Jedro

Tožnica je bila v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2013, odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2013 pa je odpravilo v prvem odstavku in ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času zaradi bolezni od 21. 11. 2013 do vključno 8. 12. 2013. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da na podlagi dokaznega postopka, ki je bil izveden, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bila tožnica v spornem obdobju nezmožna za delo v polnem delovnem času. Sodišče prve stopnje se glede tožničinega zdravstvenega stanja v razlogih sodbe opira izključno na mnenje lečečih specialistov in sicer specialista interne medicine in revmatologa ter mnenje specialistke psihiatrinje. Na podlagi mnenj obeh omenjenih specialistov in druge predhodne medicinske dokumentacije, je sodišče odločilo, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času. Sodba omenja še izvid specialista nevrokirurga z dne 17. 12. 2013, vendar pa ta ne more biti relevanten v tem postopku, saj je bil izdan potem, ko je o tožničini delazmožnosti odločala zdravstvena komisija in je lahko le stvar novega postopka. Toženec je v odgovoru na mnenje specialistke psihiatrinje in na mnenje specialista revmatologa med drugim izpostavil, da iz njunih mnenj ne izhaja, da bi vedela za odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 6. 1. 2011. Poudarja, da iz mnenj ni razvidno, da bi specialista pri presoji tožničine delazmožnosti upoštevala omejitve iz omenjene odločbe, kar pa je za predmetni postopek nujno, saj se v tovrstnih primerih presoja le še preostala delazmožnost zavarovanca. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 218/2006 in št. Ips 475/2009. Tudi navedba sodišča o tem, da sta bila specialista seznanjena s tožničino invalidnostjo oziroma, da jima je bila ta odločba posredovana skupaj z zaprosilom za pojasnilo, ne vzdrži oziroma je neutemeljena, saj njuno vedenje za omejitve iz predmetne odločbe še nikakor ne pomeni, da sta pri presoji tožničine delazmožnosti te omejitve tudi upoštevala oziroma, da sta presojala le še preostalo tožničino začasno nezmožnost za delo. Toženec meni, da iz obeh mnenj izhaja ravno obratno, da torej omejitve iz odločbe ZPIZ-a nista upoštevala, saj v njunih predhodnih izvidih navajata, da tožnica opravlja delo varnostnice, ne omenjata pa nobenih omejitev. Ob tem ne gre prezreti še, da je zaključek specialistke psihiatrinje glede podaljšanja bolniškega staleža za tožnico neutemeljen oziroma neobrazložen. Kljub posredovanim pripombam toženca, prvostopenjsko sodišče ni izvedlo niti zaslišanja navedenih specialistov, niti ni postavilo sodnega izvedenca. Prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu toženca glede zaslišanja članice zdravstvene komisije. V podkrepitev pravilnosti svoje odločitve pa toženec navaja še, da je bila tožnici ponovna zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja dne 2. 4. 2014 zavrnjena in da je invalidska komisija ugotovila, da pri tožnici ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe zdravstvene komisije z dne 2. 12. 2013 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika z dne 13. 11. 2013 in ugotavljalo, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času zaradi bolezni tudi od 21. 11. 2013 do 8. 12. 2013. Postopek v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo, je urejen v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). Kot je določeno v prvem odstavku 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pa sta poleg osebnega zdravnika skladno z določbami Pravil in zakona pristojna tudi imenovani zdravnik in zdravstvena komisija.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti ugotavlja začasna nezmožnost za delo le v tem okviru, torej ali je zavarovanec začasno nezmožen za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 6. 1. 2011 invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na delo, ki je fizično lahko in psihično manj zahtevno delo, kjer ni potrebna hitrost v reagiranju in večja motorična spretnost in groba moč, samo v okviru normalnih delovnih obremenitev 40 ur tedensko s polnim delovnim časom od 1. 12. 2010 dalje. To odločbo o ugotovljeni preostali delovni zmožnosti in razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, je sodišče prve stopnje hkrati z zaprosilom za mnenje o tožničinem zdravstvenem stanju in začasni nezmožnosti za delo, posredovalo specialistu revmatologu in psihiatrinji. Tako, da sta bila oba specialista seznanjena, da je pri tožnici že ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost, in da je njuna naloga, da odgovorita na zastavljena vprašanja sodišča. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnica zdravstvene težave, ki zahtevajo redno obravnavo pri specialistu nevrokirurgu, revmatologu in psihiatrinji. Glede na izvid revmatologa z dne 22. 7. 2013 gre pri tožnici za težjo stopnjo primarnega sindroma fibromialgije. Kasneje 11. 11. 2013 je pri tožnici ugotovil še dodatno bolečino v sklopu osteoartroze in ni ugotovil bistvenega učinka terapije. Menil je, da tožnica za pridobitno delo ni zmožna, pri tem pa je vztrajal tudi v mnenju dne 4. 4. 2014. Čeprav to ni izrecno zapisal, pa to pomeni, da tožnica ni zmožna za delo niti v skrajšanem delovnem času in z omejitvami.

Specialistka psihiatrinja je v mnenju z dne 14. 4. 2014 pojasnila, da se tožnica zdravi zaradi psihičnih težav anksiozno - depresivne in somatoformne narave, katerih intenzivnost se spreminja in je v veliki meri odvisna od trenutne intenzitete njene bolečinske simptomatike. Posebej je pojasnila, da je tožnica dne 28. 11. 2013 navajala močno izraženo bolečinsko simptomatiko, pri čemer se je po mnenju specialistke pri tožnici nekoliko poslabšalo tudi njeno psihično počutje. Čeprav je specialista med pregledom ugotavljala, da je tožnica bistre zavesti, orientirana, pogovorljiva in ni bila produktivno psihotična, pa je poudarila, da je tožnico poslabšanje bolečinske simptomatike spravljalo v stisko, prisotna je bila povišana tesnobnost, nespečnost, povečana utrujenost, hipobulija in kognitivne motnje ter predlagala bolniški stalež še do ocene na invalidski komisiji (torej do 2. 4. 2014).

Na podlagi ugotovitev na kontrolnem pregledu dne 28. 11. 2013, da se je zaradi trenutne intenzitete tožničine bolečinske simptomatike, poslabšalo njeno psihično počutje, ob upoštevanju predloga specialistke, da se tožnici podaljša bolniški stalež do ocene na invalidski komisiji, zlasti pa na podlagi ugotovitve revmatologa na pregledu dne 11. 11. 2013, da pri tožnici ni bistvenega učinka terapije in izboljšanja in da gre pri tožnici za popolno izgubo delovne zmožnosti, torej da za delo ni zmožna niti v skrajšanem delovnem času in z omejitvami, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo tudi v obdobju od 21. 11. 2013 do vključno 8. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je za takšen zaključek imelo dovolj podlage že samo v mnenju revmatologa, dodatno pa tudi v mnenju psihiatrinje, ne glede na to, da je na pregledu ugotavljala, da je tožnica v psihičnem statusu bila bistre zavesti, orientirana, pogovorljiva in ni bila produktivno psihotična. Tožnica je dne 28. 11. 2013 na pregledu navajala močno izraženo bolečinsko simptomatiko, od intenzitete njene bolečinske simptomatike pa je odvisno tožničino psihično počutje. Na kontrolnih pregledih po stališču pritožbenega sodišča specialisti ne samo, da redno spremljajo razvoj tožničinih težav, pač pa ugotavljajo tudi, kakšno je njeno trenutno zdravstveno stanje in s tem v zvezi ali je trenutno zmožna za delo ali ne oziroma, ali je začasno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje se je sicer pri utemeljevanju začasne nezmožnosti za delo sklicevalo še na izvid nevrokirurga z dne 17. 12. 2013, za katerega ima pritožba prav, da ne more biti relevanten za odločitev o spornem bolniškem staležu, ker se nanaša na stanje po spornem bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno ni izvajalo dodatnih dokazov in sicer zaslišanje članice zdravstvene komisije, na katero zaslišanje se sklicuje pritožba, drugih predlogov za izvedbo dokazov, pa toženec ni podal. Sodišče prve stopnje primarno v skladu z določbo 62. člena ZDSS-1 izvaja dokaze, ki jih predlagajo stranke. Šele v primeru, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toženec je sicer v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje predsednice zdravstvene komisije, ni pa navedel, o katerih okoliščinah, relevantnih za samo odločitev, naj bi jo sodišče zaslišalo. Ni pa predlagal, da bi sodišče zaslišalo specialista, ki sta podala svoje mnenje, niti dokaza z izvedencem. Pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo specialista in izvedlo dokazov z izvedencem, zato predstavlja pritožbeno novoto, ki v skladu z določbo 337. člena ZPP ne more biti upoštevna.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je pravilna in zakonita.