Jedro

V skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 131. členom OZ je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze z zatrjevano zavarovančevo kršitvijo. Vendar je bilo ugotovljeno, da škoda ni mogla nastati na tak način, kot ga je prikazoval, niti v zatrjevanem obsegu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 22.602,39 EUR odškodnine za materialno škodo na osebnem vozilu Audi A3, utrpelo v prometni nezgodi 30. 11. 2008, ki bi jo naj povzročil toženkin zavarovanec R.B. z osebnim vozilom Renault Scenic. Obrazložilo je, da do prometne nezgode ni moglo priti na zatrjevani način oziroma da škoda ni mogla v celoti nastati ob zatrjevanem dogodku, kar pomeni negacijo vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo povrniti toženki 1.309,11 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje naj ne bi obrazložilo, zakaj je svojo odločitev oprlo samo na ugotovitve treh izvedencev, ne pa tudi na izpovedbe tožnika in prič, ki so bili poškodovani v obravnavani prometni nezgodi. Izvedenska mnenja naj bi bila v odločilnih delih v očitnih nasprotjih, temeljila pa bi naj na različnih predpostavkah o hitrosti vozil in na pomanjkljivih fotografijah. Hitrosti vozil povprečen človek ne more točno oceniti, zato na teh ocenah zaslišanih izvedenski mnenji prvih dveh izvedencev ne bi smeli temeljiti. Potrebno bi bilo ponovno zaslišanje tožnika in prič, vendar je sodišče prve stopnje tak predlog tožnika neutemeljeno zavrnilo in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravdni postopek tudi zato, ker je ugotavljalo, da tožnik pred trčenjem ni zaviral, čeprav tega ni trdil ali izjavil. Zmotno bi naj uporabilo materialno pravo, ker je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav nobeden izvedenec ni ugotovil, da do trčenja ni prišlo, pač pa je bil sporen samo obseg poškodb, o čemer bi moralo prvo sodišče ponovno zaslišati predlagane priče. Če je ugotovilo, da vse poškodbe niso nastale v obravnavanem dogodku, bi moralo zahtevku glede preostale materialne in nematerialne škode ugoditi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med škodo na tožnikovem avtomobilu in zatrjevanim dogodkom oziroma da tožnik ni dokazal škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval, s čemer je sledilo ugovorom toženke, da je šlo za nameščeno prometno nezgodo, ker so poškodbe zagotovo nastale na drugačen način. Po tožbenih trditvah je tožnik 30. 11. 2008 v Slovenski Bistrici vozil po prednostni Partizanski cesti, ko je s stranske Tomšičeve ulice s tožnikove desne strani v svojo levo na Partizansko zapeljal R.B. in z levim bočnim delom svojega osebnega vozila Renault trčil v sprednji čelni del tožnikovega osebnega vozila A3. Po trčenju sta vozili ostali na kraju, brez premikanja do prihoda policije. Ob zaslišanju je tožnik povedal, da je vozil s hitrostjo 40 do 50 km/h in da ni imel možnosti preprečiti nesreče, ker je imel R.B. precejšnjo hitrost. Ta je povedal, da je vozil s hitrostjo 20 do 30 km/h in je brez ustavljanja zapeljal v križišče, ker je spregledal tožnikovo vozilo. Takšen potek sta potrdili tudi priči, sopotnika v vozilih, čeprav so ga trije postavljeni izvedenci cestnoprometne stroke izključili.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj so ga prepričali trije izvedenci. S temi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je z nevtralnimi in objektivnimi dokazi izključeno, da bi do nezgode prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik in so ga opisovali zaslišani. Njihove enotne izpovedbe o nemogočem poteku dogodka so pomembne za oceno njihove verodostojnosti.

6. Izvedenec cestnoprometne stroke Ž.L. je bil mnenja, da do nezgode ni prišlo na način, kot je navajal tožnik. Poškodbe vozil se niso skladale, saj bi poleg močnih poškodb srednjega sprednjega dela, tožnikovo vozilo moralo biti močneje poškodovano po srednjem desnem vogalu, ne bi pa moglo biti poškodovano na levem sprednjem vogalnem delu. Ob zlomljeni in odpadli plastični oblogi sprednjega odbijača ter zlomljenem in odpadlem levem blatniku vozila Renault, bi morala na cesti obležati večja količina odpadlih, polomljenih delcev, ki jih policisti niso vrisali in jih ni na fotografijah. Podobno je bil izvedenec cestnoprometne stroke dr. Ivan Prebil mnenja, da je iz analize poškodb osebnih avtomobilov mogoče zanesljivo trditi, da oblika poškodb in intenzivnost poškodb ne ustrezata načinu trka. Deformacije na osebnem vozilu Renault so v primerjavi s poškodbami na osebnem avtomobilu A3 premajhne. Izvedenec cestnoprometne stroke dr. I.C. je imel drugačen pristop, saj je mimo tožnikovih trditev iskal možnosti, pod katerimi bi do nezgode lahko prišlo. Pod posebnimi pogoji, kakršnih tožnik ni zatrjeval, nezgode ni izključil, pač pa je tudi on izključil možnost nastanka vseh poškodb tožnikovega vozila v tej nezgodi.

7. Izvedenska mnenja si ne nasprotujejo, kot zmotno meni pritožba, ki svojega stališča o izrazitem nasprotju ne obrazloži. Izpostavlja le izhodišča o gibanju vozil pred trčenjem, ki sta jih uporabila izvedenca L. in P., ne upošteva pa, da so bila ta izhodišča uporabljena po tožnikovih trditvah. Izvedenec C. ni uporabil samo materialnih sledi, pač pa tudi predpostavke, ki jih tožnik ni zatrjeval. Po njih bi moralo zavarovančevo vozilo v križišču pred trčenjem praktično stati, tožnik pa voziti s hitrostjo 52 km/h. Takšno svojo hitrost je tožnik zatrjeval in o njej izpovedal, ne pa tudi o ustavitvi zavarovančevega vozila, ki je prav tako drugače od C. predpostavke izpovedal, da je vozil 20 do 30 km/h brez ustavljanja, ker je tožnikovo vozilo spregledal. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga ponavljati zaslišanja tožnika in prič, da bi prilagajali svoje izpovedbe izvedenskemu mnenju C. glede hitrosti, o kateri so že izpovedali.

8. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nezatrjevanega dejstva, da tožnik ni zaviral. Tako sta menila izvedenca L. in P., ker trditev o zaviranju ni bilo, zlasti pa, ker ni bilo zavornih sledi. Pritožba pavšalno zatrjuje nepopolnost fotografij in materialnih dokazov, ki niso v skladu s tožbenimi trditvami. Sodišče prve stopnje je na istem naroku, poleg obravnavanja pisnih izvedenskih mnenj, dodatno zaslišalo izvedenca L. in C.. Tudi C. je izpovedal, da se tožnikova izpovedba ne sklada z materialnimi dokazi in da ni mogoča prometna nezgoda, kot jo je zatrjeval tožnik. Ne ujemajo se poškodbe vozil, ni bilo zavornih sledi, ni bilo nujnih odpadlih delcev, vse poškodbe tožnikovega vozila zanesljivo niso nastale ob tem trčenju. Sodišče prve stopnje je ob oceni vseh dokazov sprejelo logičen zaključek glede dejanskega stanja.

9. V skladu s prvim odstavkom 154. člena, v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze z zatrjevano zavarovančevo kršitvijo. Vendar je bilo ugotovljeno, da škoda ni mogla nastati na tak način, kot ga je prikazoval, niti v zatrjevanem obsegu. Tožnik v pritožbi sicer ne bi mogel spreminjati svojih trditev (prvi odstavek 337. člena ZPP), vendar pritožbeno sodišče poudarja, da v pritožbi ponavlja trditve, da njegovo vozilo pred spornim dogodkom ni bilo poškodovano, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ovrglo. Poleg levega blatnika se ne ujemajo še druge poškodbe. Pritožnik stoji na napačnem stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, katera škoda je nastala v obravnavanem dogodku. Zaradi dokaznega bremena ne more zatrjevati neresničnega dejstva o nastanku celotne škode v obravnavanem dogodku in pričakovati, da bo njegovemu zahtevku ugodeno v višini, kolikor je druga stranka ne bo zanesljivo ovrgla.

10. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske ugotovitve prepričljivo obrazložilo in z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.