Jedro

Če stranka vloži v isti zadevi novo vlogo, preden je pravnomočno odločeno o prvi vlogi, mora upravni organ novo vlogo zavreči. Če sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev sklepa na obstoj drugih dejstev in se sodba opira na ta dejstva, jo pritožbeno sodišče brez glavne obravnave spremeni in odloči o tožbi samo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 2.11.2005, ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odlUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno. Menila je, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil), torej je zavajal oziroma zlorabljal postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na dejansko stanje, kakršnega je ugotovila tožena stranka in ga je ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na tako dejansko stanje je presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila ZAzil (1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil), ter tudi pravila postopka, ko je odločala v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pojasnilo pa je tudi, zakaj je v zadevi odločalo na seji. Tožnik v tožbi namreč ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogom za zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Glede bistvenih kršitev pravil postopka se sklicuje na 42. člen ZAzil, 50. člen ZUS, 1. odstavek 339. člena v zvezi s 287. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, 2. odstavek 357. člena ZPP, 10. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP), 22. člen, 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije. Odvzeta mu je bila možnost kontradiktornega postopka pred sodiščem, ni mu bila dana možnost enakega obravnavanja pred sodiščem in ni bil enakopraven toženi stranki. Vse do 4.10.2005 ni mogel spremljati postopka, saj ni mogel uporabljati svojega jezika. Podana je absolutna bistvena kršitve določb postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, saj sodišče sploh ni odločilo o tožnikovi prošnji za azil z dne 21.9.2005. Sklicuje se na obrazložitev odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1542/2005 z dne 15.12.2005, s katero je bilo odločeno o omejitvi njegovega gibanja. V tej odločitvi je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je zaprosil za azil že 21.9.2005, zato bi bilo treba najprej odločiti o tej prošnji in bi moralo tudi sodišče prve stopnje ugoditi tožbi in odločati najprej o tožnikovi vlogi z dne 21.9.2005. Ker o tem ni odločeno, prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bil napravljen napačen zaključek. Zato je izpodbijani akt nezakonit in materialnopravno zmoten. Glede vsebinskih razlogov se sklicuje na razloge, ki jih je navedel v tožbi v zadevi, opr. št. I Up 1542/2005 z dne 15.12.2005. Navaja, da se je 21.9.2005 udeležil zdravniškega pregleda, zaslišanja pa ni moglo biti, ker ni bilo ustreznega prevajalca. Zato mu je predstavnik azilnega doma rekel, da gre lahko v mesto. Odpeljal se je s taksijem, vendar ni prišel v Ljubljano, temveč se je znašel čez mejo v Italiji. Ni imel namena zapustiti Slovenije. Zatrjuje, da mu je bila ob prihodu v azilni dom 21.9.2005 vročena le neka brošura, ni pa mu bil omogočen prevajalec. Ko se je iz Italije vrnil v Slovenijo, so ga namestili v Centru za tujce v P., od koder je poklical odvetnika, pa še to z zadnjimi impulzi, saj prosilcem omejujejo število impulzov in s tem tudi dostopnost do odvetnika. Ta je, ne da bi vedel, da je že vložena prejšnja prošnja, vložil novo prošnjo za azil. Šele kasneje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo z dne 21.9.2005 prikrila in o njej tudi ni odločila. Enako je ravnalo prvostopno sodišče in s tem kršilo določbo 42. člena ZAzil. Prvostopno sodišče se do predlaganih dokazov, katerih izvedbo je predlagal, ni opredelilo. Ni pojasnilo, zakaj niso pomembni za odločbo. Predlagal je tudi zaslišanje prevajalca, ki je prevajal ob tožnikovem prihodu v azilni dom. Upoštevati je treba, da v Italiji, kjer je bil prijet, ni zaprosil za azil, zato je bil tudi vrnjen v Slovenijo brez odlašanja, sicer bi lahko ostal v Italiji dlje časa, pa tega ni naredil. Ni torej zlorabljal postopka, temveč se je preprosto zmotil oziroma je bil zaveden s strani neznanega taksista, sicer pa tega sodišče ni raziskalo. V skladu s 285. členom ZPP bi moralo sodišče prve stopnje raziskati vsa odločilna dejstva in dopolniti morebitne nepopolne navedbe tožnika v pomembnih dejstvih, da bi se ugotovilo pravo dejansko stanje, zlasti bi bilo pomembno, da bi sodišče raziskalo, ali je mogoče trditi, da je po prehodu v Republiko Italijo zaprosil za azil, da bi se tako izognil vrnitvi v Slovenijo. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje ne omenjata, zakaj ne bi bilo možno, da se je tožnik zmotil in namesto v mesto pomotoma prekoračil državno mejo, upoštevajoč, da je Slovenija relativno majhna država. Zatrjuje, da so bile zmotno uporabljene določbe 42., 35. in 36. člena ZAzil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ali podrejeno spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali s amo opravi glavno obravnavo in spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz sodnih in upravnih spisov je tožena stranka z v tem sporu izpodbijano odločbo odločala o tožnikovi prošnji za azil, ki jo je lastoročno napisano vložil 26.9.2005 in je bila dopolnjena na zapisnik pri toženi stranki 4.10.2005. Tožena stranka in sodišče prve stopnje namreč glede na določbe 24. člena ZAzil in 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05 in 119/05), ki se na podlagi 23. člena ZAzil subsidiarno uporablja v azilnih postopkih, napačno štejeta, da je bila ta prošnja vložena šele 4.10.2005. ZAzil namreč ne določa, da je prošnjo za azil treba vložiti na predpisanem obrazcu in še manj, da se drugače vložena prošnja ne šteje za vloženo, oziroma da se prošnja za azil šteje za vloženo šele, ko je popolna. Dne 26.9.2005 tožnik namreč ni izrazil samo namere za vložitev prošnje, temveč je vložil lastnoročno napisano prošnjo za azil, ki pa je bila nepopolna. Zato je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko mu je na podlagi 2. odstavka 24. člena ZAzil v zvezi s 67. členom ZUP dne 4.10.2005 omogočila dopolnitev lastoročne prošnje za azil na obrazcu, predpisanem kot neobveznim v 2. odstavku 12. člena Navodila o postopkih in načinu ravnanja s tujci, ki vstopijo v Republiko Slovenijo in želijo vložiti prošnjo za azil, ter o sprejemanju, vsebini in ravnanju z vloženimi prošnjami za azil oziroma izjavami, sprejetimi na zapisnik (Uradni list RS, št. 65/00).

Prošnja za azil z dne 26.9.2005 pa je že druga tožnikova prošnja za azil, vložena v Sloveniji. Prvo je, kot izhaja iz njegove pritožbe in to potrjujejo tudi dokumenti v upravnem spisu, vložil 21.9.2005. V upravnem spisu je namreč tožnikova lastoročno napisna prošnja za azil, ki je sicer brez datuma, in je tudi sicer nepopolna, vendar je ta po presoji pritožbenega sodišča vložena najpozneje 21.9.2005. Tožnik je bil namreč 21.9.2005 zaradi te prošnje s policijske postaje prepeljan v Azilni dom v L. in ni bil obravnavan zaradi prekrška nezakonitega prehoda državne meje (2. odstavek 8. člena ZAzil). Tujci, ki ne zaprosijo za azil oziroma ne izrazijo namere za vložitev prošnje za azil, se namreč zaradi odstranitve iz države v skladu z Zakonom o tujcih nastanijo v centru za tujce. Po podatkih sodnih in upravnih spisov pa o tožnikovi prošnji za azil z dne 21.9.2005 tožena stranka še ni odločila.

Ker je tožena stranka odločila o drugi tožnikovi prošnji za azil še preden je odločila o njegovi prvi prošnji za azil, o kateri po podatkih upravnih spisov ni odločila niti do vložitve pritožbe v tem upravnem sporu, je po presoji pritožbenega sodišča kršila pravila upravnega postopka, kar je vplivalo na odločitev. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP se namreč s sklepom zavrže nova vloga, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek. Takšna kršitev pravil postopka pa se po 2. točki 1. odstavka 25. člena ZUS šteje za bistveno kršitev določb postopka. Zaradi takšne kršitve pravil postopka pa bi moralo prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v nov postopek.

Prvostopno sodišče pa se do prve prošnje za azil v izpodbijani sodbi ni opredelilo, iz česar pritožbeno sodišče sklepa, da je iz dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka, namreč da so za prvo prošnjo izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka po 42. členu ZAzil, nepravilno sklepalo, da je ta postopek že ustavljen, in je izpodbijano sodbo oprlo na to dejstvo, namreč, da je postopek v isti upravni stvari, to je v zvezi s prvo tožnikovo prošnjo že ustavljen, čeprav to dejstvo dejansko ne obstoja. Glede na določbe 42. člena ZAzil je namreč treba o ustavitvi postopka iz razlogov, navedenih v tem členu, izdati sklep, ki pa v tem primeru še ni bil izdan. Takšno sklepanje prvostopnega sodišča pa je po presoji pritožbenega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila z njo potrjena odločba tožene stranke, ki bi morala biti odpravljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Ker je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano prvostopno sodbo spremeniti že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb v tej sodbi ni opredelilo.