Jedro

V določenih okoliščinah je lahko nevarna tudi domača žival, in sicer če so njene lastnosti takšne, da običajno nadzorstvo ne zadostuje za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. V konkretnem primeru takšne lastnosti niso bile ugotovljene (škodo je povzročil službeni pes, ki se je med motivacijskim treningom zaradi spolzkega terena zaletel v tožnika), tako da je lahko podana le krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel (če se ugotovi, da ni bilo poskrbljeno za potrebno nadzorstvo službenega psa).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženi in drugotoženi stranki naložilo, da tožniku solidarno izplačata odškodnino za nesrečo pri delu v znesku 9.522,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 9.500,00 EUR tečejo od 3. 10. 2007 dalje, od zneska 22,00 EUR pa od 13. 6. 2007 dalje (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova glavnice (za nepremoženjsko škodo v znesku 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2007 dalje do plačila in za premoženjsko škodo v znesku 284,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2007 dalje do plačila) ter višji obrestni del zahtevka od prisojenega zneska za čas od 1. 8. 2007 do vključno 2. 10. 2007 (2. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožniku solidarno povrneta stroške postopka v znesku 1.183,11 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. točka izreka).

Zoper prvo in tretjo točko izreka se prvotožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je službeni pes nevarna stvar. Domače živali same po sebi ne veljalo za nevarne stvari, lahko pa to postanejo zaradi določenih lastnosti, vendar pa v konkretnem primeru takšne lastnosti (napadalnost in podobno) niso bile podane. Odgovornost za škodo, ki jo povzroči domača žival, je zato krivdna, te pa prvotoženi stranki ni mogoče očitati. Tožnik bi zato odškodnino moral zahtevati po splošnih načelih odškodninskega prava, dokazati bi moral vse elemente odškodninske odgovornosti, predvsem protipravnost ravnanja tožene stranke. Zgolj iz previdnosti, če bi pritožbeno sodišče ocenilo, da je v konkretnem primeru domača žival nevarna stvar, pa tožena stranka uveljavlja, da je tožnik v celoti sam kriv za nastalo škodo. Tožnik je psu metal tenis žogico, pes pa jo je lovil, tekal gor in dol ter žogico prinašal nazaj k tožniku. Že sodišče prve stopnje je ugotavljalo, da je v takšnih okoliščinah realno pričakovati, da bo pes razigran. Vsak človek ve, da psu na marmorju oziroma temu podobni podlagi drsi, zato je od vodnika službenega psa, ki je posebej usposobljen za delo s psom in ki pozna vedenje psa, pričakovati toliko večjo skrbnost pri izbiri kraja, na katerem se opravlja takšen motivacijski trening. Tožnik je imel možnost izbirati kraj treninga, kar je povsem drugače, kot tedaj, ko pes opravlja pregled nekega območja z namenom, da bi se odkrila prepovedana droga ali eksploziv. Res je, da tožniku nihče ni rekel, da motivacijskih treningov ne sme opravljati na kraju, kjer je to počel, vendar prav tožena stranka tega tudi ni bila dolžna storiti. V navodilu o šolanju, oskrbi in uporabi službenih psov policije (v nadaljevanju navodilo) sicer ne piše, da se motivacijskih treningov ne sme izvajati na marmorju oziroma na marmorju podobni podlagi, vendar ni mogoče pričakovati, da bi bili v predpisu zajeti vsi možni primeri, ki se lahko pojavijo v praksi. Sodišče prve stopnje je štelo, da je prvotožena stranka odgovorna tudi za nadaljnjo poškodbo na istem kolenu, do katere naj bi prišlo ob sestopu tožnika po stopnicah domače hiše 27. 1. 2007, ko je šel po hrano za službenega psa, ki jo ima doma v oskrbi. Sodišče prve stopnje je štelo, da za odgovornost zadošča že to, da je druga poškodba v vzročni zvezi s prvo, ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti v zvezi z drugo poškodbo pa sploh ni ugotavljalo. Za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi z drugo poškodbo, ne more biti odgovorna prvotožena stranka, temveč tisti, ki tožniku poškodbe ni saniral oziroma tisti, ki je tožniku omogočil, da je bolniško odsotnost prekinil, kljub temu, da poškodba še ni bila sanirana. Tožniku je dosojena previsoka odškodnina, sodišče bi moralo upoštevati tudi kriterije po Fischerju in sodno prakso v istovrstnih ali podobnih primerih. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se pritožuje tudi drugotožena stranka, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pes nevarna stvar že sam po sebi. Pes lahko postane nevaren šele glede na okoliščine konkretnega primera, v tej zadevi pa ni takšnih okoliščin, ki bi opravičevale odločitev sodišča, da je bil pes nevaren. Pes, ki ga je vodil tožnik, je šolan, vodljiv in ubogljiv in zato nikakor ni nevaren. Sicer pa je sodišče že večkrat odločalo, da pes sam po sebi ni nevaren in da je odgovornost za škodo, ki jo napravi, praviloma krivdna (I Cp 250/99, I Cp 582/05). Do škodnega dogodka je prišlo med motivacijskim treningom psa. Motivacijski treningi se izvajajo po izvršeni nalogi z namenom, da se pes sprosti in da je pripravljen za ponovno nalogo. Tožnik je bil kot vodnik službenega psa zadolžen za izbiro prostora, kjer bo psa treniral. Vodnik mora izbrati pravi kraj, ne sme izbrati drsnih tal, vročega asfalta ali pa prostora, kjer je steklovina. Marmor je zdrsen, posebej še v okoliščinah, ko je pes razigran in usmerjen v igro. Dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka, saj je bilo zdravljenje razmeroma kratkotrajno in uspešno ter brez posebnosti. Tožnik je kot policist posebej izurjen za stresne življenjske situacije, zato tovrsten dogodek na njega ni mogel vplivati tako, da bi bil upravičen do odškodnine za strah. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je neupravičena oziroma pretirana, saj tožnik nima težav pri hoji, ta je kljub poškodbi normalno ritmična, na zunaj ni zaznati sprememb levega kolena, tožnik pa tudi nima mišičnih atrofij in nevroloških izpadov. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe ustrezno spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba prvotožene stranke zgolj formalno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj ne navaja, katere so tiste določbe ZPP, ki jih sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotavljalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa obe pritožbi utemeljeno uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe, nastale zaradi tega, ker se je vanj zaletel službeni pes, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V prvem odstavku 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, določena objektivna odgovornost, drugi odstavek istega člena pa določa krivdno odgovornost za škodo, ki jo povzroči domača žival. Seveda je v določenih okoliščinah nevarna žival lahko tudi domača žival, če so njene lastnosti takšne, da je očitno, da običajno nadzorstvo ne zadostuje za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. Pritožba utemeljeno opozarja, da službenega psa, ki se je med motivacijskim treningom zaradi spolzkega terena zaletel v tožnika, nikakor ni mogoče šteti za nevarno žival v smislu določbe prvega odstavka 158. člena OZ. Pred uveljavitvijo citirane določbe OZ se je glede objektivne oziroma krivdne odgovornosti za škodo, ki jo povzroči žival, oblikovala bogata sodna praksa na podlagi pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ. Tudi po tej sodni praksi (del te prakse citira tudi pritožba drugotožene stranke) je bila odškodninska odgovornost imetnika živali krivdna in je temeljila na nezadostnem zavarovanju, varstvu ali nadzorstvu živali in je bila le izjemoma, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, opredeljena kot objektivna odgovornost (na primer splašen bik na odkupnem mestu). Celo v primeru neustreznega nadzora nad psom nevarne pasme (pitbull) je sodišče zavzelo stališče, da je odgovornost krivdna in ne objektivna (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 33/97 z dne 23. 4. 1998).

Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo dokaze tudi glede tega, ali je tožena stranka poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo službenega psa, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava teh dokazov ni ocenilo, saj je štelo, da tožena stranka odgovarja objektivno. V skladu z 2. odstavkom 158. člena OZ je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Odgovornost pravne osebe je vedno odgovornost za drugega, v konkretnem primeru torej odgovornost za varstvo in nadzorstvo, ki so ga izvajale pri toženi stranki zaposlene osebe. Pri tem odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ne more temeljiti na opustitvah, ki jih je v zvezi z varstvom in nadzorom službenega psa zakrivil sam tožnik, temveč na opustitvah drugih, njemu narejenih delavcev. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, v čem je bilo ravnanje prvotožene stranke (to je ravnanje njenih delavcev) nedopustno. Prvotožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vse štiri elemente civilnega delikta, torej tudi protipravnost in krivdno odgovornost, česar pa ni storilo, saj je ugotavljalo le škodo in vzročno zvezo ter zmotno štelo, da prvotožena stranka odgovarja objektivno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da v konkretnem primeru ne bi bilo smotrno, če bi pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje dopolnjevalo na pritožbeni obravnavi. Nenazadnje bi takšna pritožba obravnava pomenila, da bi pritožbeno sodišče moralo znova izvesti že vse izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo v novem postopku lahko zgolj prebralo zapisnike o že izvedenih dokazih. V novem postopku bo sodišče na podlagi že izvedenih dokazov, ki jih bo po potrebi še dopolnilo s ponovnim zaslišanjem prič ugotovilo, ali je tožena stranka dokazala, da je poskrbelo za potrebno varstvo in nadzorstvo psa oziroma ali je poškodba, ki jo je utrpel tožnik, zgolj posledica nesrečnega naključja ter nato o tožnikovem zahtevku znova odločilo.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.