Jedro

Upoštevaje, da sodišče prve stopnje niti v sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, je logično, da tožena stranka s pritožbeno grajo procesne kršitve ni mogla biti prepozna.

Nesubstanciranost dokaznega predloga pomeni upravičen razlog za njegovo zavrnitev. Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazni predlog tožene stranke ostal nesubstanciran, je odločitev sodišča prve stopnje, da dokaza s ponovnim zaslišanjem direktorja tožene stranke ne izvede, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 856,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 203072/2009 z dne 6. 1. 2010, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 10.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2009 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 120/2013-11 z dne 11. 3. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo uveljavljanje procesne kršitve zaradi neizvedbe predlaganega dokaza v pritožbi pravočasno v smislu določbe prvega odstavka 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Predlagala je razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve „v ponovno odločanje prvostopnemu ali drugostopnemu sodišču“.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizijske trditve glede izvedbe dokaza z zaslišanjem priče B. K. in z njim povezanim dolžnim obvestilom tožene stranke o nameravanem zaslišanju K. ter očitek glede presoje nedovoljenih pritožbenih novot v zvezi s predložitvijo idejnega projekta, presegajo okvir dopuščenega vprašanja in jih zato Vrhovno sodišče ni presojalo.

Relevantno procesno dejansko stanje

7. Tožena stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo 23. 4. 2013 po opravljenem zaslišanju priče B. K. predlagala „ponovno zaslišanje direktorja tožene stranke glede na danes izvedeno pričanje“.

8. Sodišče prve stopnje dokaza s ponovnim zaslišanjem direktorja tožene stranke ni izvedlo. Do predlaganega dokaza se ni opredelilo niti na naroku niti kasneje v posebnem sklepu ali sodbi.

9. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo, v kateri je sodišču prve stopnje med drugim očitala, da njenega dokaznega predloga, ki naj bi bil pravno relevanten in ključen za vsebinsko pravilno odločitev v predmetni zadevi, ni niti formalno še manj pa argumentirano zavrnilo.

10. Sodišče druge stopnje procesnega očitka tožene stranke ni vsebinsko obravnavalo, ker je štelo, da gre za zatrjevanje procesne kršitve, ki bi jo morala tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej na (zadnjem) naroku za glavno obravnavo 23. 4. 2013, česar pa, kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave, ni storila. Sodišče je še dodalo, da tožena stranka razlogov, zakaj je bil dokazni predlog pravno relevanten, tudi v pritožbi ni navedla (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Revizijske navedbe

11. Revidentka trdi, da glede grajanja procesne kršitve v pritožbi ne more biti prekludirana, saj sodišče prve stopnje njenega dokaznega predloga s ponovnim zaslišanjem direktorja ni zavrnilo niti s posebnim sklepom niti v sodbi. Na koncu II. točke revizije revidentka pojasni, kaj naj bi s tem dokaznim predlogom dokazovala.

Razlogi za zavrnitev revizije

12. Po določbi prvega odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

13. Držijo trditve revidentke, da sodišče prve stopnje razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza tožene stranke ni navedlo ne v dokaznem ne v posebnem sklepu, niti jih ni navedlo v sodbi. Tako kršitev določb pravdnega postopka je treba pravočasno grajati v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP.

14. Upoštevaje, da sodišče prve stopnje niti v sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, je logično, da tožena stranka s pritožbeno grajo procesne kršitve ni mogla biti prepozna. Zato je utemeljen očitek drugostopenjskemu sodišču, da je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP. Vendar pa, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ta kršitev na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala.

15. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede zaslišanja strank 236. člen ZPP (v zvezi z 263. členom ZPP) med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Prav tak pa je bil v konkretnem primeru tudi dokazni predlog tožene stranke. Zgolj z navedbo, naj se ,,glede na danes izvedeno pričanje“ (priče B. K.) ponovno zasliši direktor tožene stranke, tožena stranka bremenu substanciranja dokaznega predloga ni zadostila.

16. Prvostopenjski razpravljajoči sodnik bi toženo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) na to pomanjkljivost lahko opozoril, vendar pa v obravnavanem primeru tega ni bil dolžan storiti, saj je na to toženo stranko smiselno opozorila tožeča stranka z navedbami na naroku, da „ponovno zaslišanje tožene stranke ni potrebno, ker je priča samo izpovedala tisto, kar je že bilo navajano in je potrdila te navedbe“.

17. Nesubstanciranost(1) dokaznega predloga pomeni upravičen razlog za njegovo zavrnitev oziroma neizvedbo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da dokaza s ponovnim zaslišanjem direktorja tožene stranke ne izvede, pravilna.

18. Skladno z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP bi sodišče prve stopnje moralo predlagani dokaz obrazloženo zavrniti. Tega ni storilo. Kljub temu pa storjena kršitev drugega odstavka 287. člena ZPP v obravnavanem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj upoštevaje obrazložitev v prejšnji točki ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

19. Po obrazloženem se je pokazalo, da je odgovor na vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena vložitev revizije, sicer v prid revidentki, vendar pa kršitev določbe 286.b člena ZPP in z njo povezana kršitev drugega odstavka 287. člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nista vplivali. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

O stroških postopka

20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) tožeči stranki priznalo nagrado za postopek z revizijo v znesku 682,00 EUR (tar. št. 3300) in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), povečano za 22% DDV, skupaj 856,44 EUR.

21. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

Op. št. (1): Tak je ostal vse do revizije, v kateri je tožena stranka na koncu II. točke prvič pojasnila, kaj naj bi z dokaznim predlogom dokazovala. Navedbe v pritožbi, da naj bi bil dokaz pravno relevanten in ključen za vsebinsko pravilno odločitev v predmetni zadevi, so splošne in nekonkretizirane.