Jedro

S tem ko obsojenčev zagovornik navaja, da niso razčiščena vprašanja v zvezi s čestitko za obsojenčev rojstni dan ter da je ostalo nerazčiščeno tudi vprašanje avtorstva pisma, napisanega dne 4.10., smiselno uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. F.H. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 25.2.2000 je bil obs. F.H. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 103. člena ter v zvezi z 2. odstavkom 12. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ/77) ter dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena ter v zvezi z 2. odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (KZ). Z upoštevanjem posamezno določenih kazni zapora mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 3 leta in 4 mesece zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 13.9.1999 od 16. ure do 21.1.2000 in hišni pripor od 21.1.2000 dalje. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.6.2000 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obs. F.H. in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je dejanja, opisana v izreku prvostopenjske sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ ter v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, mu nato po 2. odstavku 183. člena KZ izreklo kazen 3 leta zapora, v odločbi o stroških kazenskega postopka pa je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo, obsojenčev zagovornik uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, v celoti pa sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane in ker obsojenčev zagovornik v zahtevi izraža svoje pomisleke v dejanske ugotovitve sodišča. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. F.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vsebinsko je zahteva za varstvo zakonitosti enaka pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo. Obsojenčev zagovornik namreč v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno zatrjuje, da obsojencu očitana kazniva dejanja niso datumsko natančno opredeljena, zaradi česar je po njegovem mnenju podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, da so ostala nerazčiščena vprašanja v zvezi s čestitko za obsojenčev 28. rojstni dan, katero da je obsojencu poslala oškodovanka, čeprav je to zanikala, da je ostalo neobrazloženo tudi zatrjevanje obsojenca o avtorstvu pisma, napisanega 4.10., katerega mladoletna oškodovanka brez tuje pomoči ni bila zmožna sestaviti, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, ter da sodišči nista zavzeli stališča in da je zato ostala sodba neobrazložena glede izjave in izpovedbe ginekologinje dr. M.G., da je mladoletna oškodovanka na njeno vprašanje, če je z obsojencem prišlo do spolnih odnosov, to odločno in jasno zanikala.

Vse te navedbe obsojenčevega zagovornika sta zavrnili že prvostopenjsko sodišče in tudi drugostopenjsko sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v razlogih sodb pa sta svoja stališča, s katerimi se Vrhovno sodišče strinja, tudi obrazložili. Pravilna je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, obrazložena na strani 3 sodbe, da je čas storitve dejanj, storjenih na škodo oškodovane M.G., časovno dovolj natančno opredeljen, zaradi česar ni dvoma, da jo je obsojenec spolno zlorabljal v času, ko še ni dopolnila 14 let. S tem ko obsojenčev zagovornik navaja, da niso razčiščena vprašanja v zvezi s čestitko za obsojenčev rojstni dan ter da je ostalo nerazčiščeno tudi vprašanje avtorstva pisma, napisanega dne 4.10., smiselno uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Sicer pa je že prvostopenjsko sodišče o teh trditvah obsojenčeve obrambe zavzelo svoje stališče in ga v razlogih sodbe na strani 9 tudi obrazložilo, in sicer je na podlagi izpovedbe oškodovanke ugotovilo, da obsojencu pisma za njegov rojstni dan ni napisala oškodovanka, ter da glede oškodovankinega pisma z dne 4.10., upoštevaje njen šolski uspeh, ne dvomi, da ga je napisala 13-letna oškodovanka. Tudi o oškodovankini izjavi zdravnici dr. M.G. je prvostopenjsko sodišče zavzelo svoje stališče in ga na strani 8 prvostopenjske sodbe tudi obrazložilo. Ni torej utemeljeno zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da o tej okoliščini sodišči nista zavzeli stališča in da ga nista obrazložili. Povsem brez potrebe in neutemeljeno obsojenčev zagovornik navaja, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, ker je obsojenca spoznalo za krivega 4 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let oziroma 15 let, saj je drugostopenjsko sodišče deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in je dejanja obsojenca, opisana v izreku prvostopenjske sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena ter v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ ter mu nato izreklo po 2. odstavku 183. člena KZ kazen 3 let zapora, torej nižjo kazen kot mu je bila izrečena s prvostopenjsko sodbo.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato in ker obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.