Jedro

Ob ugotovitvi, da je bil pri hišni preiskavi poslovnih prostorov, opravljeni v skladu z odredbo sodišča in določbami ZKP navzoč tudi obsojenec kot direktor družbe in dejanski uporabnik poslovnih prostorov, ni razlogov, da sodišče ne bi smelo zoper obsojenca uporabiti dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, ali dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dokazov, četudi so bili pridobljeni z uporabo odredbe o hišni preiskavi, ki je bila izdana zoper drugo osebo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 3. 10. 2012 je bil obsojeni N. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je sodišče na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 307. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. S to isto sodbo je bil soobdolženi V. S. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2. 1. 2013 zavrnilo pritožbi obsojenca in višjega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Trdijo, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se pravnomočna sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov. Po stališču vložnikov hišna preiskava v poslovnih prostorih družbe T. d. o. o. ni bila opravljena zakonito, saj sodišče odredbe za hišno preiskavo ni izdalo zoper obsojenca. Odredba za hišno preiskavo, na podlagi katere se je opravila preiskava v omenjenih poslovnih prostorih, je bila namreč izdana le zoper osumljenega V. S., v času opravljanja te hišne preiskave pa ni obstajala niti najmanjša stopnja verjetnosti, da bi obsojeni storil kakršnokoli kaznivo dejanje. Poleg tega obsojencu odredba za hišno preiskavo ni bila nikoli vročena. Zoper V. S. pa je bila po prepričanju vložnikov odredba izdana nezakonito, saj je temeljila na napačnih podatkih, da je S. zakoniti zastopnik družbe T. d. o. o., čeprav slednji s to družbo od 29. 1. 2009 ni imel nobene zveze več. Od tega datuma dalje je bil obsojenec zakoniti zastopnik in edini družbenik te družbe, kar bi sodišče lahko ugotovilo že s samim vpogledom na portalu Ajpes. Vložniki zahteve menijo, da bi bila hišna preiskava poslovnih prostorov zakonita le v primeru, če bi sodišče na predlog tožilstva izdalo novo odredbo za hišno preiskavo ali dopolnilo že obstoječo odredbo, tako da bi bil kot osumljenec naveden (tudi) obsojeni. Na podlagi navedenega vložniki zahteve zaključujejo, da sodišče na dokaze, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi poslovnih prostorov, ne bi smelo opreti svoje odločbe, saj so bili ti dokazi pridobljeni nezakonito. Obsojenec je enako kršitev določb kazenskega postopka z vsebinsko podobnimi navedbami uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je v zvezi z navedeno kršitvijo presodilo, da ta ni podana, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bil obsojenec kot direktor družbe T. d. o. o. navzoč pri hišni preiskavi njenih poslovnih prostorov, sama pomanjkljivost, da se odredba o hišni preiskavi ni glasila na obsojenca oziroma da le-ta obsojencu ni bila vročena, pa ne predstavlja takšne kršitve, da bi bilo potrebno zapisnik o hišni preiskavi izločiti.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Pojasnjuje, da iz odredbe dežurne preiskovalne sodnice izhaja, da je bila odredba izdana v skladu z zakonskimi pogoji. Dejstvo, da odredba o hišni preiskavi ni bila vročena obsojencu, po njegovem mnenju v ničemer ne vpliva na zakonitost opravljene hišne preiskave in na njeni podlagi pridobljenih dokazov. Glede na to, da je bil obsojeni pri hišni preiskavi navzoč, se je imel možnost seznaniti z njenim potekom in zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca niso bile v ničemer kršene njegove pravice v postopku.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

5. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da so policisti PU Maribor, Sektorja kriminalistične policije, Oddelka za organizirano kriminaliteto, na podlagi na terenu pridobljene informacije, da V. S. v kletnem boksu št. K111, na naslovu, kjer dejansko prebiva, hrani vojaško orožje ročni metalec raket ZOLJA, in kasneje opravljene preverke na terenu, ki je potrdila omenjeno informacijo, preiskovalnega sodnika zaprosili za izdajo odredbe za hišno preiskavo stanovanj, poslovnih prostorov in osebnih avtomobilov, ki jih uporablja V. S., saj obstaja velika verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za nadaljnji kazenski postopek. Dne 1. 7. 2009 je dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju zoper osumljenega V. S. zaradi suma storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem odstavku 307. člena KZ-1 izdala odredbo za hišno preiskavo I Kpd 179/2009 z dne 1. 7. 2009, na podlagi katere je bila dne 7. 7. 2009 opravljena hišna preiskava prostorov in osebnih avtomobilov, ki jih uporablja osumljeni S., med drugim tudi poslovnih prostorov družbe T. d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil osumljeni V. S. Potek hišne preiskave omenjenih prostorov je razviden iz zapisnika št. 3F332-04 z dne 7. 7. 2009, iz katerega izhaja, da je bila na podlagi drugega odstavka 215. člena ZKP odredba o hišni preiskavi vročena V. S. in N. V., da je bil pri preiskavi navzoč tudi obsojenec kot direktor družbe T. d. o. o., in da je slednji na zapisnik podal pripombo, da se je preiskava opravljala v prostorih, za katere ni bilo odredbe (listovna številka 18 – 21). Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju zaključilo, da je bil od 29. 1. 2009 do 7. 7. 2009 edini družbenik in direktor družbe T. d. o. o. obsojeni in da V. S. od 29. 1. 2009 dalje v tej družbi ni imel nobene vloge več in v njej ni več deloval. V zvezi z omenjeno odredbo za hišno preiskavo v poslovnih prostorih PE Ptuj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je preiskovalna sodnica izdala na podlagi prepričanja kriminalistov, da je V. S. zakoniti zastopnik te družbe, pri čemer so se kriminalisti oprli na uradne podatke, objavljene na spletni strani Ajpes (listovna številka 8), iz katerih je, v nasprotju s podatki iz sodnega registra, izhajalo, da je bil na dan 19. 6. 2009 zakoniti zastopnik T. d. o. o., V. S., ter dejstvo, da je bila povezanost V. S. z omenjeno družbo nesporna.

6. Po podatkih v spisu torej ni nobenega dvoma, da odredba za hišno preiskavo obsojencu pred začetkom preiskave ni bila vročena, je pa bila vročena osumljenemu V. S. V zvezi s tem vložnik pravilno opozarja na drugi odstavek 215. člena ZKP, ki določa, da se mora odredba o preiskavi pred začetkom preiskave izročiti tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi ali ki naj se preišče. Pri tem se ga pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Glede na to, da je bila odredba o hišni preiskavi vročena osumljencu V. S., za katerega se je v času izdaje odredbe o preiskavi vedelo, da je zakoniti zastopnik poslovne enote, katere poslovni prostori naj se preiščejo, je bilo s tega vidika po presoji Vrhovnega sodišča zadoščeno zahtevi iz drugega odstavka 215. člena ZKP, hišna preiskava pa opravljena v skladu z zakonom, kljub temu, da je sodišče kasneje ugotovilo, da je direktor družbe in dejanski uporabnik preiskanih prostorov le obsojenec, ki pa je bil navzoč pri hišni preiskavi. Zahteva je zato v tem delu neutemeljena.

7. Neutemeljena je zahteva tudi v delu, ko navaja, da je bila hišna preiskava poslovnih prostorov nezakonita in opravljena brez prave dejanske in pravne podlage, ker so policisti razpolagali z napačnimi podatki, da je V. S. zakoniti zastopnik poslovne enote družbe T. d. o. o. Pomembno za presojo zakonitosti odredbe sodišča o hišni preiskavi je vprašanje, ali so bili v času njene izdaje za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo v času izdaje odredbe o hišni preiskavi tako policiji kot preiskovalni sodnici znano le, da je osumljeni V. S. edini zakoniti zastopnik poslovne enote, ki jo je imela družba T. d. o. o., ni pa jim bilo znano, da poslovne prostore uporablja tudi obsojeni. Sum se je na obsojenca usmeril šele po tem, ko so policisti med izvajanjem hišne preiskave v poslovnih prostorih družbe T. d. o. o., v katerih so našli in zasegli prepovedano orožje, naleteli tudi na obsojenca in z lastnim zaznavanjem ugotovili, da te poslovne prostore dejansko uporablja tudi on, iz kasneje zbranih obvestil in ugotovljenih dejstev pa je izhajalo, da je obsojeni direktor družbe T. d. o. o. Glede na to, da so bili v času izdaje odredbe o hišni preiskavi izpolnjeni vsi zakonski pogoji zanjo, zatrjevana nezakonitost odredbe o hišni preiskavi poslovnih prostorov po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8. Ob ugotovitvi, da so policisti imeli zakonito odredbo za hišno preiskavo poslovnih prostorov, da je bil pri hišni preiskavi poslovnih prostorov prisoten osumljeni V. S., da je bil pri hišni preiskavi poslovnih prostorov navzoč tudi obsojenec kot direktor družbe in dejanski uporabnik teh poslovnih prostorov ter da sta bili prisotni tudi dve polnoletni priči, so bili po presoji Vrhovnega sodišča v času opravljanja hišne preiskave izpolnjeni vsi zakonski pogoji zanjo. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je bila hišna preiskava opravljena v skladu z odredbo sodišča, določbami kazenskega postopka o hišni preiskavi in 36. členom Ustave RS, zato ni razlogov, da sodišče ne bi smelo zoper obsojenca uporabiti dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, ali dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dokazov, četudi so bili ti dokazi pridobljeni z uporabo odredbe o hišni preiskavi, ki je bila izdana zoper drugo osebo. Ti dokazi bi bili nedovoljeni samo v primeru, če bi bila hišna preiskava, opravljena na podlagi odredbe o hišni preiskavi zoper osumljenega V. S., nezakonita oziroma bi organi pregona zlorabili odredbo o hišni preiskavi, izdano zoper V. S., z namenom, da bi prišli do dokazov, ki bi jih lahko uporabili zoper obsojenca, česar pa zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da uveljavljana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na podatke v spisu o obsojenčevem premoženjskem stanju je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.