri kreditojemalci vlagali tožbe zaradi ničnosti kreditnih pogodb, pa zgolj zaradi tega ni mogoče šteti, da je bil kot potrošnik seznanjen z nepoštenostjo pogodbenega pogoja in s pravnimi posledicami.

2.V konkretnem primeru, ko toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali bi lahko razumno vedel že v letu 2015, kot je toženka zatrjevala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel. Vsa drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

Glede temelja in višine kondikcijskega zahtevka in pobotnega ugovora toženke:

3.Kar zadeva vrnitvene zahtevke, nastale zaradi razglasitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, je pravo EU varstva potrošnikov utemeljeno predvsem na zahtevi po učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13)2 in t.i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev.3 Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti.4 SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov in sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21 (Bank M).

4.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po kreditni pogodbi prejel znesek v višini 10.000.000,00 SIT, kar je znašalo 41.739,41 EUR, medtem ko je že odplačal 64.840,34 EUR, zato mu je prisodilo znesek 23.100,93 EUR, kar predstavlja preplačilo plačane glavnice danega kredita. Prisodilo mu je tudi zakonske zamudne obresti od dne 30. 8. 2020 do plačila, preostali del tožbenega zahtevka na plačilo obresti od posameznih plačil pred 30. 8. 2020, pa je zavrnilo .

5.Toženka tudi v pritožbi vztraja, da ji je tožnik dolžan povrniti nadomestilo za uporabo denarja, v zvezi s čimer uveljavlja pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Odgovorilo je, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi določb nacionalnega prava, ki urejajo kondikcijski zahtevek, v skladu s katero lahko banka, ki je odobrila hipotekarni kredit, kadar je bilo ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, od potrošnika upravičeno zahtevati nadomestilo za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe, ki presega vračilo posojenega kapitala in po potrebi plačilo zamudnih obresti, če ta banka ne ravna nepošteno in če navedena pogodba ni v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli v smislu nacionalnega prava.

6.Kot poudarja SEU v zgoraj navedeni sodbi C-520/21, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.5 Iz točke 76. sodbe še izhaja, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78. pa, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih (obogatitvenih obresti), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.6

7.V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na določbo 371. člena OZ,7 ki določa načelo monetarnega nominalizma, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil res v obravnavani zadevi sklenjen devizni kredit, s katerim se je toženka zavezala izplačati znesek kredita v evrski protivrednosti CHF, tožnika pa sta se zavezala plačevati obroke kredita po vsakokratni vrednosti CHF, prav tako v evrski protivrednosti. Vendar je bistveno, da sta tožnika plačo in dohodke prejemala v EUR in sta morala ob zapadlosti vsakega mesečnega obroka obračunavati mesečni znesek obroka po takratni trenutni vrednosti valute CHF in za vračilo kreditnega obroka "kupovati" takratno vrednost CHF ter sta tako v obdobju odplačevanja kredita morala vračati bistveno več, kot sta prejela.

8.Toženka se v pritožbi zavzema tudi za uporabo 87. člena OZ. Slednji v 1. odstavku določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila po cenah izdaje sodne odločbe. Razen tega je 87. člen OZ treba uporabiti tako, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

9.Zgoraj navedeno pomeni, da je banka upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožniku vrniti preplačilo glavnice v znesku 23.100,93 EUR (točka V. izreka). Ker toženka ni upravičena zadržati tega zneska, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III. izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev toženke v višini 23.100,93 EUR ne obstoji, saj glede na obrazloženo ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je položaj toženke bistveno slabši. Takšna odločitev je namreč skladna z načeli učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti, kot ciljem, ki jim sledi Direktiva 93/13.

Glede teka zakonskih zamudnih obresti:

10.Sodišče prve stopnje je v točki V. izreka odločilo tudi, da je toženka dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 23.100,39 EUR za čas od 30. 8. 2020 dalje do plačila, v točki VI. izreka pa je v presežku glede zakonskih zamudnih obresti za čas pred 30. 8. 2020 tožbeni zahtevek zavrnilo.

11.V zvezi z zgoraj navedenima odločitvama, je utemeljena pritožba toženke, pritožba tožnika pa ne. V obravnavani zadevi tožnik znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

12.Kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.8 Pravnomočno je ugotovljeno, da je v predmetni zadevi banka ravnala objektivno nepošteno pri sklepanju kreditne pogodbe, je pa pritrditi pritožbi toženke, da njeno ravnanje ni bilo subjektivno nepošteno, saj tožnik niti ni zatrjeval, da so uslužbenci banke glede podajanja pojasnilne dolžnosti ob sklepanju kreditne pogodbe ravnali namerno ali s hudo malomarnostjo v škodo tožnikov tako, da so se zavedali, da je bila v tistem trenutku njihova pojasnilna dolžnost pomanjkljiva, ali da so se mogli zavedati, da bi njihova pojasnilna dolžnost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Iz nespornih zaključkov sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je uslužbenka banke tožnika o določenih možnostih in tveganjih obvestila.

13.V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnika plačila vtoževanega zneska pred vložitvijo tožbe nista zahtevala od toženke, zato sta upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 23.100,93 EUR od dneva vložitve tožbe, to je od dne 29. 8. 2023 do plačila in ne od trenutka, ko sta plačala vsak posamezni obrok, kot je zahteval tožnik. Navedeno je skladno tudi s sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, po kateri je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, po kateri ima potrošnik poleg nadomestila, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od datuma opomina.

14.Na podlagi zgoraj obrazloženega je neutemeljena pritožba tožnika, ki se zavzema za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačila vsakega posameznega obroka kredita toženki in so v zvezi s tem neutemeljena pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na vprašanje zastaranja zahtevka za plačilo zamudnih obresti.

Odločitev:

15.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo glede teka zakonskih zamudnih obresti in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje v točkah V. in VI. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbo toženke in pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča v preostalih izpodbijanih točkah, kot izhaja iz točke II. izreka te sodbe.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

16.Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (1. odstavek 163. člena).

-------------------------------