Jedro

Za izplačilo odškodnine iz zavarovalne pogodbe morajo biti izpolnjene nujne predpostavke, med katere spada tudi prijava zavarovalnega primera (škodnega dogodka) policiji. Ker ta predpostavka ni bila izpolnjena, je bil zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.174,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Spor se vodi zaradi zahtevka tožeče stranke, da ji tožena stranka plača odškodnino zaradi nastopa zavarovalnega primera.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Svojo pritožbo je pretežno utemeljevala z materialnopravnimi razlogi, zaradi katerih naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna. Ti razlogi bodo v nadaljevanju obrazložitve podrobneje navedeni.

4. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Strinjala se je z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ne pa tudi z razlogi. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 1. odstavka 353. člena ZPP.

6. Pritožba ne izpodbija tistih delov dejanskega stanja, ki so pomembni za odločitev pritožbenega sodišča. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča bodo podane v nadaljevanju.

7. Tožeča stranka se ukvarja z dajanjem vozil najem (leasingom). Pogodbo o leasingu je sklenila s R. d.o.o. S to pogodbo je dala v najem vozilo Mercedes 400 CDI avtomatik.

8. R. d.o.o. je kot zavarovalec sklenil kasko zavarovalno pogodbo z G. d.d., ki je kasnejša tožena stranka. S to pogodbo je zavaroval vozilo zoper vrsto nevarnosti, med drugim tudi zoper nevarnost prometne nesreče. Z zavarovalno pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo zavarovanec iz te pogodbe tožeča stranka. Tožeča stranka opira svoj zahtevek na plačilo odškodnine prav na to zavarovalno pogodbo.

9. Sestavni del zavarovalne pogodbe so bili tudi „Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska“ (AK-07; v nadaljevanju: SP). V 3. odstavku 5. člena SP je bilo določeno tole: „Zavarovanec izgubi vse zavarovalne pravice, če ne izpolni svojih obveznosti, ki izhajajo iz 19. člena Pogojev“. 19. člen SP pa je določal tole: „(1) Po nastanku zavarovalnega primera mora zavarovanec:

1. takoj storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi preprečil nadaljnje nastajanje škode, upoštevajoč pri tem navodila zavarovalnice;

2. najpozneje v treh dneh od dneva, ko je izvedel za zavarovalni primer, o tem obvestiti zavarovalnico. Če obvestilo ni bilo pisno, mora najpozneje v nadaljnjih 3 dneh potrditi s pisno prijavo, v kateri navede tudi poškodovane, uničene ali izginule stvari in njihovo približno vrednost;

3. o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, tatvine, vlomske in roparske tatvine, ropa in prometne nesreče, takoj obvestiti policijo, ter navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane, oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru;

(2) Zavarovanec mora dati zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Zavarovalnica lahko zahteva tudi druga dokazila, predvsem pa dokazilo, da je zavarovanec v primeru, ko je bil dolžan o nastanku zavarovalnega primera obvestiti policijo, to tudi storil. Če zavarovanec ne predloži zahtevanih podatkov in dokazov, se šteje, da ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma višine škode.

(3) Če zavarovanec po svoji krivdi zavarovalnici ne prijavi nastanka zavarovalnega primera v času in na način, ki je določen s temi pogoji, mora zavarovalnici povrniti morebitno škodo, ki jo ima zaradi tega.“

10. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča najemnik (leasingojemalec) ni plačeval najemnine za vozilo. Tožeča stranka je potem začela iskati vozilo. Njen pooblaščenec ga je našel; pri tem je bilo ugotovljeno, da je bilo vozilo poškodovano v prometni nesreči nekje v Tomačevem pri Ljubljani. Tožeča stranka je sicer vzpostavila stik s toženo stranko, ki je poslala cenilca, s katerim sta tožeče in tožena stranka skupaj napravili cenilni zapisnik. Tožeča stranka policije o prometni nesreči ni obvestila, ker ji ni mogla pojasniti vzrokov za nesrečo. Tožeča stranka toženi stranki škode ni povrnila.

11. V teku prvostopenjskega postopka je tožeča stranka ugovarjala ničnost 3. odstavka 5. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 19. člena SP (1. narok za glavno obravnavo, l. št. 29).

12. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da 3. točka 1. odstavka 19. člena SP ni nična. Takšna odločitev temelji na dveh razmislekih. Po prvem naj bi zavarovalni primer nastal že takrat, ko je tožeča stranka začela iskati vozilo, da bi ga odvzela. Odvzeti pa ga je želela zato, ker leasingojemalec ni plačeval najemnine. Drugi razmislek pa je bil, da tožena stranka ni obvestila policije o zavarovalnem primeru, ki naj bi nastal zaradi domnevne prometne nesreče. 13. Prav ta dva razmisleka izpodbija tožena stranka s pritožbo. V pritožbi navaja, da sama o škodnem dogodku ni vedela ničesar in zato policije ni mogla seznaniti o ničemer. Policija ne bi mogla ugotoviti ničesar, saj sama prijava ne bi vsebovala nikakršnega podatka. Namen zavarovalne pogodbe pa naj bi po njenem mnenju bil prav, da zavarovalnica krije tudi rizike za škodo, ki je brez svoje krivde na zna pojasniti. Določba, da izgubi vse pravice, ker ni poklicala policije in ji naznanila, da se je morda nekaj dogodilo, je po njenem mnenju nepravična, pretirano stroga in nasprotuje namenu pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za polni kasko in dobrim poslovnim običajem.

14. Pritožba poleg tega obširno utemeljuje, da opustitev plačevanja obrokov leasinga še zdaleč ne pomeni tudi nastanka zavarovalnega primera. S tem izpodbija tudi prvi razmislek prvostopenjskega sodišča, s katerim je utemeljeval svojo sodbo.

15. Pritožba ima vsekakor prav, da opustitev plačevanja obrokov leasinga še ne pomeni nastanka zavarovalnega primera. Med R. d.o.o. in toženo stranko je bila sklenjena zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko. Z njo je bila tožena stranka zavezana kriti škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanih stvari, ki nastane kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov (2. člen SP). Le zmanjšanje premoženja iz teh vzrokov je pomenilo zavarovalni primer (1. odstavek 949. člena OZ). Opustitev plačevanja najemnine s strani R. d.o.o. ni bila takšna premoženjska izguba, ki bi pomenila dogovorjen zavarovalni primer.

16. Iz prej navedenih razlogov pa tudi nima prav pritožba, ki navaja, da je namen zavarovalne pogodbe, zlasti še kasko zavarovanja, da zavarovalnica pokrije tudi rizike za škodo, ki je brez svoje krivde ne zna pojasniti. Konkretna zavarovalna pogodba kritja škode v primeru nepojasnjeno nastalih premoženjskih izgub namreč ni vključevala. Stranki pa sta se dogovorili, katere vrste premoženjskih izgub so zavarovane in pod kakšnimi predpostavkami se lahko uveljavljajo. Na takšen dogovor sta bili vezani obe stranki. Tožeča stranka se tega dogovora ni držala, kot bo v nadaljevanju še podrobneje pojasnjeno.

17. Pritožba ni utemeljena tudi v preostalem delu. Glede na 1. odstavek 121. člena OZ so nična tista določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, torej morali. Nemoralnosti 2. odstavku 19. člena SP pač ni mogoče očitati, saj nima nikakršne prepoznavne povezave z moralo. Nasprotoval bi torej lahko kvečjemu lahko samemu namenu sklenjene pogodbe.

18. Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerih bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe. To pa je tisti cilj, ki ga pogodbena stranka praviloma želi doseči pogodbo in je za pogodbo značilen. Praviloma je takšen cilj opredeljen v prvem členu vsakokratnega pogodbenega tipa. Takšnih lastnosti pa ni mogoče pripisati 3. točki 1. odstavka 19. člena SP. Z opustitvijo prijave domnevne nesreče policiji je bilo onemogočeno, da bi policija sploh začela iskati storilca prometne nesreče. 19. Ni nemogoče, da je policija za prometno nesrečo kot takšno celo že vedela, vseh podrobnosti pa še ni poznala. Pri tem pa bi ji prav prijava s strani tožeče stranke omogočila raziskati še ostale okoliščine v zvezi s prometno nesrečo. 20. Nikakor ni mogoče vnaprej sklepati, da bi policija tako ali tako ne mogla ničesar ugotoviti, in najti povzročitelja škode, v kar bi želela pritožbeno sodišče prepričati pritožba.

21. Že tožena stranka je v teku prvostopenjskega postopka pojasnila, da s tem, ko je bilo policiji onemogočena raziskava prometne nesreče, za toženo stranko tudi hkrati prenehalo vsako upanje na uveljavljanje zahtevka iz neopravičene obogatitve (regresnega zahtevka; 1. odstavek 963. člena OZ). Takšno pojasnilo glede obstoja bremena zavarovanca, da obvesti policijo o nesreči, je kot pravilno sprejelo tudi prvostopenjsko sodišče, in se z njim izrecno strinja tudi pritožbeno sodišče. 22. Določba, za katero tožeča stranka torej meni, da je bila nična, ne nasprotuje namenu same zavarovalne pogodbe, saj po svoji vsebini pravzaprav zavarovalnici (toženi stranki) olajšuje uresničitev pravice, ki jo ima po 1. odstavku 963. člena OZ že po zakonu. Zavarovancu ne nalaga neuresničljivega ali vsaj nerazumnega bremena. Določba ni v nasprotju s ciljem pogodbe, temveč celo služi varovanju upravičenih koristi zavarovalnice.

23. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo menila, da je zavarovanec tisti, ki mora dokazati nastanek škodnega dogodka, ki pomeni zavarovalni primer. Tožeča stranka pa naj bi tega sploh ne dokazovala.

24. Temu stališču v odgovoru na pritožbo je sicer mogoče pritrditi. Vendar tudi to, sicer pravilno stališče, ne pripelje do drugačne odločitve v tej zadevi. Za izplačilo odškodnine iz zavarovalne pogodbe morajo biti izpolnjene nujne predpostavke, med katere spada tudi prijava zavarovalnega primera (škodnega dogodka) policiji. Ker ta predpostavka ni bila izpolnjena, je bil zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru neutemeljen. Če ni izpolnila še drugih predpostavk, to v ničemer ne spremeni neutemeljenosti njenega zahtevka.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. in 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, mora nositi svoje lastne stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Glede na tarif. št. 3210 ZOdvT mora povrniti toženi stranki 942,40 EUR kot strošek za sestavitev odgovora na pritožbo, 20,00 EUR kot povrnitev poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tarif. št. 6002) in DDV od vsote prej navedenih zneskov (tarif. št. 6007 ZOdvT).

26. Povrniti mora skupaj 1.174,13 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če tega ne bo storila, bo moral plačati zakonske zamudne obresti (1. odstavek 378. in 1. odstavek 299. člena OZ).