Jedro

Pri trčenju med tovornjakom in kolesom z motorjem je zaradi uporabe določila 178. člena ZOR (obojestranska krivda) bilo upoštevano, da je kolo z motorjem v podrejenem položaju v odnosu do tovornega vozila.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica Triglav d.d. Ljubljana je dolžna plačati tožniku H.B. 2,307.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1993 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške odmerjene na 225.363,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1993 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, odmerjene na 13.133,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1993 dalje do plačila ter stroške revizijskega postopka v znesku 13.302,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1995 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,375.500,00 SIT ob upoštevanju, da je k nastanku škode sam prispeval 30 % od celote. Naložilo ji je tudi, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 183.691,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in dosojeno odškodnino po posameznih postavkah tako zvišalo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 1,900.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1993 dalje do plačila ter pravdne stroške, odmerjene na 200.891,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1993 dalje. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 8.003,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 23.10.1993 dalje do plačila.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo, uveljavlja revizijske razloge iz člena 385. ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v zavrnjenem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. O soodgovornosti tožnika za nastalo škodo ni mogoče govoriti. Dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke, ki je povzročil nesrečo, povedal, da tožnika pred trčenjem ni videl, kaže na to, da tudi delna prekoračitev hitrosti tožnikove vožnje in v vzročni zvezi z nastalo posledico, ali pa je tako majhna, da je ni mogoče upoštevati v obsegu 30 odstotkov. Dosojena odškodnina je glede na obseg ugotovljene škode nizka in ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Zaradi odstranitve osteosintetičnega materiala je tožnik trenutno na operaciji in bo po njej vsaj 3 mesece nesposoben za vsako delo. Ta okolnost doslej ni bila upoštevana.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

V okviru uveljavljenih "revizijskih razlogov iz člena 385. ZPP" revizija ne obrazloži, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP naj bi bile storjene v postopku na nižjih stopnjah, niti ne pove, v čem naj bi bil pravdni postopek bistveno kršen pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 185. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po določbi 386. člena ZPP preizkusilo v tej smeri po uradni dolžnosti in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Res pa je, da reviziji ni mogoče odreči delne utemeljenosti v okviru graje odločitve o temelju tožbenega zahtevka. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, kar se je zgodilo v obravnavanem primeru, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (178. člen ZOR), pri čemer v slučaju obojestranske krivde vsak imetnik motornega vozila odgovarja za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Ugotovljeno dejansko stanje sicer ne omogoča popolne izključitve krivdne odgovornosti samega tožnika za nastalo škodo. Izpodbijana sodba ima prav, ko ugotavlja, da je podana vzročna zveza med tožnikovo prehitro vožnjo in nastalo posledico. Prekoračitev hitrosti je bila znatna, zaradi česar dejanske ugotovitve o tem, pri kakšni hitrosti bi tožnik pred trčenjem lahko še ustavil ali morda omilil moč udarca, ne morejo prevaliti celotne odškodninske odgovornosti na zavarovanca tožene stranke, ki je izsilil prednost v križišču. Vendar pa je v dosedanjem postopku bila deležu tožnikove soodgovornosti posvečena prevelika pozornost, prezrta pa je bila tudi pomembna okoliščina, ki sledi iz obsega obratovanja v trčenju udeleženih vozil: kolo z motorjem je v razmerju do težkega in nevarnega tovornega vozila vsekakor v podrejenem položaju. Dosledna pravna razlaga ugotovljene situacije zato nakazuje odločitev o visoki odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke. V normalnih voznih razmerah, kakršne so bile, je temu bila dana možnost pravočasne zaznave križišču bližajočega se kolesa z motorjem in primernega ukrepanja. Okoliščina, da je v taki situaciji motorno kolo zaznal šele ob trčenju, ga dodatno obremenjuje. Delež tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo je zato revizijsko sodišče znižalo na 15 % od celote (1. odstavek 395. člena ZPP), kar pomeni, da je odgovornost tožene stranke 85 %. Pri tem pa na revizijski stopnji ni bilo mogoče upoštevati revizijske novote, da naj bi bila v predmetnem križišču hitrost vožnje omejena na 40 km na uro šele po obravnavani nesreči. Stranke smejo namreč v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP).

Višina dosojene odškodnine je v reviziji izpodbijana s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih in s poudarkom na posledicah odstranitve osteosintetskega materiala, kar naj bi v dosedanjem postopku ne bilo upoštevano. Glede slednjega očitka obvelja, da nasprotuje obsegu preizkusa, napravljenega v izpodbijani sodbi, ko so poleg prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti upoštevane "tudi vse bodoče bolečine, tudi tiste, ki bodo tožniku nastale ob ponovni operaciji zaradi odstranitve osteosintetskega materiala". Razumljivo je, da v ta okvir spadajo tudi nevšečnosti, povezane s tako ponovno operacijo. Vse ostalo, posebej v reviziji omenjena presaditev kostnega tkiva, je bilo pri odmeri višine odškodnine v zadostni meri upoštevano. Sodišče druge stopnje je odškodnino, dosojeno na prvi stopnji, zvišalo v obsegu škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti na 800.000,00 SIT, duševnih bolečin zaradi skaženosti na 200.000,00 SIT in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 1,500.000,00 SIT, kar ob upoštevanju odškodnine zaradi prestanega strahu v znesku 200.000,00 SIT, da seštevek v višini 2,700.000,00 SIT. Take odškodnine pa niti po posameznih postavkah niti v celoti, glede na ugotovljeni obseg škode, ni mogoče še zviševati, posebej ne s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih. Ob upoštevanju zahtevane premoženjske škode in po odbitku 15 % tožnikove soodgovornosti, je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 2,307.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških (166. člen ZPP v zvezi s členom 154/2 ZPP). V skladu s predloženim stroškovnikom tožeče stranke in ob upoštevanju stroškov tožene stranke, ki je v pravdi deloma uspela, je revizijsko sodišče po tarifi o odvetniških storitvah in taksni tarifi opravilo izračun, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 225.363,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Delni revizijski uspeh tožeče stranke pa ima za posledico tudi višjo odmero njenih pritožbenih stroškov - tokrat v znesku 13.133,00 SIT - ter dolžnost tožene stranke, da tožeči stranki povrne tudi del revizijskih stroškov. Pri tem je revizijsko sodišče štelo, da je tožeča stranka z revizijo uspela do 1/3, zaradi česar ji je v tem obsegu od odmerjenih stroškov v višini 39.905,00 SIT priznalo znesek 13.302,00 SIT in ga naložilo v plačilo toženi stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).