Jedro

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh. Kasnejša pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne pogodbe ne vpliva na davčno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo pogodbe in plačevanjem premij.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada Murska Sobota z dne 6.12.2002, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2000 tako, da je v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96) v osnovo za dohodnino kot prejemki v obliki stimulacij in bonitet vštel tudi plačila delodajalca za druga osebna zavarovanja v višini 574.202 SIT, ki se štejejo kot prejemki v obliki stimulacij in bonitet, ter po uradni dolžnosti odpravila prvi stavek citirane prvostopne odločbe glede obnove postopka, saj je v obravnavanem primeru tožniku že bil izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine z dne 2.10.2001, ki je postal tudi dokončen. Tožena stranka je ugotovila, da je bila dne 1.6. 1995 sklenjena pogodba o življenjskemu zavarovanju, kot sklenitelj zavarovanja je bila določena pravna oseba G. d.o.o., kot upravičenca pa sta bila določena tožnik in njegova žena. Pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne police oziroma o odstopu negotovih terjatev med zakoncema B. ter pravno osebo G. d.o.o., ki je s pogodbo prevzela vsa morebitna izplačila zavarovalne vsote iz omenjenega razmerja, ne vpliva na davčno pravno razmerje tožnika in njegove žene, ki je nastalo s sklenitvijo življenjskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je nesporno, da sta bila tožnik in njegova žena v letu 2000 zaposlena pri pravni osebi G. d.o.o. in da je bila med navedeno pravno osebo in zavarovalnico T. sklenjena zavarovalna pogodba o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem z dne 1.6.1995, v kateri sta kot zavarovalna upravičenca določena tožnik in njegova žena. Navedeno po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da sta tožnik in njegova žena od tistega trenutka, ko je pravna oseba začela plačevati premije, iz tako nastalega razmerja pridobila bodočo terjatev do zavarovalnice za izplačilo zavarovalne vsote. Zavarovanje, ki ga je pravna oseba G. d.o.o. sklenila za tožnika in njegovo ženo ter zanju plačevala premije, je treba šteti med druga osebna zavarovanja v smislu 17. člena ZDoh, plačila premij za to zavarovanje pa kot boniteto (iz delovnega razmerja) upravičencev iz tega zavarovanja prejeto v letu 2000. Okoliščina, da je bila dne 1.6. 1995 sklenjena tudi pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne police oziroma o odstopu negotovih terjatev med zakoncema B. ter pravno osebo G. d.o.o., ne spreminja pravne narave s strani pravne osebe plačanih premij. Na zakonitost sprejete odločitve ne vpliva niti dejstvo, da se tako v izpodbijani odločbi kot v odločbi organa prve stopnje kot znesek bonitete navaja znesek 547.202 SIT (pravilno: 574.202 SIT). Glede na to, da je bil ves postopek voden z upoštevanjem pravilnih zneskov plačanih premij, imata pristojna organa ob upoštevanju 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ( Uradni list RS, št. 80/99,70/00,52/02 in 73/2004) možnost to nepravilnost odpraviti z izdajo sklepa o popravi pomote. Upoštevaje navedeno je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožbene navedbe v zvezi s tem, da upravičenca iz te pogodbe nista imela nobene koristi in da tudi sicer nista dala soglasja k temu, da sta upravičenca.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja tožbene navedbe in meni, da je zmotna presoja in ocena sodišča, da je tožnik pridobil bodočo terjatev do Zavarovalnice T. za izplačilo zavarovalne vsote od tistega trenutka, ko je pravna oseba začela plačevati premije. Gre za tvegano pogodbo glede na neka bodoča negotova dejstva. Šele, ko to dejstvo nastopi, pride do zaveze Zavarovalnice. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena v korist tretjega, soglasja tožeče stranke na polici ni bilo. Zavarovalna polica je bila odkupljena s strani pravne osebe G. d.o.o., ki je pridobila pravico do izplačila odkupne vrednosti police. Tako tožeča stranka ni imela nobene koristi in ne gre za bonitete, ki bi se vštevale v osnovo za dohodnino. S tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je bistveno kršilo tudi določbe postopka, saj ni moglo dejanskega stanja popolnoma ugotoviti. Tako je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožbi tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeči stranki naj se povrnejo stroški, skupaj z zamudnimi obrestmi dalje od izdaje odločbe do plačila, vse v roku 8 dni.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožbo, ki jo je tožnik vložil v skladu s pravnim poukom iz izpodbijane sodbe, ki je bila izdana po pravil ZUS, je vrhovno sodišče presojalo ob pogojih prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1 in jo, ker ne izpolnjuje pogoje za nadaljnjo obravnavo kot pritožbe, obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno oziroma revizijsko sodišče po določbi 86. člena ZUS-1 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno razlago določb 6. člena ZDoh ter na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, utemeljeno pritrdilo sklepanju tožene stranke, da plačila premij za življenjsko in nezgodno zavarovanje, ki jih je pravna oseba G. d.o.o. plačevala v korist tožeče stranke, predstavljajo boniteto in s tem prejemek po citiranem členu ZDoh. V skladu z 6. členom ZDoh se namreč v osnovo za dohodnino vštevajo letni znesek plače, nadomestil plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, izplačanih v denarju, bonih ali naravi, razen povračil stroškov, ki jih je imel zavezanec v zvezi z delom, ter letni prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. Po 1. alinei 2. člena ZDoh so viri dohodnine tudi osebni prejemki, ki se med letom obdavčujejo z davkom od osebnih prejemkov (15. do 21. člen ZDoh v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZDoh). Odmerjeni oziroma obračunani davki pa se odštejejo od dohodnine (2. odstavek 3. člena ZDoh). V skladu s 15. členom ZDoh je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki, osnova za davek od osebnih prejemkov pa so tudi prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. Po določbi 17. člena ZDoh se med stimulacije in bonitete, ki se vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov štejejo tudi druga osebna zavarovanja. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 129/78, 39/85, 57/89), ki je veljal v času izdaje odločbe, v 942. členu določa, da med osebna zavarovanja spadata življenjsko in nezgodno zavarovanje. V skladu z določbo 946. člena ZOR se življenjsko zavarovanje lahko nanaša na življenje sklenitelja zavarovanja, lahko pa se nanaša tudi na življenje nekoga drugega. Pravico do zavarovalne vsote ima le upravičenec, in sicer od same sklenitve zavarovalne pogodbe, ne glede na to, kako in kdaj je bil določen za upravičenca in ne glede na to, ali je pred zavarovančevo smrtjo ali po zavarovančevi smrti izjavil, da jo sprejema; zato se lahko obrne neposredno na zavarovalnico z zahtevo, naj mu izplača zavarovalno vsoto, kot to določa druga točka 960. člena ZOR.

Revizijsko sodišče se strinja tudi s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne police ne vpliva na davčno pravno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo življenjskega zavarovanja. Upravičenec sicer v skladu z določbami ZOR lahko razpolaga s terjatvijo iz naslova življenjske police kot z vsako drugo terjatvijo po splošnih pravilih za odstop terjatve, vendar gre tudi po mnenju revizijskega sodišča za civilno pravno razmerje, ki na davčno razmerje nima vpliva. Premij za zavarovanje ne bi bilo šteti kot boniteto tožnika samo v primeru, v kolikor bi bila v zavarovalni polici kot upravičenec že ob sklenitvi navedena pravna oseba G. d.o.o..

Po presoji revizijskega sodišča tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je bistveno kršilo tudi določbe postopka, saj ni moglo dejanskega stanja popolnoma ugotoviti. Iz tožbe sicer izhaja, da je tožnik posredno zahteval opravo glavne obravnave, s tem, da je predlagal zaslišanje tožeče stranke. Opustitev oprave glavne obravnave pa je po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka (le), če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po 2. odstavku 51. člena ZUS (ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje) se na glavni obravnavi izvajajo dokazi, ki so potrebni za odločitev v upravnem sporu, pa ti niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Po presoji revizijskega sodišča podatki v spisu ne izkazujejo, da bi za sprejem odločitve v upravnem sporu bilo treba opraviti glavno obravnavo, tožnik pa v tožbi tudi ni navedel, katere okoliščine dejanskega stanja naj bi razjasnilo predlagano zaslišanje tožeče stranke. Za vpogled v upravne spise, ugotovitve vsebine izdanih odločb in vpogled v listinske dokaze (kupoprodajna pogodba, izpisek iz zemljiške knjige, zavarovalna polica), pa glavne obravnave, po presoji revizijskega sodišča, ni potrebno opraviti. Glede na podatke iz upravnih in sodnih spisov zatorej revizijsko sodišče meni, da oprava glavne obravnave ni bila potrebna, ker je bilo za sprejem odločitve o tožbi dovolj podlage v upravnih in sodnih spisih. Zato po presoji revizijskega sodišča opustitev oprave glavne obravnavane ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato sodišče tega razloga ni presojalo.

Ker je bila tožnikova revizija zavrnjena, ni podlage za sprejem odločitve o povrnitvi stroškov v zvezi z vložitvijo revizije. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.