Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovni stroj ni last tožene stranke, slednjega ima zgolj v posesti, posest kot taka pa ne more v ničemer vplivati na morebitno kasnejšo upnikovo uveljavljanje denarne terjatve zoper njo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točki II/1, razen v delu, ki glasi, da, "se za te premičnine odredi hramba pri izvršitelju A. A., Nova Gorica" ter v točkah II/2 in točki II/4 izreka.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi odločilo o predlogu tožeče stranke za zavarovanje denarne in predlogu za zavarovanje nedenarne terjatve.

Ugodilo je predlaganemu zavarovanju nedenarne terjatve za izročitev delovnega stroja Volvo bager goseničar EC 300 ENL, s serijsko številko ... (v nadaljevanju bager) z izdajo začasne odredbe, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti delovni stroj in zanj odredilo hrambo pri izvršitelju ter odredilo, da se prepoved vpiše v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga upravlja Agencija RS za javnopravne evidence in storitve - AJPES (točka I/1 izreka izpodbijanega sklepa), nadalje prepovedalo uporabo delovnega stroja in izvršitev sprememb na tem delovnem stroju (točka I/2 izreka), toženi stranki v primeru kršitve obveznosti, določeni v I/1 in I/2 izreka naložilo plačilo denarne kazni (točka I/3 izreka), pri čemer začasna odredba začne veljati takoj in velja še 60 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku v postopku sodbe sodišča, izdane v tem postopku (točka I/4 izreka).

Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve za plačilo zneskov 74.961,83 EUR in 42.280,00 EUR, da se toženi stranki prepoveduje razpolagati s premičninami, naštetimi v točki II/1 izreka, ter se za nepremičnine odredi hramba pri izvršitelju in prepoved razpolaganja z njimi vpiše v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga upravlja AJPES (točka II/1 izreka) ter se toženi stranki prepoveduje odtujiti ali obremeniti nepremičnini parc. št. 1012/152 k.o. ... in parc. št. 1012/153 k.o. ..., kar se zaznamuje v zemljiški knjigi (točka II/2 izreka), nadalje, da se organizacijam za plačilni promet (v nadaljevanju OPP), pri katerih ima tožena stranka odprte transakcijske račune, prepoveduje izplačilo denarnega zneska toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke v breme TRR do višine denarnih terjatev tožeče stranke (točka II/3 izreka) ter začasna odredba začne veljati takoj in še 60 dni po izvršljivosti sodbe, izdane v tem postopku (točka II/4 izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka zavarovanja 490,36 EUR v 8 dneh (točka III izreka).

2.Zoper ta sklep, in sicer zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve vsebovano v točki II/1 (razen v delu, da se za premičnine odredi hramba pri izvršitelju) ter v točkah II/2 in II/4 izreka, se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na razveljavitev oziroma spremembo v tem delu izpodbijanega sklepa. V pritožbi se opredeljuje glede stališč sodišča prve stopnje 1) o ravnanju tožene stranke z delovnim strojem, 2) o več kot dvakratnem povečanju stroškov storitev v letu 2024, 3) o poslabšanju poslovnega izida (tako imenovanega negativnega kapitala) in insolventnosti ter 4) do izogibanja izpolnitvi obveznosti in sodnih postopkih. Glede prvega stališča, da toženkino skrivanje delovnega stroja ne predstavlja subjektivne nevarnosti, saj je le-ta po tožničinem odstopu od prodajne pogodbe last tožeče stranke in ne predstavlja več premoženja tožene stranke (dolžnika) izpostavlja, da je takšna presoja ravnanja tožene stranke preozka, preveč formalistična in toga. Sodišče pri tem ne upošteva dejstva, da je delovni stroj v posesti tožene stranke neprekinjeno že od 10. 11. 2023, ko je tožeča stranka delovni stroj izročila toženi stranki v testni najem, pri čemer se je večkrat spremenila vsebina pravnega razmerja (testni najem od 10. 11. do 20. 12. 2023, sklenitev prodajne pogodbe 20. 12. 2023, razveza prodajne pogodbe 2. 1. 2025). Od razveze prodajne pogodbe dalje tožena stranka ni imela več pravice do posesti delovnega stroja, kljub temu pa ga ima še danes v posesti. S tem aktivno izključuje tožečo stranko od pridobitve podatkov o stanju stroja, sprejemanju odločitev o potrebnem vzdrževanju stroja, njeno ravnanje pa je očitno usmerjeno v to, da se tudi v prihodnje glede tega dejansko nič ne spremeni. Kljub temu, da jo je tožeča stranka 23. 1. 2025 izrecno pozvala, naj sporoči, kje se stroj nahaja, se tožena stranka na to ni odzvala. Navedeno pa kaže na subjektivno nevarnost za uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke. Prav tako sodišče ne upošteva oziroma ne v zadostni meri, da tožeča stranka podaja navedbe o poslovanju tožene stranke kot nasprotne stranke v tem postopku zgolj na podlagi javno objavljenih podatkov (izkazi poslovnega izida za leto 2021 do 2024), zato pričakovanje sodišča, da bi morala podrobneje specificirati povečane stroške storitev in navesti še druge okoliščine, temelji na pretirano formalistični uporabi pravil o dokaznem in trditvenem bremenu in ne upošteva dejanskih realnih možnosti tožeče stranke glede na konkretne okoliščine primera, to je, da sta stranki v sporu in tožeča stranka nima možnosti pridobiti podrobnejših podatkov o njenem poslovanju. Ocenjuje, da je z vsem navedenim zadostila zahtevam za izdajo začasne odredbe ter več kot dvakratno povečanje stroškov storitev ob bolj ali manj enaki višini čistih prihodkov od prodaje že samo po sebi zgovorno, celo alarmantno, v procesnem smislu pa dovolj tehtno, da s stopnjo verjetnosti vzbudi sum v izčrpavanje tožene stranke. Smiselno enako, da ima omejen dostop do podatkov o poslovanju tožene stranke, zatrjuje tudi v zvezi s stališčem sodišča, da so njene navedbe o poslabšanju poslovnega izida in insolventnosti nezadostne za utemeljitev obstoja subjektivne nevarnosti. Obenem sodišče ni pripisalo nobene teže vsebini navedb, ki specificirano in s številkami ponazarjajo očitno in znatno spremembo v rezultatih poslovanja tožene stranke napram rezultatom prejšnjih let, ter bi ob uporabi zahtevanega standarda verjetnosti moralo prepoznati subjektivno nevarnost. Sodna presoja teh okoliščin pa je tudi v nasprotju s sodno prakso (I Cpg 514/2022), po stališču katere tudi slabo poslovanje tožene stranke (listinsko izkazano z računovodskimi izkazi) lahko predstavlja subjektivni pogoj, to je zatrjevani izkaz verjetnosti (drugačnega) razpolaganja s premoženjem. Nenazadnje na subjektivno nevarnost kažejo v predlogu specificirane navedbe o postopanju tožene stranke v tem sodnem postopku in istovrstnem postopanju tožene stranke v drugem postopku med istima pravdnima strankama pred sodiščem, s katerimi po oceni tožeče stranke tožena stranka zlorablja procesne pravice in do česar se sodišče ni opredelilo, saj po njegovi oceni pa navedbe o izogibanju izpolnitvi obveznosti in sodnih postopkih ne zadostujejo za utemeljitev obstoja subjektivne nevarnosti. Nenazadnje odločitev sodišča odstopa od novejše sodne prakse, ki je pri presoji verjetnosti obstoja subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zavzela stališče, da je treba dejstva "presojati širše oziroma v kontekstu celotnega dolžnikovega ravnanja oziroma ocenjevati kot celoto, ne pa vsakega posameznega ravnanja posebej" (I Cpg 59/2025, I Cpg 514/2022, I Cpg 1584/2012, I Cp 1946/2012, IV Ip 1546/2021). Ker se sodišče v točkah 12 do 15 izpodbijanega sklepa ločeno opredeljuje do vsakega posameznega sklopa navedb tožeče stranke in ne oceni vseh zatrjevanih dejstev in okoliščin kot celoto, je podana kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. V nasprotju z obstoječo sodno prakso pa je tudi stališče sodišča, da neplačila preostanka kupnine ne more šteti kot razpolaganja s premoženjem, ker gre za strankino pasivnost pri izpolnjevanju njene obveznosti. Poleg tega tako visoka stopnja strogosti pri presoji navedb tožeče stranke v konkretnem primeru ni na mestu tudi iz procesnih razlogov, saj je kontradiktornost v postopku izdaje začasne odredbe zagotovljena šele v ugovornem postopku, v katerem bi lahko sodišče še vedno samo (brez intervencije pritožbenega sodišča) po potrebi ustrezno korigiralo izdano začasno odredbo, v našem primeru pa je sodišče dejansko preskočilo to ugovorno fazo in a priori nesorazmerno bolj zaščitilo interese tožene stranke na račun interesov tožeče stranke. Nenazadnje zatrjuje, da z izdajo predlagane začasne odredbe tožena stranka ne bi pretrpela nikakršne škode, saj takšno zavarovanje toženi stranki ne prepoveduje, ne onemogoča in ne omejuje uporabe ter gospodarskega izkoriščanja premičnin in nepremičnin, ki jih lahko tožena stranka ne glede na izrečene prepovedi nemoteno in enako kot sedaj uporablja ter se v dejanskem pogledu glede tega za toženo stranko nič ne spremeni. Priglaša stroške.

3.Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi se določbe ZPP uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6.Pritožbeno izpodbijana je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni za verjetno izkazala subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ za zavarovanje dveh denarnih terjatev v skupni višini 117.241,83 EUR (od katerih se ena nanaša na plačilo 74.961,83 EUR iz naslova opravljenih storitev in dobave blaga, druga pa na plačilo 42.280,00 EUR iz naslova uporabnine stroja), v posledici česar je predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve z izpodbijanim sklepom zavrnilo (točka II/1-4 izreka).

7.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zaključke o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na trditveni podlagi tožeče stranke ter svoje razloge prepričljivo in argumentirano obrazložilo. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se jim pridružuje tudi sodišče druge stopnje, zgolj v odgovor pritožbenim grajam pa navaja naslednje:

8.Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka (upnica) za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve pogoje, ki so določeni v 270. členu ZIZ, izkazati kumulativno. Izkazati mora verjetnost obstoja terjatve iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, hkrati pa enega izmed pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj ni izkazala za verjetno, da obstaja nevarnost, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V tej posledici, ker bi moral biti za verjetno izkazan ta pogoj kumulativno, poleg verjetnosti, da obstoji oziroma bo nastala terjatev (prvi odstavek 270. člena ZIZ), se z vprašanjem obstoja slednjega pravilno ni ukvarjalo.

9.Pritožba izpostavlja, da z izdajo predlagane začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve tožena stranka ne bi pretrpela nikakršne škode, saj predlagano zavarovanje toženi stranki ne prepoveduje, ne onemogoča in ne omejuje uporabe ter gospodarskega izkoriščanja premičnin in nepremičnin, ki bi jih lahko, ne glede na izrečene prepovedi, nemoteno in enako kot do sedaj uporabljala ter se zanjo v dejanskem pogledu nič ne spremeni. Sodišče prve stopnje se do vprašanja neznatne škode, kot pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ni opredelilo. Tožeča stranka namreč obstoja tega pogoja v predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni zatrjevala, sodišče, ki je ob njenem obravnavanju vezano na trditveno podlago stranke, se zato s tem vprašanjem pravilno ni ukvarjalo. Pritožba zato v smeri obstoja pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ni dopustna ter je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati. Gre za pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer tožeča stranka razlogov o podaji teh navedb šele v pritožbenem postopku, torej iz nekrivdnih razlogov, ni navedla. Tudi sicer se je sodna praksa enotno opredelila do tega, da prepoved odtujitve in obremenitve na stvareh (premičninah in nepremičninah) pomeni poseg v lastnino, ki lastniku omejuje razpolaganje, zato ta ukrep sam po sebi ne pomeni neznatne škode.

10.Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje pri vprašanju obstoja subjektivne nevarnosti oziroma aktivnega ravnanja tožene stranke v smeri zmanjševanja njenega premoženja, ni presojalo ključnih elementov. Tako je ravnanje tožene stranke z delovnim strojem obravnavalo preveč formalistično in togo ter pri tem ni upoštevalo specifičnih okoliščin, glede zatrjevanega več kot dvakratnega povečanja stroškov storitev v letu 2024 v primerjavi z višino teh stroškov v prejšnjih poslovnih letih in ob nespremenjenih čistih prihodkih od prodaje, ni upoštevalo, da tožeča stranka nima vpogleda oziroma je njen vpogled omejen na javne objavljene podatke, enako je vezano na javno dostopne podatke tudi glede zatrjevanega poslabšanja poslovnega izida (tako imenovanega negativnega kapitala) in insolventnosti, hkrati se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o postopanju tožene stranke v drugih sodnih postopkih, kjer naj bi zlorabila procesne pravice in nenazadnje sodišče prve stopnje vseh teh zatrjevanih dejstev in okoliščin, ki po njenem mnenju predstavljajo obstoj nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ni ocenilo kot celoto, s čimer naj bi odstopilo od stališča novejše sodne prakse.

11.Sodišče prve stopnje se je do vseh izpostavljenih pritožbenih graj, (razen, da se do njih ni opredelilo kot do celote), opredelilo z argumentiranimi razlogi, ki jim pritrjuje sodišče druge stopnje.

12.Tožeča stranka v pritožbi ponovno zatrjuje, da je delovni stroj, ki je vse od testnega najema dalje (10. 11. 2023) v posesti tožene stranke (pri čemer ne ve, kje se delovni stroj nahaja, saj ji kljub pozivu tožena stranka tega podatka ni posredovala in se na poziv ni odzvala), kaže na subjektivno nevarnost za uveljavitev njene denarne terjatve. Na to pritožbeno grajo je tožeči stranki odgovorilo že sodišče prve stopnje (glej točka 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa), navedenim razlogom pa se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo posesti delovnega stroja namreč ni pokazatelj, na podlagi katerega bi bilo moč sklepati na verjetnost obstoja konkretne nevarnosti, zaradi katere bi bila kasnejša možnost uveljavitve terjatve tožeči stranki onemogočena ali precej otežena. Gre za vprašanje uveljavitve denarne terjatve, navedena dejstva, izpostavljena v tej zvezi pa bi lahko vplivala zgolj na uveljavitve nedenarne terjatve, torej na vprašanje vrnitve delovnega stroja, kar bi bilo lahko predmet presoje v okviru s strani tožeče stranke v tem postopku predlaganega zavarovanja z začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, to je izročitve delovnega stroja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovni stroj ni last tožene stranke, slednjega ima zgolj v posesti, posest kot taka pa ne more v ničemer vplivati na morebitno kasnejšo upnikovo uveljavljanje denarne terjatve zoper njo.

13.Na verjetnost obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, torej na obstoj subjektivne in konkretne nevarnosti delovanja v smeri razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, ni moč sklepati na podlagi dvakratnika porasta stroškov storitev v letu 2024, v primerjavi z letoma 2022 in 2023, niti v letu 2024 poslabšanem poslovnem izidu glede na poslovne rezultate v letih 2021 do 2023. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje podatki o slabšem poslovnem izidu dejansko predstavljajo neko objektivno dejstvo, pri čemer tožeča stranka ne postavi nikakršnih trditev, ki bi kazale na to, da tožena stranka z namenom neskrbnega poslovnega ravnanja zmanjšuje svoje premoženje. Sklicevanje tožeče stranke na nezmožnost pridobivanja konkretnih podatkov, ker lahko vprašanje verjetnosti obstoja nevarnosti izkazuje zgolj z vpogledom v javne listine, le-tega ne more spremeniti. Zgolj dejstvo odvisnosti od javnih podatkov sodišču ne daje podlage za sklepanje na obstoj subjektivne nevarnosti kot jo predvideva drugi odstavek 270. člena ZIZ. Enako velja tudi glede vprašanja zvišanja stroškov storitev, v zvezi s čimer tožeča stranka ne postavi nikakršnih konkretnih trditev oziroma razlogov, ki bi kazali na to, da je zviševanje teh stroškov dejansko namenjeno, kot zatrjuje tožeča stranka, izčrpavanju družbe, torej da gre za dolžnikovo razpolaganje s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve tožeči stranki kasneje onemogočena ali precej otežena. Gre za objektivne okoliščine, ki so izkazane v javnih listinah (2021 do 2024), ki same po sebi ne morejo biti in niso razlog, zaradi katerega bi lahko sklepali na verjeten obstoj nevarnosti razpolaganj (storitev oziroma opustitev), s katerimi tožena stranka svoje lastno premoženje obremenjuje na način, da bi onemogočila oziroma otežila kasnejšo izterjavo vtoževane terjatve, ko pri tem tožeča stranka kakršnihkoli drugih, s tem povezanih konkretnih ravnanj tožene stranke, usmerjenih v zmanjševanje njenega premoženja, ne zatrjuje.

14.Nenazadnje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da pokazatelj obstoja subjektivnega pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ tudi ni ravnanje tožene stranke v vzporednih sodnih postopkih. Tožeča stranka zatrjuje zlorabo procesnih pravic tožene stranke v teh postopkih, vendar pa to dejstvo samo po sebi ni pokazatelj obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve zaradi teh ravnanj tožene stranke v bodoče onemogočena oziroma precej otežena. Da tečejo zoper toženo stranko številni sodni postopki samo po sebi prav tako ne izkazuje delovanja tožene stranke v smeri ogrozitve izpolnitve terjatve tožeče stranke, zaradi česar bi bil ukrep z izdajo začasne odredbe potreben in utemeljen.

15.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je res, da sodišče prve stopnje ni napravilo posebnega zaključka o tem ali bi vsa izpostavljena ravnanja tožene stranke, gledana kot celota, zadostila standardu subjektivne nevarnosti v konkretnem primeru, vendar pa navedeno dejstvo ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do vseh s strani tožeče stranke izpostavljenih ravnanj tožene stranke. Zaključilo je, da z njimi, konkretno z ravnanji usmerjenimi na poslovanje tožeče stranke kot izhaja iz javnih evidenc, izkazuje tožeča stranka zgolj objektivno, ne pa subjektivno nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ. Medtem, ko je ravnanje tožene stranke v sodnih postopkih in posest delovnega stroja sodišče prve stopnje ocenilo kot ravnanji, ki v ničemer na kasnejšo morebitno izvršbo ne bi mogli vplivati. Skupek po tožeči stranki zatrjevanih ravnanj tožene stranke zato po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja nevarnosti, zaradi katerih bi sodišče vtoževano denarno terjatev zavarovalo pred morebitno brezuspešno izvršbo z izdajo začasne odredbe. Trditve tožeče stranke namreč ne dajejo podlage za verjeten obstoj nevarnosti kakršnegakoli razpolaganja, s katerimi bi tožena stranka lastno premoženje (torej tisto, ki bo pogojno, če tožeča stranka uspe z zahtevkom, predmet poplačila) obremenila na način, s katerim bo izterjava vtoževane terjatve onemogočena ali precej otežena. Slabo poslovanje kot tako in zvišanje stroškov storitev v letu 2024 in predhodnih letih, samo po sebi ne pomeni, da dolžnik dela v smeri zmanjšanja svojega premoženja z namenom, da bi otežil oziroma preprečil kasnejšo uveljavitev terjatev tožeči stranki. Sklop vseh zatrjevanih okoliščin, ki same zase ne pomenijo konkretne nevarnosti, tudi kot celota ne kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke v bodoče kakorkoli onemogočena oziroma precej otežena. Sklicevanje se na novejšo sodno prakso s trditvijo, da mora sodišče ocenjevati vsa zatrjevana ravnanja kot celoto, ne pa vsakega posameznega ravnanja posebej, ni moč enačiti s konkretnim primerom iz sodne prakse (VSM I Cpg 59/2025). V izpostavljenem primeru je šlo dejansko za ravnanja tožene stranke (poslovanje z izgubo, zmanjšanje števila zaposlenih, zmanjšanje sredstev družbe in prihodke, visoke obveznosti, razprodaja premičnega premoženja, povezanost družbe s tujino in možnost prenosa poslovanja in sredstev v tujino), skupek katerih bi lahko izkazoval nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, pri čemer ne gre spregledati dejstva, da so bila v tej smeri zatrjevana tudi konkretna ravnanja dolžnika kot na primer zmanjšanje števila zaposlenih, razprodaja premičnega premoženja, odprt bančni račun v tujini, in drugo. Tovrstnega primera iz sodne prakse zato ni moč enačiti z obravnavanim primerom. Tudi sicer v pritožbi izpostavljena sodna praksa napotuje zgolj na ocenjevanje vseh dolžnikovih ravnanj kot celote.

16.Pritožbena graja tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje odločilo brez, da bi opravilo kontradiktoren postopek, v katerem bi lahko samo po potrebi ustrezno korigiralo začasno odredbo, če bi jo takoj izdalo, ni utemeljena. Na strani sodišča samega je odločitev, ali bo takoj odločilo o začasni odredbi oziroma bo o predlogu odločilo po tem, ko se bo tudi nasprotna stranka opredelila do predloga. V našem primeru je sodišče prve stopnje odločilo o obeh predlaganih začasnih odredbah (za zavarovanje denarne in za zavarovanje nedenarne terjatve) takoj, kar pa ni v nikakršnem nasprotju s procesnimi pravili. Zato s tem v zvezi sodišču prve stopnje ni moč očitati nikakršnih procesnih kršitev. Pri tem pa ni moč mimo dejstva, da mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, izpolnjenost pogojev za njeno izdajo izkazati s stopnjo verjetnosti v samem predlogu in torej ob njegovi vložitvi izkazati zadostno skrbnost. Dejstvo je, da gre za nujen ukrep, ki zahteva takojšnje ukrepanje sodišča, zato morajo biti pogoji zanj izkazani z zadostno stopnjo verjetnosti.

17.Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo pravilno, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ ter je posledično materialno pravno pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

18.Z navedenim je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so bile odločilnega pomena v tej zadevi, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

19.V posledici navedenega se izkaže pritožba za neutemeljeno, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnji potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

20.Tožeča stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, krije sama nastala ji stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

21.V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o ugovoru tožene stranke zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o s strani tožeče stranke predlaganem zavarovanju nedenarne terjatve za izročitev delovnega stroja (točka I/1-4 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Zveza: