Jedro

Delavec je upravičeno (na podlagi odločbe o suspenzu) odsoten z dela v času, ko mu sklep o odpravi suspenza še ni vročen. V tem obdobju ni mogoče govoriti o neupravičeni odsotnosti z dela, zato ni podana zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 100. člena ZDR oz. 75. člena ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Odločbi tožene stranke št. 494 z dne 29.12.1999 in št. 9-T z dne 2.2.2000 se kot nezakoniti razveljavita.

2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 2.2.2000 in mu še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za celotno obdobje, ko ni delal in to po pogodbi o zaposlitvi z dne 14.7.1998, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila. Tožena stranka je dolžna tožniku v njegovo delovno knjižico vpisati delovno dobo ter zanj pri pristojni območni enoti ZPIZ vplačati vse ustrezne prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 70.992,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2003 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 26.928,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke z dne 29.12.1999 in z dne 2.2.2000, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dne 2.2.2000 in mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati plačo za celotno obdobje, ko ni delal in to po pogodbi o zaposlitvi z dne 14.7.1998, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila ter mu v njegovo delovno knjižico vpisati vso zaradi izpodbijanih odločb manjkajočo delovno dobo ter zanj pri pristojni Območni enoti ZPIZ vplačati vse ustrezne prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja ter da mu je dolžna povrniti vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju od 12.6.1999 do 21.7.1999 neupravičeno izostal z dela 5 delovnih dni zaporedoma, ker za to obdobje ni imel priznanega bolniškega staleža. Tožnik je bil z odredbo direktorja tožene stranke z dne 8.1.1999 odstranjen iz podjetja, komisija za pritožbe je njegov ugovor z dne 12.2.1999 obravnavala in pritožbo ugodno rešila, z odločitvijo pritožbene komisije pa je bil seznanjen šele 28.9.1999. Zaključek sodišča prve stopnje, da je suspenz brezpredmeten v tem individualnem delovnem sporu je napačen, obenem pa se sodišče sklicuje na okoliščino, da je pravočasno izvedel o odločbi glede suspenza. Pri tem je v celoti verjelo priči I. P., ki naj bi tožniku sporočil odločitev komisije. Tožnik je bil z vsebino odločbe o suspenzu seznanjen šele 28.9.1999. Da je bil tožnik žrtev šikaniranja, se kaže v vseh postopkih zoper njega, saj je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja šele 29.12.1999 zaradi neupravičene odsotnosti z dela v času od 12.6. do 21.7.1999. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Ker mu odločba komisije o ugodno rešenem suspenzu z dne 12.2.1999 vse do 28.9.1999 ni bila vročena, je to gotovo opravičljiv razlog, zaradi katerega mu delovno razmerje ni smelo prenehati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi. Meni, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela od 11.6. do 21.7.1999. Od 4.1.1999 do 11.6.1999 je bil neprekinjeno v bolniškem staležu in je prejemal nadomestilo svoje plače v višini, kot mu je šla glede na bolniški stalež. Tožnik je bil z dejstvom o razveljavitvi odločitve o suspenzu seznanjen in je zato izpodbijanje verodostojnosti priče I. P. neresno. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sklepom opr.št. Pdp 160/2001 z dne 5.9.2002, ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je odločbo o prenehanju delovnega razmerja izdal nepristojni organ, zato je razveljavilo izpodbijani odločbi z dne 29.12.1999 in z dne 2.2.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi ali je tožnik v spornem obdobju izostal z dela upravičeno ali ne. Sodišče je v nadaljnjem postopku ugotovilo, da je tožnik izostal neupravičeno, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99- 2/2004) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, izdanih na podlagi 3. točke 2. odst. 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89-42/90).

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik upravičeno zadržan od dela od 4.1.1999 do 11.6.1999 zaradi bolezni. Bolniški stalež mu je bil zaključen 11.6.1999. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od 12.6.1999 do 21.7.1999 neupravičeno izostal z dela, zato je odločitev o prenehanju delovnega razmerja zakonita. Dejstvo, da je bil tožnik v suspenzu od 8.1.1999 dalje, po mnenju sodišča prve stopnje ne vpliva na prenehanje delovnega razmerja.

Tožnik je bil od 4.1.1999 do 11.6.1999 zadržan od dela zaradi bolezni. Z odredbo tožene stranke z dne 8.1.1999 je bil odstranjen iz družbe, ker je bila zoper njega dne 5.1.1999 podana zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. Tožnik je zoper odredbo direktorja ugovarjal, komisija za pritožbe pa je z odločbo z dne 12.2.1999 pritožbi ugodila, odpravila odredbo predsednika uprave z dne 8.1.1999 in sklenila, da se tožnik z dne 13.2.1999 ponovno vrne na delo. Tožnik je bil z odločbo komisije za pritožbe seznanjen dne 28.9.1999. V 4. členu Konvencije MOD št. 158 (v nadaljevanju Konvencija) o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca je določeno, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih mu delovno razmerje lahko preneha na pobudo delodajalca.

Po določbi 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur.l. RS št. 14/90-71/93) oziroma 75. členu ZTPDR delavcu med drugim preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni. Zakon ne določa, kdaj je odsotnost z dela neupravičena, določa pa, kdaj je odsotnost z dela upravičena. Odsotnost z dela je upravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivne pogodbe in splošni akt delodajalca in odsotnost, ki jo odobri pristojni organ delodajalca oz. delodajalec. Neupravičeno izostajanje z dela pomeni kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, torej obnašanje delavca do delodajalca in obnašanje v zvezi z njegovimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Če se delodajalec odloči za prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi zakona, mora na podlagi točke a, 2. odst. 9. člena Konvencije dokazati, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Stališče sodišča prve stopnje, da je suspenz v tem inidividualnem delovnem sporu brezpredmeten, je napačno. Po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90-71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Na podlagi 2. odst. 320. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) učinkuje odločba nasproti strankam šele od dneva, ko jim je vročena. V sporni zadevi je komisija za pritožbe izdala odločbo, s katero je odpravila odredbo predsednika uprave z dne 8.1.1999, tožniku pa odločba (z dne 12.2.1999) ni bila vročena oz. dana na vpogled vse do 28.9.1999. Tožena stranka je tožniku izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov v času, ko sklep o odpravi suspenza tožniku še ni bil vročen, torej je bil tožnik v tem času upravičeno odsoten na podlagi odločbe o suspenzu, s katere razveljavitvijo še ni bil seznanjen. Zaradi navedenega ni mogoče govoriti o neupravičeni odsotnosti z dela v spornem obdobju in zato ni podana zakonska podlaga za uporabo določbe 100. člena ZDR oz. 75. člena ZTPDR.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur.l. RS št. 7/95 in nadaljnje) in sicer glede na vrednost spora po tar.št. 10.b za sestavo tožbe (160 odvetniških točk), pristop na narok dne 23.5.2000 (80 točk), trajanje 100 točk ter pristop na naroke dne 26.9.2000, 26.11.2002 in 4.2.2003 (po 80 točk), skupaj 580 točk ter 2% materialnih stroškov, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja sodišča prve stopnje 100,00 SIT in 20% DDV, znašajo potrebni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje skupaj 70.992,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je tudi sklenilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti pritožbene stroške, ker je s pritožbo uspel. Sodišče je tožniku priznalo stroške za pritožbo v skladu z OT tar. št. 10, točka 1.b in točka 4 v višini 200 odvetniških točk ter 2% materialnih stroškov, kar ob vrednosti odvetniške točke ob času odločanja pritožbenega sodišča 110,00 SIT in 20% DDV znaša 26.928,00 SIT.