Jedro

Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je organ prve stopnje petim inšpekcijskim zavezancem postavila A. A. kot skupnega predstavnika. S to odločitvijo organ prve stopnje ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, zato ne gre za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ne gre pa niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 52. člena Zakona o splošnem upravnem postopku1, v inšpekcijskem postopku petim inšpekcijskim zavezancem postavila A. A. kot skupnega predstavnika (1. točka izreka), ki obdrži to lastnost toliko časa, dokler inšpekcijski zavezanci ne postavijo drugega skupnega predstavnika ali pooblaščenca (2. točka izreka). Odločil je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep sta se pritožila prvo in drugo tožeča stranka. Njuno pritožbo je organ druge stopnje zavrnil. 3. Tožeče stranke se z izpodbijanim sklepom ne strinjajo in zoper njega vlagajo tožbo. Trdijo, da je nezakonit, da s strani gradbene inšpektorice določen skupni predstavnik ni primeren in sposoben za skupnega predstavnika, ki bi moral poleg lastnih interesov skrbeti za interese in pravice ostalih udeležencev. Sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep odpravi in s sodno odločbo odloči o stvari. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, posebnega odgovora na tožbo pa ni poslala.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba ni dovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) taksativno določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena) in če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče torej tožbo s sklepom po uradni dolžnosti zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ali če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa smo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Poleg tega se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1).

8. Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je organ prve stopnje petim inšpekcijskim zavezancem postavila A. A. kot skupnega predstavnika. Organ je zavezancem postavil skupnega predstavnika iz razloga, ker ti po pozivu niso sami imenovali skupnega pooblaščenca.

9. S to odločitvijo organ prve stopnje po presoji sodišča ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, zato ne gre za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ne gre pa niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega je mogoče uveljavljati samostojno sodno varstvo v upravnem sporu, ker z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na potek inšpekcijskega postopka.

10. Čeprav je v pravnem pouku odločbe druge stopnje navedeno, da je zoper izpodbijani sklep prve stopnje možen upravni spor, sodišče ugotavlja, da glede na zgoraj obrazloženo izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo vseh tožnikov kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj napačen pravni pouk ne more dati tožnikom več pravic, kot jim jih daje zakon.

11. Poleg tega je sodišče ob pregledu prilog k tožbi ugotovilo, da tretje tožeča stranka ni vložila pritožbe zoper izpodbijani akt, zoper katerega je bila pritožba sicer mogoča in kar sta prvo in drugo tožeča stranka tudi izkoristili. Tudi iz odločbe organa druge stopnje jasno izhaja, da je organ odločal samo o pritožbi prvo in drugo tožeče stranke. Zato je sodišče tožbo tretjega tožnika zavrglo tudi na podlagi 7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave, ki jo tožeče stranke smiselno predlagajo z dokaznim predlogom po zaslišanju tožnikov.

13. Izrek o stroških temeljih na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 (2) Če poseben pravni predpis tega ne prepoveduje, lahko organ, ki vodi postopek, naloži s sklepom strankam, ki so udeležene v postopku z istovetnimi zahtevki ali obveznostmi naj v določenem roku navedejo, katera od njih jih bo predstavljala, ali pa da postavijo skupnega pooblaščenca. Če stranke temu sklepu ne ugodijo, jim lahko organ s sklepom določi skupnega predstavnika, ki obdrži to lastnost toliko časa, dokler stranke ne postavijo drugega skupnega predstavnika ali pooblaščenca. Zoper tak sklep imajo stranke pravico pritožbe, ki pa ne zadrži izvršitve.