Jedro

Trditveno in dokazno breme glede slabe vere je bilo na dolžnici, saj se dobra vera domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), ta pa glede tega v ugovoru ni podala konkretnih navedb, čemur je nenazadnje pritrdila sama v pritožbi. Zgolj trditve, da je šlo za posel, ki je presegal redno upravljanje s skupnim premoženjem in da ne gre za njen dolg, ne zadoščajo. Dolžnica bi morala navesti konkretne okoliščine, ki bi lahko utemeljile dvom banke v podatke zemljiške knjige o lastništvu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžničin ugovor in odločilo, da sama krije svoje stroške.

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi navaja, da je merodajen trenutek pridobitve hipoteke, pri čemer je potrebno upoštevati skupno lastnino dolžnice in njenega partnerja. Dolžnici je bila v stečajnem postopku partnerja priznana izločitvena pravica glede njenega solastniškega deleža. Čeprav dolžnica izrecno ni ugovarjala dobri veri upnice, je v ugovoru navedla, da gre za posel, ki je presegal redno upravljanje s skupnim premoženjem in da ne gre za njen dolg. Navaja, da bi morala banka preveriti vse okoliščine glede zastavljenih nepremičnin in ne bi smela slepo verjeti v podatke zemljiške knjige. Soglasje k zastavi se glede dolžnice ne more domnevati, zato bo vložila izbrisno tožbo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede dobre vere. Stroškov odgovora ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje povzema zadostne razloge sodišča prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo, da ima v koliziji med originarno pridobljeno nevknjiženo lastninsko pravico dolžnice in pogodbeno pridobljeno hipoteko upnice, v obravnavani zadevi slednja prednost, saj je bila upnica v času pridobitve hipoteke dobroverna glede lastništva zastavljenih nepremičnin, kot je slednje izhajalo iz zemljiške knjige.1

6. Trditveno in dokazno breme glede slabe vere je bilo na dolžnici, saj se dobra vera domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), ta pa glede tega v ugovoru ni podala konkretnih navedb, čemur je nenazadnje pritrdila sama v pritožbi. Zgolj trditve, da je šlo za posel, ki je presegal redno upravljanje s skupnim premoženjem in da ne gre za njen dolg, ne zadoščajo. Dolžnica bi morala navesti konkretne okoliščine, ki bi lahko utemeljile dvom banke v podatke zemljiške knjige o lastništvu. Nekatere takšne navedbe je sicer podala sedaj v pritožbi, a jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati, saj ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Glede na procesno gradivo, ki je bilo upoštevna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, je po pojasnjenem ugotovitev sodišča prve stopnje o dobri veri pravilna, dolžnici pa preostane pot pravde, ki jo je že napovedala.

7. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

(1) USRS Odločba Up-453/02 in USRS Odločba Up-128/03.