Jedro

Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.

Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).

Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in v točki II izreka sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 39.211,36 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.211,36 EUR od 25. 10. 2010 do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, se zavrne“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se v razmerju med tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnico) in toženo stranko (v nadaljevanju: toženko) razveljavijo učinki sklenitve asignacije št. 43002-8/2009 030315 AK z dne 6. 9. 2010 in plačila denarnega zneska 39.211,36 EUR, ki ga je MO izvedla toženki S. d.o.o. (točka I izreka). Toženki je še naložilo plačilo zneska 39.211,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 do plačila (točka II izreka) in povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 2.586,00 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njene trditve, da je bilo že ob samem naročilu storitve dne 3. 6. 2010 dogovorjeno, da bo plačilo izvedeno z asignacijsko pogodbo z MO. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno šele po zapadlosti računa, je tako zmoten, prav tako pa je zmotna presoja, da so v obravnavanem primeru izpolnjene vse predpostavke za izpodbojnost pravnega posla. Meni, da je zaradi vnaprejšnjega dogovora o plačilu z asignacijo, slednjo šteti za ustaljeno prakso (običajen način plačila), ki je pogosta pri vseh gradbenih poslih na splošno. Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da je bil stečajni postopek nad tožnico začet dne 23. 3. 2011, nikakor ni mogoče trditi, da je toženka že ob danem naročilu vedela, da je bila tožnica insolventna. Tako ne držijo zaključki sodišča v 13. točki obrazložitve o obstoju domneve subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ker naj bi bilo pravno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Asignacija je bila namreč dogovorjena več kot osem mesecev pred začetkom stečaja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oz. podrejeno, jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene. Meni, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno, zato dejstvo, da se sodišče o tem ni izjasnilo, na samo odločitev ni imelo vpliva. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je podana domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ker je bilo dejanje v korist upnika opravljeno, ko mu je bilo na podlagi asignacije plačilo nakazano dne 25. 10. 2010, kar je bilo v zadnjih 3 mesecih pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Zgrešeno je tako stališče toženke, da se za „sporno“ dejanje šteje dogovor o plačilu z asignacijo. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem gospodarskem sporu dejansko stanje ugotovilo v zadostni meri in pravilno, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Preizkus pravilne uporabe materialnega prava je pokazal, da je odločitev o glavni stvari materialnopravno pravilna, zmotno pa je sodišče prve stopnje odločilo o teku zakonskih zamudnih obrestih od prisojene glavnice, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo pri pisanju sodbe sodišča prve stopnje do nekaj očitnih pomot oz. napak. Tako je v uvodu sodbe napačno kot tožnica označena C. d.o.o.- v stečaju, namesto pravilno C. d.d.- v stečaju. Da nedvomno gre le za pomoto je razvidno tako iz samega izreka sodbe, kjer je tožnica pravilno označena s firmo C. d.d. - v stečaju, kot tudi iz vseh pisanj oz. vlog pravdnih strank v spisu, ki ne dopuščajo nobenega dvoma v to, kdo je oseba, ki toži. Prav tako je prišlo do nekaterih nedoslednosti v samem izreku izpodbijane sodbe. Tako v prvi alineji I. točke izreka pri navedbi asignacije, katere učinki se razveljavijo, manjka smiselni del stavka, ki se nanaša na opis vsebine asignacije. Ker le-ta ni nujen oz. potreben del izreka (bistvena je označba asignacije - št. 43002-8/2009 030315 AK z dne 6. 9. 2010 in navedba, med katerimi osebami je bila sklenjena), sodišče druge stopnje v izrek ni posegalo. Do napake je prišlo še v drugi alineji I. točke izreka, in sicer v delu, kjer je navedeno „... izvedla toženi stranki S. d.o.o.“. Tožena stranka v obravnavanem sporu je družba T.S. d.o.o., kot je sicer pravilno navedeno v uvodu izpodbijane sodbe in na drugih mestih v izreku, tako da gre za očitno pomoto. Tudi sicer je navedba firme (ali imena) strank v samem izreku odveč oz. nepotrebna. Ker v konkretnem primeru ugotovljena pomota ne more vplivati na izvršljivost izpodbijane sodbe (izvršljiv je le dajatveni del izreka – II. in III. točka, kjer je toženka označena s pravilno firmo), sodišče druge stopnje tudi na tem mestu ni poseglo v izrek sodbe sodišča prve stopnje.

7. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica kot stečajna dolžnica izpodbija pravno dejanje (271. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) oz. zahteva razveljavitev učinkov: 1) asignacije št. 43002-8/2009 030315 AK z dne 6. 9. 2010, ki so jo sklenile tožnica kot asignant, toženka kot asignatar in MO kot asignat, in 2) plačila denarnega zneska 39.211,36, ki ga je MO (na podlagi navedene asignacije) izvedla toženki. Posledično od toženke zahteva še vračilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko ji je bil nakazan (25. 10. 2010) do plačila.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so v obravnavanem primeru kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika v skladu z določbami 269. in 271. člena ZFPPIPP: 1) izpodbijano dejanje je bilo izvršeno v obdobju izpodbojnosti, 2) posledica dejanja je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (tožnice) in s tem neenako obravnavanje upnikov ter 3) toženka je takrat, ko je bilo dejanje opravljeno vedela oz. bi morala vedeti, da je tožnica insolventna.

Glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti:

9. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti gradilo na doslej sprejetih in uveljavljenih stališčih sodne prakse, da je asignacija izpodbojna le, kolikor je bila tožnica asignatov upnik in je torej asignat (MO) asignacijo sprejel in izpolnil zato, da bi se razbremenil obstoječe obveznosti do tožnice. Primarno je bilo zato treba ugotoviti, ali je s predmetno asignacijo dejansko ugasnila terjatev stečajnega dolžnika (do asignata), ki bi sicer prišla v stečajno maso. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo (kar med strankama ni bilo sporno), da je bila z nakazilom spornega zneska MO toženki, v celoti poravnana terjatev toženke do tožnice po računu št. 00134/2010 z dne 18. 8. 2010 in da je MO kot asignat nakazilo sprejela in izvršila zato, ker je imela dolg do tožnice po računu št. 201003707 v skupnem znesku 168.940,45 EUR z zapadlostjo 25. 10. 2010. Navedeno pomeni, da je z izvršitvijo nakazila toženki (v tem obsegu) ugasnila terjatev tožnice do asignata, ki bi sicer prišla v stečajno maso, s tem pa je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje (pritožba tej presoji niti obrazloženo ne nasprotuje), prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnice, zaradi česar so ostali upniki tožnice prišli do poplačila svojih terjatev v manjšem obsegu.

Glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti:

10. Tožnica je v obravnavani zadevi obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti (toženkino vednost oz. zakrivljeno nevednost o tožničini insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja) utemeljevala primarno s trditvijo, da je prišlo do dogovora o plačilu z asignacijo med strankama šele po zapadlosti računa toženke št. 00134/2010 z dne 19. 7. 2010, ki je zapadel v plačilo dne 18. 8. 2010, kar naj bi kazalo na nelikvidnost tožnice in s čimer je tožnica izkazovala obstoj domneve subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (neobičajnost izpolnitve obveznosti.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je navedena domneva podana in da je toženka ni uspela izpodbiti, torej dokazati, da je konkretno plačilo z asignacijo predstavljalo običajen način plačila. V tej zvezi je sledilo navedbam tožnice, da je bila asignacija sklenjena po zapadlosti računa toženke in da bi se, v kolikor bi bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že prej, le-ta sklenila takoj po izstavitvi računa.

12. Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se pri presoji (ne)običajnosti plačila z asignacijo neutemeljeno ni opredelilo do njenih bistvenih navedb o tem, da je bilo že v samem naročilu storitve dogovorjeno, da se bo plačilo izvedlo z asignacijsko pogodbo z MO. S takšno pravnorelevantno navedbo in predložitvijo dokaza (priloga B2) je toženka izpodbijala obstoj navedene domneve subjektivnega pogoja izpodbojnosti, tako da je izpodbijala predpostavko domneve (z dokazovanjem, da je pri plačilu s sporno asignacijo šlo za običajen, vnaprej dogovorjen način plačila njenih storitev). Teh navedb toženke, podanih v odgovoru na tožbo, tožnica v postopku na prvi stopnji tudi ni prerekala. Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (4) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.

13. Ne glede na ugotovljeno pomanjkljivost izpodbijane sodbe in posledično zmotno materialnopravno presojo, pa to na samo pravilnost izpodbijane odločitve ni imelo vpliva. Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010. 14. Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (5) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(6)

15. Toženka je v postopku na prvi stopnji omenjeno domnevo subjektivnega pogoja izpodbojnosti skušala izpodbiti s trditvami, da je pogodbo o asignaciji podpisala 30. 8. 2010, torej več kot tri mesece pred uvedbo postopka prisilne poravnave. Tudi sedaj v pritožbi ponavlja podobno stališče, pri čemer še izpostavlja, da je bil dogovor o samem plačilu z asignacijo sklenjen več kot osem mesecev pred začetkom stečajnega postopka. Z navedenim je toženka izpodbijala podlago domneve, da torej ni šlo za dejanje, storjeno v zadnjih 3 mesecih pred začetkom stečajnega postopka (oz. kot je bilo v konkretnem primeru, pred uvedbo postopka prisilne poravnave – drugi odstavek 287. člena ZFPPIPP), vendar neuspešno. Predmet izpodbijanja v primeru asignacije je namreč pravno dejanje asignacije kot celota (tako njen sklenitveni del kot njen izpolnitveni del)(7). Ker je do dejanskega oškodovanja stečajne mase in do celotnega poplačila toženkine terjatve do tožnice prišlo šele z izvršitvijo nakazila s strani MO dne 25. 10. 2010, ta dan pa je znotraj kritičnega obdobja treh mesecev(8), je sklepanje sodišča prve stopnje o obstoju domneve subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravilno.

16. Prav tako navedene domneve toženka v obravnavanem primeru ni uspela izpodbiti z izpodbijanjem domnevanega dejstva (vednost oz. zakrivljena nevednost o insolventnosti tožnice). V ta namen bi morala zatrjevati in izkazati, da (tudi) v trenutku, ko je od MO prejela nakazilo po predmetni asignaciji (torej dne 25. 10. 2010), ni vedela oz. morala vedeti za insolventnost tožnice, česar pa toženka ni storila. Napačno je v tej zvezi skušala domnevo izpodbiti s sklicevanjem na okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve temeljnega pravnega posla in ob podpisu izpodbijane asignacije. Tudi v pritožbi se toženka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podana navedena domneva, torej, da je v trenutku izvršitve nakazila toženka vedela oz. morala vedeti za tožničino insolventnost, ne nasprotuje z nasprotnimi trditvami, temveč zmotno izpostavlja zgolj, da ni moč trditi, da je že ob danem naročilu (dne 3. 6. 2010) vedela za insolventnost tožnice. S tem pritožnica ne more uspeti že iz razloga, ker takšnega zaključka sodišče prve stopnje niti ni napravilo.

17. Glede na obrazloženo je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti sporne asignacije, posledično pa je materialnopravno pravilna odločitev o razveljavitvi učinkov sklenjene in izvršene asignacije ter dolžnosti toženke po vračilu od asignata prejetega zneska denarja.

Glede obrestnega dela dajatvenega zahtevka:

18. Tožnica je s tožbo zahtevala vračilo zneska, ki je bil toženki izplačan s strani MO, skupaj z obrestmi od dneva izplačila toženki do dneva vrnitve zneska. Sodišče prve stopnje je tudi temu delu zahtevka ugodilo. Pritožba sicer obrazloženo odločitve o obrestih ne graja, vendar je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je ta napačna. Pravne posledice uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika namreč po prvem odstavku 278. člena ZFPPIPP nastanejo, ko postane sodba pravnomočna, po drugem odstavku tega člena pa je toženka dolžna tožnici vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela. Glede na navedeno tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je toženka prejela nakazilo, temveč šele od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, saj bo toženka šele takrat prišla v zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika)(9).

19. Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obrestnem delu točke II izreka ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker zaradi spremenjenega dela odločitve niso nastali posebni stroški pred sodiščem prve stopnje, delna sprememba izpodbijane sodbe na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ne vpliva (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

21. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo v celoti, z njo pa je uspela zgolj glede stranske terjatve, torej dela zahtevka, zaradi katerega posebni (pritožbeni) stroški niso nastali, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (smiselno drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

22. Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako npr. sodba VS RS III Ips 6/2005 z dne 7. 2. 2006, sodba in sklep VSL I Cpg 860/2001 z dne 4. 10. 2001, sklep VSL I Cpg 189/2011 z dne 18. 5. 2011, sodba VS RS III Ips 55/2004 z dne 30. 3. 2005. Op. št. (2): Tako npr. dr. Miodrag Đorđević v prispevku Upoštevnost sodne prakse po ZPPSL glede na ureditev izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po ZFPPIPP, Gospodarskopravna sodniška šola, Portorož 2011 Op. št. (3): Tako npr. sodba VSL I Cpg 1121/2011 z dne 6. 12. 2011, sodba VS RS III Ips 70/2002 z dne 14. 11. 2002. Op. št. (4): Tako npr. sodba VS RS III Ips 6/2005 z dne 7. 2. 2006, sodba in sklep VSL I Cpg 860/2001 z dne 4. 10. 2001, sklep VSL I Cpg 189/2011 z dne 18. 5. 2011, sodba VS RS III Ips 55/2004 z dne 30. 3. 2005. Op. št. (5): Tako npr. dr. Miodrag Đorđević v prispevku Upoštevnost sodne prakse po ZPPSL glede na ureditev izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po ZFPPIPP, Gospodarskopravna sodniška šola, Portorož 2011 Op. št. (6): Tako npr. sodba VSL I Cpg 1121/2011 z dne 6. 12. 2011, sodba VS RS III Ips 70/2002 z dne 14. 11. 2002. Op. št. (7): Tako VS RS v sklepu in sodbi III Ips 39/2005 z dne 28. 2. 2006. Op. št. (8): Primera, ko je izvršitev nakazila po asignaciji padla v obdobje treh mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, sta bili obravnavani tudi v sklepu in sodbi VS RS III Ips 39/2005 z dne 28. 2. 2006 ter sodbi in sklepu VSM Cpg 760/1997 z dne 12. 3. 1998. Op. št. (9): Tako tudi sodba in sklep VSL I Cpg 930/2011 z dne 20. 6. 2012 in sodba VSL I Cpg 898/2011 z dne 18. 4. 2012.