Jedro

Vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju je somatomorfna bolečinska motnja, ki se je razvila po poškodbi (električni udar), pogojena pa je bila z osebnostno strukturo tožnice. Vzrok bolniškega staleža je zato bolezen in je tožbeni zahtevek na ugotovitev poškodbe pri delu kot vzroka staleža neutemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep o stroških postopka v izreku izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek 1.430,40 EUR zniža na znesek 819,80 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I.

„1. Odpravita se odločbi toženca št. ... z dne 18. 3. 2010 in št. ... z dne 3. 3. 2010 v delu, kjer se ugotavlja začasna nezmožnost za delo od 6. 3. 2010 do 22. 3. 2010. Tožeča stranka je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 6. 3. 2010 do 22. 3. 2010. 2. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2010 in št. ... z dne 3. 8. 2010 v delu, kjer se ugotavlja začasna zmožnost za delo od 7. 8. 2010 do 16. 8. 2010. Tožeča stranka je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 7. 8. 2010 do 16. 8. 2010. 3. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2010 in št. ... z dne 5. 10. 2010 v delu, kjer se ugotavlja začasna zmožnost za delo od 1. 10. 2010 do 10. 10. 2010. Tožeča stranka je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 1. 10. 2010 do 10. 10. 2010. 4. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 12. 2010 in št. ... z dne 21. 12. 2010 v delu, kjer se ugotavlja začasna zmožnost za delo od 18. 12. 2010 do 2. 1. 2011. Tožeča stranka je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 18. 12. 2010 do 2. 1. 2011. Tožbeni zahtevki za odpravo zgoraj navedenih izpodbijanih odločb tožene stranke v delu, kjer se ugotavlja vzrok začasne nezmožnosti za delo, se zavrnejo.

II.

1. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2010 in št. … z dne 12. 5. 2010 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo, se zavrne.

2. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2011 in št. ... z dne 16. 3. 2001 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.430,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe, to je zadnji odstavek I. točke ter prvi in drugi odstavek II. točke izreka, je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnica ni strinjala z ugotovitvami sodnega izvedenca medicinske stroke, zato je predlagala, da sodišče v zadevi pritegne komisijo za ... pri … fakulteti v A., predhodno pa naj zasliši dr. med. A.A., specialista anesteziologa, ki je dalj časa zdravil tožnico, katero še vedno zdravi, vendar je sodišče oba predloga neupravičeno zavrnilo. Namesto tega specialista je sodišče zaslišalo dr. med. A.B., ki je razlagal le teoretično, kaj pomeni takšna poškodba, ki pa ni v vzročni zvezi s to nezgodo. Meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, poleg tega pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Sodišče pri teh odločbah tudi ni navedlo, zakaj jih je zavrnilo oziroma zakaj ni odločbi odpravilo, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče v celoti povzema ugotovitve izvedenca, ki je izdelal mnenje, vendar pa izvedenec pri izdelavi ni upošteval ugotovitev specialistov, ki so zdravili tožnico in s tem njihovo zdravljenje in ugotovitev v celoti izničil. Sodišče je edino navedlo, da izvedeniško mnenje daje dovolj strokovne podlage in je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Ali je mnenje, ki ga je podala komisija za ... pri ... fakulteti v B. dovolj strokovno, bi lahko ugotovili le drugi izvedenci oziroma že predlagana komisija za ... pri ... fakulteti v A.. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper sklep o stroških pritožbe je pritožbo vložil toženec. Navaja, da je sodišče pri obračunavanju stroškov napačno presojalo število ter uspeh pri vsaki konkretni zadevi. Sodišče je vse stroške in nagrado za postopek in nagrado za narok, pavšalno pomnožilo s štiri uspešno rešenimi zadevami. Ni pa upoštevalo, da so bile prve tri zadeve s sklepom z dne 22. 6. 2011 združene že pred prvim narokom v eno zadevo, kar pomeni, da je odvetnik opravil samo en narok za vse tri zadeve. Nadalje je sodišče združilo še dve zadevi na naroku 1. 7. 2011 in združilo še tretjo na naroku dne 18. 8. 2011. Ker gre za združene zadeve v eno zadevo in posledično za eno nagrado za en narok, je pravno zmotno, da je sodišče štelo nagrado za narok, poštne in telekomunikacijske storitve v štirikratnem znesku. Toženec tudi meni, da je ocena sodišča glede uspeha v sporu ocenjena previsoko in da je ta kvečjemu 50 %.

Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

K pritožbi tožnice Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost večih odločb toženca in sicer dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 18. 3. 2010 ter odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 3. 3. 2010, s katero je odločil, da je tožnica od 6. 3. 2010 zmožna za delo. Nadalje je presojalo dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 1. 6. 2010 ter odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 12. 5. 2010, s katero je odločil, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 13. 5. 2010 do 4. 6. 2010. Nadalje je presojalo dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 3. 8. 2010 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 21. 7. 2010, s katero je odločil, da je tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo od 17. 7. 2010 do 6. 8. 2010, od 7. 8. 2010 pa je zmožna za delo. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 21. 12. 2010 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 8. 12. 2010, s katero je odločil, da je tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo od 11. 12. 2010 do 17. 12. 2010, od 18. 12. 2010 dalje pa je zmožna za delo. Sodišče prve stopnje je presojalo še dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 5. 10. 2010 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 15. 9. 2010, s katero je odločil, da je tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo od 16. 9. 2010 do 30. 9. 2010, od 1. 10. 2010 dalje pa zmožna za delo. Obenem je sodišče prve stopnje presojalo še dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 4. 4. 2011 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 16. 3. 2011, s katero je odločil, da je tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo od 19. 3. 2011 do 6. 5. 2011. V teh postopkih je bil sporen vzrok in trajanje začasne nezmožnosti za delo oziroma v zvezi z dokončno odločbo z dne 4. 4. 2011 in z dne 1. 6. 2010 le vzrok začasne nezmožnosti za delo.

Glede na to, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne vsebuje posebnih določb v zvezi z opredelitvijo, kdaj gre za poškodbo pri delu, je v tem primeru potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), na katerega uporabo napotuje določba 19. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ). ZPIZ-1 v prvi alineji prvega odstavka 63. člena določa, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Takšnega stanja pa sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je v spornem obdobju vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo bolezen in ne poškodba pri delu, izvajanje dodatnih dokazov pa nepotrebno.

Glede na določbo 254. člena ZPP se dokaz z drugim izvedencem izvede, če je mnenje nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Za takšno stanje v konkretnem primeru nedvomno ni šlo.

V obravnavanem primeru je sodni izvedenec podal obširno izvedensko mnenje in odgovoril na vsa vprašanja o pravno relevantnih dejstvih tako v samem mnenju, podal pa je še dopolnilno mnenje tako, da so razčiščena tudi sporna vprašanja, ki jih je izpostavila tožnica v pripombah na mnenje. Mnenje izvedenca je tudi skladno, ne samo z medicinsko dokumentacijo in dognanji medicinske znanosti, ampak s posameznimi specialisti, konkretno anesteziologom, psihiatrom in tudi tožničino lečečo zdravnico. Za izvajanje dokaza z zaslišanjem dr. med. A.A. pa niso izpolnjeni niti formalni razlogi. Tožnica je zaslišanje tega specialista predlagala šele v pripombah na izvedensko mnenje in se pri tem sklicevala le na to, da jo je ves čas zdravil in bo zato najbolj vedel, za kakšne posledice gre. Ni pa navajala razlogov, zakaj tega dokaza ni predlagala že do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri tožnici dne 30. 8. 2008, ko je priključila električni grelec v podaljšek, prišlo do električnega udara s tokom napetosti 220 V. Kot je ugotovil izvedenec je bilo vstopno mesto desna roka, kjer ni bilo znakov termične poškodbe, prav tako pa tudi ne na izstopnem mestu. Izvedenec po pregledu vse dokumentacije in potem, ko je tožnico še osebno pregledal, ni ugotovil, da bi pri tožnici zaradi škodnega dogodka prišlo do morebitne posledične okvare centralnega živčevja in tudi klinični popoškodbeni potek ter klinična slika ob osebnem pregledu, ne govorita zato, da bi električni udar privedel do kakšne lezije živčnih struktur in torej do poškodbe. Po mnenju izvedenca drugače ne kaže niti ostala opravljena diagnostika, vključno z EMG, ERG, VEP, predvsem pa SEP, ki je v mejah normale. Pri tožnici pa tudi ni ugotovil, da bi bili pri njej izpolnjeni kriteriji za diagnosticiranje nevropatske bolečine. Po mnenju izvedenca je pri tožnici, kot konverzivno nevrotični osebnostni strukturi, takšna diagnoza pa je razvidna iz psihiatričnih izvidov po dolgotrajnem zdravljenju, škodni dogodek povzročil poleg prilagoditvene motnje, razvoj trajne somatoformne bolečinske motnje. Takšno motnjo, ki je ni mogoče razložiti s kakšnim fiziološkim procesom ali telesno motnjo, je potrdil tudi psihiater. Da gre pri tožnici za bolezen, je potrdil tudi zaslišani anesteziolog A.B., enakega mnenja pa je bila tudi tožničina osebna zdravnica.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in sicer somatoformna bolečinska motnja, ki se je razvila po poškodbi, pogojena pa je bila z osebnostno strukturo tožnice, je zato pravilen. Takšen zaključek se nanaša na vsa sporna obdobja tožničine začasne nezmožnosti za delo, ki jo je tožnica uveljavljala s tožbami, nanaša pa se tudi na dokončni odločbi zdravstvene komisije z dne 4. 4. 2011 in z dne 1. 6. 2010 v zvezi z odločbama imenovanega zdravnika z dne 16. 3. 2011 in z dne 12. 5. 2010, v katerih je tožnica izpodbijala le vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo.

Pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo razlogov za zavrnitev takšnega zahtevka (glede vzroka začasne nezmožnosti za delo), saj so ravno v tem delu vsi razlogi obrazloženi, so zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je sicer res povzelo mnenje sodnega izvedenca v delu, ki se nanaša na pravno relevantna dejstva, je pa mnenje tudi dokazno in to ustrezno ocenilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (zadnji odstavek I. točke ter 1. in 2. točko II. točke izreka) potrdilo kot pravilno in zakonito. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

K pritožbi toženca Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica vložila šest tožb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile vse zadeve združene v eno zadevo, vodeno pod opr. št. VII Ps 866/2010 in sicer sta se najprej s sklepom z dne 22. 6. 2011 v zadevo pod VII Ps 866/2010 združili zadevi VII Ps 1486/2010 in VII Ps 2080/2010 ter nato s sklepom na naroku dne 1. 7. 2011 zadevi Ps 166/2011 in Ps 2574/2010 in na naroku dne 18. 8. 2011 še zadeva Ps 1100/2011. Glede na to predstavljajo stroški postopka nagrado za postopek za šest tožb (nagrada nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge) po 183,30 EUR (tar. št. 3100), to je 1.099,80 EUR, nagrado za narok 169,20 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar znese 1.289,00 EUR ter od tega zneska še 20 % DDV 257,80 EUR. Skupaj znašajo stroški postopka 1.546,80 EUR.

Ker je tožnica v štirih zadevah, v katerih je uveljavljala začasno nezmožnost za delo in spremembo vzroka, uspela v višini 80 % (glede začasne nezmožnosti za delo), v drugih dveh zadevah, v katerih je uveljavljala spremembo vzroka, pa ni uspela, znaša njen celotni uspeh 53 %. Od skupnega zneska 1.546,80 EUR, 53 % znaša 819,80 EUR, kolikor je toženec dolžan tožnici povrniti v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo glede stroškov postopka (zadnji odstavek II. točke izreka) v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 1.430,40 EUR, nadomestilo z zneskom 819,80 EUR.