Jedro

Namen zahteve za odpravo nepravilnosti ni v tem, da se zgolj ugotovijo te nepravilnosti, pač pa je to pravno sredstvo namenjeno temu, da se pravočasno omogoči odprava nepravilnosti in s tem zagotovi pravilen nadaljnji tek izvršilnega postopka.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 9.2.2015. Pritožba upnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 9.3.2015. Dolžnik mora v osmih dneh povrniti upniku njegove stroške pritožbenega postopka v višini 1.355,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od devetega dne).

Obrazložitev

S sklepom z dne 9.2.2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe, vložen dne 26.1.2015 (I. tč. izreka) in naložilo dolžniku, da v roku 8 dni povrne upniku stroške postopka v znesku 998,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. tč. Izreka).

Zoper sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščenki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da sodišče prve stopnje tudi pri presoji drugega pogoja nepravilno ugotovilo, da dolžnik v primeru plačila predmetne terjatve, kasneje le-te ne bo mogel izterjati nazaj. Dolžnik je pojasnil, da je zoper sodno odločbo, ki je poleg pogodbe o cesiji, podlaga predmetne izvršbe, vložil revizijo, ki je na VS RS v prednostni obravnavi. V kolikor bo v revizijskem postopku dolžniku ugodeno, potem že plačane terjatve dolžnik od upnika ne bo mogel izterjati. Pojasnil je tudi, da je vložil tožbo zaradi ničnosti cesije in predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se upniku prepovedala izterjava predmetne terjatve. Okrožno sodišče v Ljubljani še ni izdalo začasne odredbe, to pa je v svoj prid izkoristil upnik, ko je nemudoma vložil izvršbo. Dolžnik vztraja, da je še vedno v postopku prisilne poravnave. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da dolžnik ni izkazal s stopnjo verjetnosti, da bi z opravo takojšnje izvršbe pretrpel škodo in bi bila ta nenadomestljiva ter večja od tiste, ki bi zaradi odloga nastala upniku. Dolžnik je predložil bonitetno poročilo za upnika, ki jasno izkazuje, da upnik nima zaposlenih, nima nobenih prihodkov in ima že 261 dni blokiran račun; družba je nedelujoča in kapitalsko neustrezna ter je poslovanje z družbo rizično. Poleg tega so bile vse aktivnosti upnika usmerjene v to, da škoduje dolžniku. Jasno je torej, da upnik v primeru neupravičenega plačila svoje terjatve ne bo mogel izterjati nazaj, saj je upnik celo zahteval, da se plačilo terjatve izvede na fiduciarni račun svojega pooblaščenca. To pa je vsekakor nenadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do predloga dolžnika za plačilo varščine, tj. da se izterjevani znesek deponira na računu sodišča. Upnik je odgovoril na pritožbo dolžnika, jo označil za neutemeljeno, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov.

S sklepom z dne 9.3.2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikovo zahtevo za odpravo nepravilnosti.

Zoper sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da odredi, da se nepravilnost v izvršbi odpravi tako, da izvršba realizira pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Navaja, da gre za postopek izvršbe v gospodarski zadevi, predlagal je izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet in priložil tudi izvršilni naslov. To pomeni, da bi morala organizacija za plačilni promet (OPP) zarubiti in prenakazati sredstva na upnikov račun takoj po prejemu sklepa o izvršbi, torej pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena ZIZ). Tega pa ni storila, kar predstavlja nepravilnost v izvršbi. Sodišče prve stopnje ravnanje OPP opravičuje s tem, da naj bi sodišče samo z dopisom naložilo banki, da zadrži prenos sredstev na upnikov račun. Za tak dopis pa ni podlage v zakonu. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo predlog za odlog izvršbe, kar pomeni, da ni nobenih razlogov za zadržanje izvršbe. Poleg tega OPP ne more biti vezana na dopis sodišča. Vezana je na sklepe sodišča, ki jih mora izvršiti. Ravnanje OPP je zato nepravilno.

K pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 9.2.2015: Pritožba ni utemeljena.

Upnik je v odgovoru na pritožbo priložil sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 96/2014 z dne 18.2.2015 (priloga A28), s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo dolžnika, zato se izkaže kot brezpredmetno vztrajanje pritožbe, da "če bo v revizijskem postopku dolžniku ugodeno, potem že plačane terjatve dolžnik od upnika ne bo mogel izterjati".

Za dolžnika je nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda, ki opravičuje odlog izvršbe, v tem, da v kolikor bi se ugotovila ničnost cesijske pogodbe (z dne 25.3.2014 med upnikom MM E. d.o.o. in novim upnikom K. d.o.o.), ne bi mogel, zaradi zelo slabega položaja (novega) upnika in njegovega ravnanja, od njega dobiti plačanega zneska nazaj. Vendar po oceni pritožbenega sodišča pri tem ne gre za škodo, kot jo določa 71. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ampak gre v bistvu za zatrjevanje nevarnosti, da bo morebitna terjatev onemogočena ali precej otežena, kar pa je pogoj za začasno odredbo po 270. členu ZIZ. Pritožnik v tej zvezi navaja, da je v postopku, v katerem uveljavlja ničnost cesijske pogodbe, predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Zato v tem postopku sploh niso pravno relevantne navedbe o slabem finančnem položaju upnika.

Nenazadnje pa je dolžniku, glede na odločitev revizijskega sodišča, nesporno naloženo plačati izterjevani znesek. Ker se dolžnika (zatrjevano sporno) razmerje med cedentom in cesionarjem načeloma ne tiče (ker dolžnik pri cesiji ne sodeluje in se njegov pravni položaj ne sme poslabšati; 419. in 421. člen Obligacijskega zakonika - OZ), bo s plačilom upniku (cesionarju) veljavno izpolnil svojo obveznost; tudi v razmerju do cedenta, če bi se kasneje izkazalo, da je cesijska pogodba nična. Torej ne glede na izid pravde za ugotovitev ničnosti cesijske pogodbe, je dolžnik v vsakem primeru dolžan plačati izterjevani znesek, zato ne more priti do nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode, kot hoče prikazati pritožba.

V zvezi s predlogom dolžnika za plačilo varščine (tj. da se izterjevani znesek deponira na računu sodišča) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta predlog ni bil vsebovan v predlogu za odlog izvršbe, ampak ga je dolžnik podal ločeno v vlogi z dne 9.2.2015; tj. na dan, ko je sodišče prve stopnje že odločilo o predlogu za odlog izvršbe. Zato je neutemeljen očitek pritožbe, da se sodišče v izpodbijanem sklepu do tega ni opredelilo.

Ker pritožba dolžnika ni utemeljena in pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče pa je upniku priznalo stroške za sestavo obrazloženega odgovora na pritožbo, saj je prispeval k odločitvi. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) mu gre nagrada za odgovor na redno pravno sredstvo v višini 1091,40 EUR (tarif. št. 3468), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tarif. št. 6002) ter 22 % DDV, kar skupaj znese 1.355,91 EUR, ki jih mora upnik povrniti dolžniku v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje. Ni pa mu priznalo priglašenih stroškov v višini 20,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov (tarif. št. 6000), saj stroški v tej višini niso izkazani.

K pritožbi upnika zoper sklep z dne 9.3.2015 : Upnik vztraja, da je prišlo do nepravilnosti v izvršbi, ker organizacija za plačilni promet ni prenakazala denarnih sredstev na upnikov račun takoj po prejemu sklepa o izvršbi, torej pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena ZIZ), zato predlaga, da se zatrjevana nepravilnost odpravi odpravi tako, da se izvršba realizira pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

Po določilu prvega odstavka 52. člena ZIZ lahko stranka ali udeleženec v postopku z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storil pri opravljanju izvršbe. Namen zahteve za odpravo nepravilnosti pa ni v tem, da se zgolj ugotovijo te nepravilnosti, pač pa je to pravno sredstvo namenjeno temu, da se pravočasno omogoči odprava nepravilnosti in s tem zagotovi pravilen nadaljnji tek izvršilnega postopka (prim. VSK II Ip 666/2007).

Ker je sklep o izvršbi, na podlagi sklepa Višjega sodišča v Kopru, II Ip 127/2015 z dne 23.4.2015 v zvezi s sklepom In 1 z dne 10.2.2015, postal pravnomočen, to pomeni, da nepravilnosti ni mogoče odpraviti tako, da bi se izvršba realizirala pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Morebitna ugoditev upnikovi pritožbi bi imela zgolj ugotovitveni značaj. Ker pa to ni namen obravnavanega pravnega sredstva, je bilo potrebno že iz tega razloga pritožbo zavrniti.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).