Jedro

Za odločitev je bistveno vprašanje, ali je bilo delo tožnika v nočni izmeni tako intenzivno, da ni mogel izrabiti odmora. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje izrecno opozoril na zahtevnost njegovega delovnega mesta, ki zahteva stalno zbranost in izpolnjevanje delovnih obveznosti (nadzorni sistem z več kamerami, spremljanje varovanega območja, prihodi in klici strank ipd.), česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je zavzelo napačno stališče, da je relevantna le možnost zamenjave. Ker dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa A. št. ... z dne 5. 4. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 26. 6. 2019 in da je toženka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizkoriščen odmor v skupni višini 2.603,79 EUR bruto za obdobje od 1. 7. 2014 do vključno 31. 12. 2018 in mu plačati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. 1. za preteklo leto (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 596,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni bil dolžan poskrbeti za zamenjavo v času odmora med delovnim časom, saj je to naloga toženke. V nočni izmeni je sam opravljal delo na policijski postaji in ga policista iz patrulje nista mogla zamenjati. Policistoma iz edine patrulje ni smel odrejati nenujnih nalog. Sodišče ni upoštevalo, da dežurni policist sprejema interventne klice, dela s strankami, spremlja sisteme zvez, signalno varnostne naprave, video nadzorni sistem, pomaga policistom na terenu itd. V času koriščenja odmora bi policijska postaja ostala brez fizičnega varovanja objekta in stvari. Narava dela v nočni izmeni zahteva stalno prisotnost tožnika v dežurni sobi. Pravice do odmora ni mogoče zagotoviti tako, da odloži pogled na računalnik in poje malico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nadomestila za nezagotovljen odmor na podlagi ugotovitve, da mu toženka ni kršila pravice do odmora. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) v 154. členu med drugim določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut, da se dolžina odmora v primeru neenakomerne razporeditve in začasne razporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa. Čas odmora v ZDR-1 torej ni določen v nepretrganem trajanju, pač pa se čas odmora med dnevnim časom všteva v delovni čas. Po tretjem odstavku 126. člena ZDR-1 je čas odmora, v katerem delavec ne dela, plačan kot normalna delovna obveznost in za ta čas delavec prejme plačilo, kot če bi delal. Glede na takšno zakonsko ureditev pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom.

7. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Pri tem pa je lahko pomembno, za kakšno delovno mesto gre, saj nekatera delovna mesta izrabo na ta način omogočajo, druga pa ne. Ključno je, ali delovni proces omogoča realizacijo pravice do odmora, čeprav narava dela zahteva, da delovnega mesta ne zapušča, oziroma ali je imel tožnik v času trajanja nočne izmene, v kateri je bil na policijski postaji sam, glede na dinamiko dela dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021).

8. Za odločitev je tako bistveno vprašanje, ali je bilo delo tožnika v nočni izmeni tako intenzivno, da ni mogel izrabiti odmora. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje izrecno opozoril na zahtevnost delovnega mesta B., ki zahteva stalno zbranost in izpolnjevanje delovnih obveznosti (nadzorni sistem z več kamerami, spremljanje varovanega območja C., prihodi in klici strank ipd.), česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je zavzelo napačno stališče, da je relevantna le možnost zamenjave. Ker dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora.

9. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotovilo bistvenih dejstev, zlasti ali je narava dela stalni dežurni v nočni izmeni ter obremenjenost tožnika in dinamika dela (pogostost nepredvidljivih intervencij, ki zahtevajo takojšnji odziv ter intenzivnost zavez) izrabo odmora dejansko objektivno preprečevala. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo ter posledično odločitev o stroških postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upoštevaje gornja stališča samo dopolni dejanske ugotovitve, kar predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti to prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.