Jedro

V konkretnem primeru so pravno odločilne naslednje okoliščine: - ali gre pri napeljavi kabelskega sistema za redno upravljanje, za katerega je potrebna le večina sostanovalcev, ali za izredno upravljanje, zaradi česar je potrebno soglasje vseh solastnikov (31. člen Stanovanjskega zakona-SZ, Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami); nadalje, ali gre za skupno napravo, ki sicer služi le posameznim stanovanjem, tako da bremenijo stroški upravljanja zgolj lastnike teh stanovanj (drugi odstavek 33. člena SZ); - ali je toženec dal soglasje k napeljavi kabelskega sistema in ali kabelski sistem, če ni dal soglasja, kljub temu uporablja (kot to zatrjuje tožeča stranka); - ali je tožeča stranka založila stroške vzdrževanja iz svojih lastnih sredstev (le v tem primeru je tožeča stranka kot upravnik aktivno legitimirana; 29. člen SZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 96/14507-2 z dne 8.10.1996, v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 67.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v 8 dneh.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji obrazložitvi ni upoštevalo nobene njegove navedbe, na katere je opozoril v ugovoru zoper sklep o izvršbi in pripravljalni vlogi, kljub temu da so te navedbe resnične, argumentirane in dokumentirane. Sodišče v svoji glavni obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka kot upravnik imela na podlagi privolitve odbora lastnikov P. 43-49 vsa pooblastila za sklenitev pogodbe s kabelskim operaterjem L., d.o.o.. Pritožba se s to ugotovitvijo ne strinja, upravnik je namreč imel pooblastilo le za P. 21-41, za Z. 5-11 in za B. B. 20-26. Tožeča stranka si je torej za podpis te pogodbe podelila aktivno legitimacijo sama. O takem nezakonitem podpisu pogodbe so upravnika večkrat opozorili. Ne drži trditev, da je tožeča stranka zalagala stroške iz svojih lastnih sredstev, kar izhaja iz izjave F. D., ki je v identičnem sporu izjavil, da je bil s Standomom princip takšen, da se je zaradi posameznih primerov dovoljevalo, da je upravnik povedal ime stanovalca, ki ne plačuje SATV, nato pa se je naslednji mesec znižal znesek na računu, ki ga je prejel upravnik. Delali so torej na principu, daj kar daš. Sodišče tudi ni upoštevalo osnovnega in glavnega dejstva, da on nima kanalov kabelskega operaterja, temveč samo programe RTV Slovenija, kar je tudi navedel v pripravljalni vlogi. Na P. 43-49 so namreč inštalirane interne omarice.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti (pcto 3.992,50 SIT). Sodba sodišča prve stopnje se zato sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa lahko razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

V konkretnem primeru so pravno odločilne naslednje okoliščine: - ali gre pri napeljavi kabelskega sistema za redno upravljanje, v zvezi s katerim je za odločitve potrebna le večina sostanovalcev, ali za izredno upravljanje, zaradi česar je potrebno soglasje vseh solastnikov (31. člen Stanovanjskega zakona-SZ, Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami); nadalje, ali gre za skupno napravo, ki sicer služi le posameznim stanovanjem, tako da bremenijo stroški upravljanja zgolj lastnike teh stanovanj (drugi odstavek 33. člena SZ); - ali je toženec dal soglasje k napeljavi kabelskega sistema in ali kabelski sistem, če ni dal soglasja, kljub temu uporablja (kot to zatrjuje tožeča stranka); - ali je tožeča stranka založila stroške vzdrževanja iz svojih lastnih sredstev (le v tem primeru je tožeča stranka kot upravnik aktivno legitimirana; 29. člen SZ).

Po oceni pritožbenega sodišča napeljava kabelskega sistema ne predstavlja posla rednega upravljanja, zato lahko stroški kabelskega sistema bremenijo toženca le v primeru, če je dal za napeljavo le-tega svoje soglasje. Poleg tega pa v primeru, če kabelski sistem služi zgolj posameznim stanovanjem, bremenijo stroški upravljanja zgolj lastnike teh stanovanj že na podlagi določbe drugega odstavka

33. člena SZ. Ni torej pomembno, ali je tožeča stranka imela pooblastilo odbora lastnikov za napeljavo kabelskega sistema, če toženec s tem ni izrecno soglašal. Vendar pa bi se lahko kot pomembna izkazala okoliščina, če bi toženec kljub temu, da ni dal svojega soglasja, kabelski sistem uporabljal, kot to zatrjuje tožeča stranka, na kateri je tudi dokazno breme, česar pa sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zato je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (drugi odstavek 458. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka krila stroške iz svojih lastnih sredstev. Če je tožeča stranka navedene račune po položnici plačala, še ne pomeni, da je te položnice plačala ravno iz svojih lastnih sredstev. Na podlagi česa pa sodišče zaključuje, da je tožeča stranka plačala položnice iz svojih lastnih sredstev, pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Ker sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, je tudi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi tudi navedeno pomanjkjivost. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.