Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker naj bi nesmotrno porabljal delodajalčeva sredstva, obračunaval potne stroške za službena potovanja hkrati za uporabo službenega in lastnega vozila, obračunaval kilometrino na službeni poti za uporabo lastnega vozila, čeprav je imel na voljo službeno vozilo, s službeno kartico plačeval gorivo izven relacije službene poti in takrat, ko ni uporabljal službenega vozila, ter verbalno nadlegoval in motil pri delu ter fizično napadel dve delavki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da obravnavane kršitve predstavljajo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je izkazan razlog za izredno odpoved po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, hkrati pa je podan tudi odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožnikovo ravnanje vsebuje vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Ker je razlog za izredno odpoved izkazan že s prvo očitano kršitvijo, je izpodbijana izredna odpoved zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2013 nezakonita in se razveljavi; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od nezakonite odpovedi dalje, tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto sekretar A., OE B. in mu za čas od nezakonite odpovedi dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). V III. točki izreka je sodišče odločilo o plačilu stroškov priče, čeprav se o stroških priče skladno z 242. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) odloči s posebnim sklepom, ki je ločen od sodbe.
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da mu je bila kršena pravica do obrambe. Zagovor v postopku izredne odpovedi bi se moral preložiti, saj je bil tožnik hospitaliziran. Prekluzivni roki za podajo izredne odpovedi so vezani na seznanitev z bistvenimi okoliščinami ob upoštevanju pravice do zagovora. Sodišče ni pojasnilo svojega zaključka, da točenje goriva ni bilo opravljeno v času službenih poti, prav tako se ni opredelilo do tožnikove navedbe, da se je gorivo točilo tudi, kadar se ni zavedla službena pot. Nobena predložena listina ne izkazuje kaznivega dejanja, v nobenem primeru pa ne gre za kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja. Čas izvršitve kaznivega dejanja ni pojasnjen. Iz samih okoliščin točenja goriva pa ni mogoče ugotoviti, da gre za kaznivo dejanje. Sodišče je za resnična štelo vsa zatrjevanja tožene stranke, pri čemer ni obrazložilo, zakaj tožnikovim navedbam ne verjame. Do slednjih se niti ni opredelilo, tako da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z incidentom z uslužbenkama je sodišče nekritično pripisalo vso krivdo tožniku. C.C. je pristopila do tožnika in pričela z verbalnim napadom ter bila agresivna, zato jo je tožnik prijel za roke. Gre za incident, ki ga ni mogoče pripisati le tožniku. Sodišče pa je razliko v višini med tožnikom in C.C. štelo za bistveno pri vrednotenju tega dogodka, ki ne more biti težja oz. hujša kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo svojo odločitev in obrazložilo zaključke glede kršitev pri obračunavanju potnih nalogov. Za utemeljenost očitane kršitve ni bistveno, ali so dokazani vsi od konkretnih primerov spornih obračunov potnih nalogov, saj je tožnik odstopil od utečenega načina obračuna potnih nalogov ter onemogočil notranjo kontrolo obračunov. Ugotovljeno je bilo točenje goriva izven tožnikove relacije oziroma v času, ko službeno vozilo ni bilo v uporabi, izkazani so bili tudi primeri, ko je tožnik beležil stroške prevoza s svojim avtomobilom, čeprav je uporabljal službeno vozilo. Taka poraba sredstev je za toženo stranko, ki se financira iz članarin, nesprejemljiva. Sodišče je pravilno presodilo, da ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Sodišče se je tudi jasno opredelilo glede vprašanja, zakaj tožniku ni bila kršena pravica do obrambe v postopku podaje izredne odpovedi. Tudi glede incidenta z dne 9. 9. 2013 je bilo dokazano, da je tožnik izvajal nasilje nad sodelavkama. Tak odnos do sodelavcev pa onemogoča normalno delo, zato je odpoved utemeljena.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi v zvezi s tem, da točenje goriva ni bilo opravljeno v času službenih poti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo, prav tako je obrazložilo tudi, zakaj tožnikovi izpovedbi ni verjelo. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.
6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:
7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po katerih lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je v obdobju od 4. 1. 2012 do 4. 6. 2013 nesmotrno porabljal delodajalčeva sredstva, obračunaval potne stroške za službena potovanja hkrati za uporabo službenega in lastnega vozila; obračunaval kilometrino na službeni poti za uporabo lastnega vozila, čeprav je imel na voljo službeno vozilo; s službeno kartico plačeval gorivo izven relacije službene poti in takrat, ko ni uporabljal službenega vozila. Tožena stranka je tožniku tudi očitala, da je dne 9. 9. 2013 verbalno nadlegoval in motil pri delu ter fizično napadel delavki D.D. ter C.C.. Izpodbijano izredno odpoved je sodišče prve stopnje spoznalo kot zakonito, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
8. Pritožnik neutemeljeno navaja, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker se zaradi hospitalizacije ni mogel udeležiti zagovora, zato bi moral biti le-ta preložen. Kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pravilno vabljen na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, hkrati z vabilom pa je prejel tudi obdolžitev z očitanimi kršitvami. Tožnik je bil tudi seznanjen, da lahko poda pisni zagovor, ki bi zanj nenazadnje predstavljal tudi manjši stres kot udeležba na samem zagovoru. Vendar tožnik pisnega zagovora ni podal, njegov pooblaščenec, ki se je zagovora udeležil, pa ni znal pojasniti, koliko časa bo tožnik nedosegljiv. Tožnikov pooblaščenec je sicer na zagovoru vse očitke tožniku označil kot neutemeljene, postopek izredne odpovedi pa kot nezakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi bilo od delodajalca v dani situaciji neupravičeno pričakovati, da zagovor preloži, saj je dolžan upoštevati kratke prekluzivne roke za podajo izredne odpovedi. Podobno je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 66/2014, ko je odločilo, da bi prelaganje zagovora z namenom, da bi zagovor lahko tožnik osebno podal (tudi) sam, lahko ogrozilo možnost pravočasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mora biti podana v 30 dneh od ugotovitve razloga zanjo. V navedeni zadevi je zavzelo tudi stališče, da namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa gre za pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja.
9. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zaključka, da točenje goriva ni bilo opravljeno v času službene poti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik imel pri sebi prometno dovoljenje, ključe ter daljinec od parkirišča službenega vozila, potne naloge pa je odobril sam sebi. Iz listinskih dokazov, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje, med drugim izhaja, da je tožnik dne 29. 1. 2012, 14. 4. 2012, 16. 7. 2012, 15. 3. 2013 in 27. 5. 2013 kupil gorivo, čeprav službeno vozilo ni bilo v uporabi, dne 4. 6. 2012, 21. 6. 2012 in 20. 7. 2012 pa je gorivo kupil na bencinskem servisu, ki ni bil na relaciji službene poti tistega dne. Na podlagi teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik kot zaposleni nesmotrno porabljal sredstva tožene stranke, s tem ko je, med drugim, s službeno kartico plačeval gorivo na bencinskih servisih izven relacije službene poti in takrat, ko ni uporabljal službenega vozila, s čimer si je neupravičeno pridobil premoženjsko korist oziroma toženi stranki povzročil škodo. V tožnikovih ravnanjih je pravilno ugotovilo znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, katerega stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo (209. člen Kazenskega zakonika; Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). Neutemeljena je pritožbena navedba, da čas izvršitve kaznivega dejanja ni pojasnjen, saj je sodišče prve stopnje naštelo dneve, ko je tožnik storil posamezno kršitev. Pritožnik (ki je bil pri toženi stranki odgovoren za zakonito poslovanje) pa brez uspeha zatrjuje, da se včasih službena pot ni zavedla zaradi neažurnega vpisovanja, saj je bil za vpisovanje službenih poti odgovoren sam, nenazadnje pa teh navedb ni niti dokazal. 10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da obravnavane kršitve predstavljajo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 33., 34. in 37. člena ZDR-1 ter iz 1. odstavka 7. člena ZDR-1, zaradi česar je izkazan razlog za izredno odpoved po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, hkrati pa je podan tudi odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožnikovo ravnanje vsebuje vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Glede na navedeno je razlog za izredno odpoved izkazan že s prvo očitano kršitvijo, zato je izpodbijana izredna odpoved zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
11. Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe še dodaja, da je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja predstavljalo tudi tožnikovo ravnanje dne 9. 9. 2013, ko je verbalno nadlegoval in motil pri delu D.D. ter C.C., ki ju je nato fizično napadel. Sodišče prve stopnje se je o poteku dogodkov lahko prepričalo na podlagi skladnih izpovedb prič D.D. ter C.C., tudi sam tožnik pa je izpovedal, da je C.C. v afektu prijel za zapestji rok, ker se je drla nanj in krilila z rokami. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da pri tem dogodku ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Nasilje nad sodelavkama pušča trajne posledice na medsebojnih odnosih, kar otežuje možnost nadaljnjega sodelovanja. Na to kaže že dejstvo, da sta bili obe delavki v bolniškem staležu, dokler nista vedeli, da tožnika ni več v službi pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tako ob upoštevanju vseh očitanih kršitev pravilno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče, s čimer je izkazan drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se zato tudi v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.
12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).