Jedro

Toženka je v pritožbi trdila, da obravnavana zadeva ter predhodna odločba II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 glede na konkretne dejanske okoliščine primera nista primerljivi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak odgovor glede na vsebino pritožbenih navedb, ni bil zadosten.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje, v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku po tožbi, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama obstaja spor glede veljavnosti zadolžnice, s katero naj bi se tožnik zavezal toženki plačati 41.000,00 EUR, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, ter glede posojilne pogodbe, po kateri naj bi tožnik vrnil posojilo toženki v višini 41.000,00 EUR. Toženka je sicer vložila tudi nasprotno tožbo z denarnim zahtevkom, kar pa ni več predmet revizijskega postopka.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika ugodilo ter ugotovilo, da sta zadolžnica in posojilna pogodba nični in ne ustvarjata pravnih posledic.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper to sodbo, v delu, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova ničnosti, vlaga revizijo toženka. Trdi, da je sodba sodišča prve stopnje sodba presenečenja. Sodišče prve stopnje bi se moralo v ponovljenem postopku ukvarjati le z vprašanjem poslovne sposobnosti tožnika v času sklepanja spornih pravnih poslov, nato pa je zahtevek zavrnilo s sklicevanjem na judikat II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016. Pritožnik je v pritožbi očital sodbi sodišča prve stopnje, da je izdalo sodbo presenečenja, trdil pa je tudi, da zaradi drugačne kavze pogodbe dejanski stan iz obravnavane zadeve ni enak tistemu iz precedenčne odločbe Vrhovnega sodišča. Drugostopenjska sodba se do pritožbenih očitkov tožene stranke sploh ni opredelila in je le nekritično in neobrazloženo povzela razloge sodišča prve stopnje. Zato je bila toženki kršena pravica do sodnega varstva.

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijo (tako kot že pred tem pritožbo) sicer preveva protislovje. Po eni strani toženka trdi, da med strankama ni sporno, da toženka tožniku zneska 41.000,00 EUR ni posodila (marveč naj bi se znesek iz pogodbe nanašal na „stroške iz dejavnosti s. p. ter izgubo na skladih“), po drugi strani pa trdi, da gre v konkretnem primeru za veljavno posojilno pogodbo in veljavno zadolžnico.

8. Revizijske navedbe, ki hkrati zatrjujejo eno in drugo, so zato nerazumljive. Iz tega razloga se je Vrhovno sodišče osredotočilo le na tisti očitek, ki je povsem jasen, njegova utemeljenost očitna ter je tudi v celoti zadosten za odločitev v tem revizijskem postopku. To je očitek, da se pritožbeno sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb, ki so lahko odločilnega pomena.

9. Toženka je namreč v pritožbi v resnici trdila, da obravnavana zadeva ter predhodna odločba II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 glede na konkretne dejanske okoliščine primera nista primerljivi.1 Pritožbeno sodišče mu je odgovorilo, da očitek ni utemeljen, „ker je tožnik zaradi grožnje podpisal zadolžnico in posojilno pogodbo, v kateri je priznal prejem zneska 41.000,00 EUR, ki ga dejansko ni prejel, ter se zavezal ta znesek vrniti“ (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak odgovor glede na vsebino pritožbenih navedb, ni bil zadosten. Bistvo pritožničinega utemeljevanja, zakaj sta si obravnavana in precedenčna zadeva v bistvenem različni, je bilo namreč širše. Pritožnica je utemeljevala, da je v obravnavani zadevi vendarle obstajala kavza. Ta kavza, ki naj bi se je tožnik zavedal, je bila v povračilu „izgub v sklade in izgube zaradi plačil upnikom s. p. in zaradi ustanovitve in zaprtja s. p.“.

11. Če bi bilo navedeno res, potem sicer ne bi šlo za kavzo posojilne pogodbe in tudi o obstoju posojilne pogodbe ne bi bilo mogoče govoriti. Vendar zaradi tega še ni mogoče izključiti, da je vendarle obstajala veljavna podlaga zaveze tožnika, da toženki poplača nek dolg. Vrhovno sodišče se tu ne ukvarja z vprašanjem, ali je ta dolg sploh obstajal ali ne, še manj, kakšna je njegova narava. Vse, kar je v tej fazi postopka odločilno, je to, da gre za pritožbene navedbe, ki ne bi smele ostati prezrte (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). So namreč takšne narave, da ni že na prvi pogled očitno, da bi ne mogle utemeljiti bistvenega razlikovalnega elementa med zadevo II Ips 142/2015 (kjer je šlo za v celoti neobstoječ posel, ker je bila listina v celoti posledica sile oziroma grožnje, ne pa kakršnegakoli soglasja volj z napako) ter obravnavano zadevo (kjer je takšno soglasje pritožnica vendarle utemeljevala). Če bi namreč nek drug dolg v resnici obstajal, potem je obravnavan primer v bistvenem različen od predhodne sodne odločbe.

12. Odgovor bi pritožnica zato morala dobiti. Do tega, ali je to odgovor procesne narave ali pa so izpolnjeni pogoji za poln materialnopraven odgovor, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje - to je v pristojnosti pritožbenega sodišča, ki bo ustrezen odgovor moralo dati v ponovljenem postopku.

13. Vrhovno sodišče je namreč reviziji ugodilo, saj je podana kršitev iz prvega odstavka 360. člena ZPP, s tem pa tudi kršitev pravice do izjave v pritožbenem postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP na drugi stopnji sojenja). Na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 379. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek po tožbi.

1 Bistvo predhodne odločbe Vrhovnega sodišča je v stališču, da je treba tožnikove trditve, da je pogodbo sklenil (bolje: podpisal) pod vplivom groženj, da je bil žrtev izsiljevanja, da zneska (ki naj bi bil posojilo), v resnici ni nikoli prejel ter tudi ni bilo mišljeno, da bi ga prejel ter je takšna pogodba neobstoječa, sicer pa tudi nična, presojati v luči določb o neobstoječem poslu ter nični listini, ne pa v za upravičenca omejujočih določbah o izpodbojnih pogodbah zaradi napake volje. Kot je bilo pojasnjeno že v sodbah nižjih sodišč, je Vrhovno sodišče v predhodni zadevi ločilo med položajem, ko je nekdo prisiljen v sklenitev posla ter so na podlagi tega posla med strankama tudi vzpostavljene resnične zaveze, ter položajem, ko je listina o dvostranskem poslu v resnici le krinka za to, da se žrtev izsiljevanja zaveže plačati določen znesek, sebe pri tem oškodovati, izsiljevalca pa obogatiti.