Jedro

Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje zgolj trditev o o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (1. in 2. alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik Berber, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Povedal je, da je v Maroku živel skupaj s petimi brati, šestimi sestrami ter staršema. Že leta 2012 je zaključil s šolanjem in se štiri leta ukvarjal s prodajo hišnih pripomočkov. Zadnja tri leta je bil brez zaposlitve. Preživljal se je tako, da je pomagal prijateljem. Kot najstarejši od otrok bi moral preživljati ostale družinske člane, a le z majhnim zaslužkom tega ni zmogel. Več bi lahko zaslužil le, če bi se ukvarjal z nezakonitimi posli, kar pa ni želel. Med razlogi zaradi katerih je odšel iz Maroka, je izpostavil še, da je Berber in zato zatiran s strani ostalih Arabcev. Leta 2016 se je v njegovem kraju začel protest Berberov, od takrat so brez pravic. Sam je slednje občutil tako, da je bil za opravljeno delo slabo plačan, ali pa ni dobil dela, ki bi ga sicer želel (npr. delal kot skladiščnik, čeprav je želel delo voznika). Povedal je še, da Berberski jezik ni več uradni jezik v Maroku ter da se je protestov redno udeleževal, a nikoli ni bil aretiran ali da bi zaradi tega imel težave s policijo. V preostalih krajih v Maroku bi bil izpostavljen rasizmu s strani Arabcev, zato se ni želel preseliti. Če bi imel redno delo in dobro plačilo, bi v Maroku ostal. 3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da kljub tožnikovim trditvam, da je bil v Maroku diskriminiran kot Berber, to iz navajanja posameznih dejanj, ne izhaja. Ugotavlja, da četudi ni bil zaposlen na delovnem mestu, ki ga je želel, je zaposlitev imel. Enako velja tako za zdravstveno varstvo, ki da je sicer plačljivo, kot tudi za možnost izobraževanja, berberščina pa je en izmed uradnih jezikov v Maroku. Presodila je tudi, da tožnikova pravica do svobode izražanja ni bila kršena, saj je imel možnost protestirati, ne da bi imel zato težave s policijo. Meni, da je tožnikov glavni razlog zaradi katerega je Maroko zapustil, pomanjkanje denarnih sredstev in želja po boljši zaposlitvi. Reševanju ekonomskih in socialnih težav pa mednarodna zaščita ni namenjena. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna, teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega je Maroko Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Iz navedenega tudi ni moč zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi grozila resna škoda po 28. členu ZMZ-1. Tožnik tudi ni izkazal pogojev za subsidiarno zaščito. Prav tako je splošno znano, da v Maroku ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, nasprotnega niti tožnik ni zatrjeval. 4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito. Navaja, da je sicer res, da iz njegovih navedb ne izhaja, da bi bil preganjan ali da bi mu grozilo preganjanje zaradi katerega od razlogov navedenih v Ženevski konvenciji. Vendar pa opozarja, da mu Maroko ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je potrebno šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Maroko je zapustil zaradi nizkih dohodkov, na njem pa je breme preživljanja družine. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja je resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Opozarja še na načelo nevračanja, ki je absolutno prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Izpostavlja, da bi bil v primeru vrnitve zaradi vsega navedenega soočen z nevarnostjo, da utrpi resno škodo.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato lahko sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017), ker mu očitno ne grozi preganjanje ali resna škoda. Pri tem pa mora organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo v konkretnem primeru po presoji sodišča tudi storjeno. Tožena stranka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. 9. Kot je že tožena stranka povzela v svoji odločbi je tožnik tekom podaje prošnje ter osebnega razgovora nanizal nekaj posameznih dogodkov iz časa, ko je živel v Maroku, in iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi težav s svojo narodnostjo ter iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka se je do posameznih navedb v zvezi z njegovo narodnostjo celovito opredelila (3. in 4. stran izpodbijane odločbe), zato se tudi sodišče nanje v celoti sklicuje. Tudi sicer iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik ne šteje, da bi bil v izvorni državi preganjan in sam priznava, da do statusa begunca po 20. členu ZMZ-1 ni upravičen.

10. Vendar pa toženi stranki očita, da njegovih navedb ni presojala z vidika kršitve 3. člena EKČP. Sodišče po natančnem pregledu upravnega spisa, zlasti zapisnikov o opravljenih razgovorih s tožnikom ugotavlja, da se je tožena stranka celovito opredelila do vseh navedb tožnika. Ne iz prošnje za mednarodno zaščito, niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč tožnik ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato tako pavšalnega ugovora, da Maroko tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP, ob istočasni odsotnosti tovrstnih tožnikovih navedb, ni mogoče šteti kot utemeljenega.

11. Sodišče še dodaja, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje zgolj trditev o o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite1. 12. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Kraljevine Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi. V zvezi z navedenim sodišče še pripominja, da iz navedb na 6. strani prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožena stranka tožniku pojasnila, da se Maroko nahaja na seznamu varnih izvornih držav ter ga nato pozvala, da navede razloge zaradi katerih se ne more vrniti v svojo izvorno državo. Tožnik je imel vse možnosti, da razloge celovito pojasni, za te pa tako tožena stranka kot sodišče ugotavljata, da tožniku ne dajejo upravičenja do mednarodne zaščite iz že navedenih razlogov.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve).