Jedro

Delavec je upravičen do izplačila regresa za letni dopust, tudi če je celo leto v bolniškem staležu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odstavek 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino ob upokojitvi v višini 345.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2000 dalje do plačila (1. točka izreka) ter iz naslova regresa za letni dopust za leta 1997, 1998, 1999 in 2000 znesek 343.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, navedenih v 1. odstavku 2. točke izreka, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leti 1995 in 1996 je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. odstavek 2. točka izreka). Obenem je odločilo, da tožena stranka tožniku povrne stroške postopka v višini 128.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka).

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust v višini 343.380,00 SIT (1. odstavek 2. točka izreka). Pritožuje se smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu razveljavi. Navaja, da je bil tožnik v vseh letih, za katere mu je bil prisojen regres, v bolniškem staležu in ni imel niti enega delovnega dneva. Zato tudi ni bilo možnosti, da bi koristil dopust. Tožena stranka meni, da je izplačilo regresa za letni dopust vezano na dejansko izrabo dopusta, zaradi česar pa tožnik do regresa za letni dopust ni upravičen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati in ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - v nadaljevanju: ZPP), na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetim pravnim stališčem, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z izpodbijanim delom sodbe zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust za leta 1997-2000 ne glede na to, da je bil vse od leta 1992 v bolniškem staležu, saj pravica do izplačila regresa za letni dopust ni vezana na dejansko izrabo dopusta, temveč na pravico do izrabe letnega dopusta.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila regresa za letni dopust, ker dopusta zaradi bolniškega staleža v letih 1997-2000 dejansko ni izrabil. Tožnik pravice do dopusta in s tem pravice do regresa za letni dopust zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža ni izgubil, le izrabiti ga ni mogel, kar pa ne pomeni, da je s tem izgubil pravico do regresa za letni dopust. Pravica do regresa za letni dopust je namreč vezana na abstraktno pravico do dopusta, ki jo delavec pridobi na podlagi 1. odstavka 57. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. V določbi 2. odstavka 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97...38/2003) pa je izrecno določeno, da je pravica do izplačila regresa za letni dopust vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Pravica do regresa za letni dopust torej ni vezana na dejansko izrabo dopusta, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo regresa za leta 1997-2000, saj tožena stranka tožniku za to obdobje regresa ni izplačala.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).