Jedro

Ukinitev delovnega mesta podsekretarja za okolje in prostor, katerega je zasedal tožnik, in prenos nalog tega delovnega mesta med druge zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, predstavlja utemeljen organizacijski oziroma poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 156. člena ZJU. Delodajalec lahko spremeni organizacijo dela na način, kot je to storila tožena stranka, z ukinitvijo delovnih mest, s formiranjem novih delovnih mest in z določitvijo drugačnih izobrazbenih pogojev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 5. 2015 in da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 7. 2015, niti z iztekom odpovednega roka, tj. 27. 9. 2015, ampak še traja ter da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 4. 2008, z vsemi aneksi, ki so bili pri njej sklenjeni, zlasti pa z dne 21. 7. 2008, 1. 8. 2008, 8. 10. 2008, 27. 12. 2011, 17. 9. 2012, 7. 12. 2012, 8. 1. 2013, 30. 12. 2013, 12. 6. 2014 in 5. 5. 2015, ga pozvati nazaj na delo in mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu izplačati bruto plačo v višini 2.558,30 EUR mesečno in po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezna neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Tožbo v 1. točki podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2015, je sodišče zavrglo (točka II izreka). Sodišče je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 8. 7. 2015 in da mu je tožena stranka dolžna izplačati denarno odškodnino v bruto znesku 15.486,00 EUR ter po plačilu ustreznih davkov in prispevkov, neto znesek nakazati na njegov transakcijski račun, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sklicevanje na prilogo k spremembi Akta o sistematizaciji, ki naj bi pojasnjevala reorganizacijo, neprimerno, saj ta datum ne pojasnjuje ničesar. Obrazložitev reorganizacije ni bila nikomur predstavljena in ni služila dejanski spremembi akta v marcu 2015. Opozarja, da je v času, ko je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta dejansko opravljal dolžnosti direktorja občinske uprave in da tožena stranka še nekaj mesecev po izteku pogodbe o zaposlitvi tožniku ni imela nikogar zaposlenega kot direktorja občinske uprave. To pomeni, da v trenutku, ko je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, poslovni razlog ni obstajal, saj je tožena stranka še vedno potrebovala direktorja občinske uprave. Sodišče ni vrednotilo dejstva, da tudi 16. 3. 2015 sprejeti Akt o notranji organizaciji in sistematizaciji predvideva delovno mesto računovodje in finančnika. To delovno mesto je tudi ob izdaji sodbe še vedno nezasedeno. Tožnik ima poleg diplome iz politologije tudi magisterij ekonomskih znanosti in izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Poudarja, da se je število delovnih mest in število zaposlenih pri toženi stranki po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku bistveno povečalo. Vztraja, da se je župan želel tožnika znebiti, tudi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz županovih izjav in spremembe akta o sistematizaciji se je dalo razbrati, da bo tožnik po prenehanju mandata vršilca dolžnosti direktorja občinske uprave zasedel mesto računovodje in finančnika. Sodišče napačno vrednoti dejstvo, da ga je tožena stranka še nekaj mesecev po odpovedi pogodbe potrebovala pri pripravi občinskega proračuna. Ugotovitev, da naj bi šlo za naloge, ki niso bile povezane z njegovim delovnim mestom, je protispisna. Tožnik je bil pri toženi stranki kot vršilec dolžnosti direktorja občinske uprave zadolžen za pripravo občinskega proračuna in je to delo prej tudi opravljal. Navaja, da odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni v zadostni meri obrazložena in se je ne da preizkusiti, zato je s tem podana absolutna bistvena kršitev postopka. Poleg tega je odločitev v izreku protislovna. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 8. 7. 2015, ko ga je tožena stranka odjavila iz delovnega razmerja in da naj bi odpovedni rok začel teči 10. 7. 2015 in bi se iztekel šele 10. 10. 2015. Tožnik je zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke ostal brez odpovednega roka. Sodišče bi moralo znotraj 2. točke zahtevka ugotoviti vsaj, da je delovno razmerje trajalo do 10. 10. 2016 in tožniku za to obdobje priznati vtoževane pravice. Opozarja tudi, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi A.A. in B.B.. B.B. pogodba o zaposlitvi ni bila nikoli odpovedana. Sodišče se s šikanoznimi razlogi za odpoved ni ukvarjalo. Ugotovitev sodišča, da iz SMS komunikacije ni zaznalo elementov šikaniranja, ni razumljiva, glede na odločitev v zadevi I Pd 927/2015 o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni ovrednotilo dejstva, da je tožena stranka izstopila iz internega trga javnih uslužbencev, verjetno zato, da tožniku ne bi bilo potrebno poiskati drugega delovnega mesta. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku (primarnemu ali podrednemu) ugodi (pravilno: izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi) oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni dovolj obrazložilo odločitve o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zakaj je štelo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, med razlogi pa ni nasprotij, zato je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2008 za nedoločen čas. V skladu z aneksom št. 6 k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 12. 2012 je bil tožnik z dnem 1. 12. 2012 premeščen na delovno mesto podsekretar za okolje in prostor, v nazivu podsekretar. Tožnik je bil od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2015 imenovan za vršilca dolžnosti tajnika občinske uprave oziroma direktorja občinske uprave tožene stranke in je bilo med drugim določeno, da po prenehanju veljavnosti aneksov stopi v veljavo doslej veljavna pogodba o zaposlitvi z vsemi aneksi. Tožniku je funkcija direktorja občinske uprave prenehala dne 30. 4. 2015, zato je ponovno začela veljati pogodba o zaposlitvi z dne 24. 4. 2008 z vsemi sklenjenimi aneksi. Tožnik je bil torej pri toženi stranki nazadnje zaposlen na delovnem mestu podsekretar za okolje in prostor. Zato so pritožbene navedbe, da je tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal dolžnosti v. d. direktorja občinske uprave, neutemeljene.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo občinske uprave, katere sestavni del je bila sprememba sistematizacije. S Sklepom o reorganizaciji in spremembi sistematizacije, ki je bil sprejet 16. 3. 2015, je ukinila delovno mesto podsekretarja za okolje in prostor, ki ga je zasedal tožnik pred nastopom funkcije v. d. direktorja občinske uprave in mu posledično podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V redni odpovedi je obrazložila, da tožniku ni mogla ponuditi dela na drugem delovnem mestu oziroma ga premestiti na drugo delovno mesto, ker ni drugega primernega in prostega delovnega mesta oziroma možnosti dela v nazivu iste ali nižje stopnje, niti ga ni mogla prekvalificirati ali dokvalificirati za delo na drugem prostem delovnem mestu.

9. Po 156. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) se glede razlogov za redno odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe ZJU. Javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog), pri čemer je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (reorganizacija). Reorganizaciji pa mora biti priložena obrazložitev, ki vsebuje cilje reorganizacije, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Utemeljeno je sledilo izpovedi župana, ki je pojasnil, da je po nastopu funkcije župana (v novembru 2014) s spremljanjem dela zaposlenih ugotovil, da je kadrovska struktura zaposlenih sestavljena iz upravnih delavcev, pri čemer je ocenil, da bi bile za opravljanje strokovnih nalog primernejše osebe z ustrezno izobrazbo. Pojasnil je, da je razlog za reorganizacijo predstavljala tudi neobičajna struktura zaposlenih, saj sta bila dva od šestih delavcev zaposlena na delovnem mestu podsekretarja, kar je skoraj najvišji karierni razred v državni ali lokalni upravi ter so bili tudi ostali štirje zaposleni "pozicionirani" zelo visoko. V okviru reorganizacije je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, reorganizacija pa je bila izvedena tako, da so na področju komunalne dejavnosti oziroma urejanja prostora (ki je predstavljalo področje delovnega mesta podsekretarja za okolje in prostor) prešli na sistem organizacije po strokovni usposobljenosti, tako da se zaposleni gradbenik ukvarja z gradbenimi zadevami, arhitektka z urbanizmom. Zaposleno pa imajo tudi osebo, ki se ukvarja z vzdrževanjem cest, izračunom komunalnega prispevka, idr. Pojasnil je še, da je tožnik glede na predhodne akte o sistematizaciji delovno mesto podsekretarja za okolje in prostor zasedal le en mesec in je bilo preostali dve leti to delovno mesto nezasedeno. Zato njegovega dela v takšni obliki niso več potrebovali.

11. Da je bila reorganizacija občinske uprave s spremembo sistematizacije delovnih mest dejansko izvedena je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Občini C. z dne 16. 3. 2015 (A27), iz katerega izhaja, da je bil sprejet nov akt o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest in da je bilo delovno mesto podsekretarja za okolje in prostor ukinjeno. Sodišče je utemeljeno upoštevalo tudi obrazložitev reorganizacije z dne 21. 11. 2014, katere bistvo je sprememba števila in strukture delovnih mest in med drugim tudi ukinitev delovnih mest, ki niso bila zasedena in na katerih se delo dlje časa ni izvajalo. Pritožbene navedbe, da obrazložitev organizacije ni bila nikomur predstavljena in da ni služila dejanski spremembi akta v marcu 2015, pa predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih tudi ni mogoče upoštevati. Nenazadnje je o spremembi sistematizacije pri toženi stranki izpovedal tudi tožnik, ki je pojasnil, da je pri toženi stranki prišlo do spremembe sistematizacije, da jim je župan pojasnil vzroke zanjo, da njegovega delovnega mesta podsekretar za okolje in prostor ni bilo več sistematiziranega in da naloge s tega področja opravljajo drugi zaposleni delavci.

12. Ukinitev delovnega mesta podsekretarja za okolje in prostor, katerega je zasedal tožnik, in prenos nalog tega delovnega mesta med druge zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, pa predstavlja utemeljen organizacijski oziroma poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 156. člena ZJU. Delodajalec lahko spremeni organizacijo dela na način, kot je to storila tožena stranka, z ukinitvijo delovnih mest, s formiranjem novih delovnih mest in z določitvijo drugačnih izobrazbenih pogojev. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za odpoved ni bilo zakonitega razloga in da mu je bila pogodba odpovedana iz šikanoznih razlogov.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da šikanozno ravnanje tožene stranke ni izkazano z zatrjevanjem tožnika, da mu je tožena stranka poleg redne odpovedi podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te trditve že zaradi časovnega zaporedja obeh odpovedi, s tem, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprožila v začetku maja 2015, medtem ko je bila obrazložitev organizacije izdelana že 21. 11. 2014 in je bil Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest sprejet že 16. 3. 2015, ne nudijo opore pritožbeni navedbi, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana iz šikanoznih nagibov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da je bila zaradi reorganizacije pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana še dvema delavkama, pri čemer okoliščina, da eni delavki delovno razmerje dejansko ni prenehalo, saj ji je bila podana odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ni bistvena, da je župan tožene stranke tožnika ponovno imenoval za vršilca dolžnosti občinske uprave do 30. 4. 2015, in da komunikacija med tožnikom in županom od nastopa funkcije župana do začetka aprila 2015 ni bila konfliktna, kar potrjujejo predložena SMS sporočila (A39), utemeljeno zaključilo, da tožnik pri podaji odpovedi iz poslovnega razloga ni bil šikaniran. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo tudi do vseh ostalih tožnikovih navedb o domnevnem šikaniranju in navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da tožnik pri odpovedi ni bil šikaniran, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, zato pritožbeni očitek, da sodišče ni presojalo tožnikovih trditev o domnevnem šikaniranju, ni utemeljen.

14. Tožnik v pritožbi vztraja, da potreba po njegovem delu pri toženi stranki ni prenehala, saj ga je tožena stranka še nekaj mesecev po odpovedi potrebovala pri pripravi občinskega proračuna. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita protispisno ugotovitev, da naj bi šlo za naloge, ki niso bile povezane z njegovim delovnim mestom. Tak pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za opravilo, ki ne spada med delovne naloge ukinjenega delovnega mesta podsekretarja za okolje in prostor. V zvezi s tem je sledilo izpovedi D.D., podžupanje tožene stranke, ki je pojasnila, da so tožnika potrebovali zgolj za vstop v spletno aplikacijo, ker sami do aplikacije niso mogli dostopati. O tem, da je šlo za opravilo, ki dejansko ni bilo povezano z ukinjenim delovnim mestom, pa izhaja celo iz tožnikovih pritožbenih navedb. Tožnik namreč v pritožbi navaja, da je šlo za naloge, ki jih je opravljal pri toženi stranki kot vršilec dolžnosti direktorja občinske uprave in ne za naloge ukinjenega delovnega mesta. Te navedbe pa na pravilnost presoje o prenehanju potrebe po tožnikovem delu iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar za okolje in prostor ne morejo vplivati.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo tudi o nezmožnosti tožnikove premestitve po 158. členu ZJU. Tožena stranka je namreč preverila tudi možnost za premestitev tožnika na drugo ustrezno delovno mesto, vendar je ugotovila, da nobena od zakonsko predvidenih možnosti pri njej ni obstajala, saj tožnik za nobenega od sistematiziranih delovnih mest ni izpolnjeval pogoja glede smeri izobrazbe. Pritožbene navedbe, da izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta računovodje in finančnika so neutemeljene in nasprotujoče ostalim tožnikovim navedbam. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval ravno nasprotno, to je, da ne izpolnjuje pogojev za nobeno od sistematiziranih delovnih mest po novem pravilniku zaradi predpisanih smeri izobrazbe in da naj bi tožena stranka drugačne izobrazbene pogoje določila iz šikanoznih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zahtevana izobrazba za zasedbo novih delovnih mest ni bila določena šikanozno, to je z namenom, da tožnik tega pogoja ne bi izpolnjeval, ampak zato, ker so to narekovale spremenjene potrebe delovnega procesa. Kot že rečeno, je bila reorganizacija izvedena na način, da so prešli na sistem organizacije po strokovni usposobljenosti za posamezno področje. Tožena stranka pa tožnika na interni trg dela ni bila dolžna uvrstiti, ker je z dnem 17. 3. 2015 izstopila iz internega dela trga. Odločitev za izstop iz internega trga dela predstavlja avtonomno odločitev tožene stranke. Da bi bila ta odločitev kakorkoli povezana z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Zato so pritožbene navedbe tožnika o izstopu tožene stranke iz internega trga dela z namenom, da tožniku ne bi bilo potrebno poiskati drugega delovnega mesta, neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da tudi v kolikor bi bil tožnik uvrščen na interni trg dela, tožnik ne bi ohranil zaposlitve pri toženi stranki, ampak bi bil lahko kvečjemu razporejen na drugo prosto delovno mesto v drug organ ali organizacijsko enoto.

16. Tožnik v pritožbi navaja, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 8. 7. 2015, ko ga je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj. Glede na to, da naj bi odpovedni rok zaradi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči šele 10. 7. 2015 in bi se iztekel 10. 10. 2015, meni, da bi moralo sodišče znotraj primarnega tožbenega zahtevka ugotoviti trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 10. 10. 2015 in mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med istima pravdnima strankama v teku še en individualni delovni spor I Pd 927/2015 v zvezi s presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku dne 8. 7. 2015 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni individualni delovni spor že pravnomočno zaključen, in sicer sta bili s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 865/2016 z dne 20. 4. 2017 pritožbi pravdnih strank zoper sodbo opr. št. I Pd 927/2015 z dne 13. 5. 2016 zavrnjeni in je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 8. 7. 2015. Glede na navedeno je torej tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo z 8. 7. 2015, zato so pritožbene navedbe o določitvi drugega datuma prenehanja delovnega razmerja v tem sporu neutemeljene.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).