Jedro

Tožnik ni izpolnil trditvenega bremena glede drugega pogoja iz 112. člena ZDoh-2, saj ni podal navedb o tem, da bi mu bila pravica do tuje nege in pomoči priznana z ustrezno odločbo, niti v tej zvezi ni podal nobenih dokaznih predlogov. Vse tožnikove navedbe se tičejo le trditev o sami invalidnosti, kar pa za priznanje predmete olajšave, tudi ob dokazani 100% invalidnosti, ne zadostuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku (I.) tožniku za davčno leto 2017 odmeril akontacijo dohodnine v znesku 7,41 EUR mesečno oz. 88,92 EUR za leto 2017, (II.) nadomestil predhodno izdano odločbo z dne 31. 3. 2017 z izpodbijano, (III. in IV.) odločil, da se tožniku vrne razlika do po tej odločbi odmerjene akontacije dohodnine skupaj s pripadki, saj je tožnik akontacijo že plačal v višjem znesku po nadomeščeni odločbi, pri čemer bo pred vračilom opravljen še morebitni pobot, (V.) davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali, tožnik pa stroškov postopka do izdaje odločbe ni priglasil, (VI.) pritožba ne zadrži izvršitve in (VII.) pokojnina se všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik za predmetno fiskalno leto vložil napoved za odmero akontacije dohodnine od pokojnine, dosežene pri osebi, ki ni plačnik davka v RS (pokojnina iz tujine), vsled česar je bila izdana prvotna odločba z dne 31. 3. 2017, zoper katero se je tožnik pritožil in je bilo njegovi pritožbi ugodeno. V ponovnem postopku je davčni organ ob upoštevanju napotil drugostopenjskega organa preveril okoliščine glede tožnikovega plačevanja zdravstvenih prispevkov in tožnikove invalidnosti ter pri odmeri akontacije upošteval obvezne prispevke za socialno varnost v višini 23,57 EUR. Prostovoljnih plačil za dopolnilno zdravstveno zavarovanje ni bilo mogoče upoštevati, ravno tako pa ni bilo mogoče upoštevati osebne olajšave za 100% telesno okvaro, saj tožnik ni predložil dokazil o izpolnjevanju pogojev po 112. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Upoštevaje tudi splošno olajšavo, odmerjena mesečna akontacija dohodnine tako znaša 169,01 EUR, pri čemer pa se tožniku prizna tudi zmanjšanje dohodnine v višini 13,5% odmerjene pokojnine, kar znaša 161,60 EUR, in tako znaša posamezen obrok mesečne akontacije 7,41 EUR mesečno oz. 88,92 EUR za leto 2017. Davčni organ naredi tudi izračun zamudnih obresti, ki bodo tožniku vrnjene skupaj s preplačano akontacijo. Pokojnine se po 109. členu ZDoh-2 vštevajo v davčno osnovo zavezanca rezidenta, akontacija pa se odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno leto.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navedel je, da so v Sloveniji rezidenti obdavčeni po načelu svetovnega dohodka, kar enako velja tudi v večini drugih evropskih držav, nerezidenti pa po viru. Da ne pride do dvojne obdavčitve, imajo države sklenjene medsebojne sporazume, tako tudi Slovenija in Nemčija, ki sta se dogovorili, da se pokojnine obdavčijo le v državi rezidentstva (v konkretnem primeru v Sloveniji), na kar način obdavčitve oz. oprostitev po nemški zakonodaji ne more vplivati. V konkretnem primeru je tožnik dohodek prejel od izplačevalca A., ki predstavlja pokojnino iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker je odmera dohodnine za vsako leto samostojen postopek, v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati navedb tožnika, ki se ne nanašajo na leto 2017. Iz dokumentacije je razvidno, da ima tožnik težjo invalidnost, vendar pa niso bili predloženi dokumenti o njegovi 100% invalidnosti, predloženi dokumenti pa ne predstavljajo dokazil, da je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, zato tožniku olajšave za 100% invalidnost ni mogoče priznati, kot je pravilno odločil prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ je tudi odpravil II. točko izreka izpodbijane odločbe, saj je bila prvotno izdana odločba z dne 31. 3. 2017 že odpravljena v predhodnem pritožbenem postopku, zato ni bilo potrebe po njeni nadomestitvi z izpodbijano odločbo.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter predlaga njeno odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Sklicuje se na Sporazum med RS in ZRN o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, natančneje na 24. in 25. člen. Navaja, da ne priznavamo tistega, kar priznava Nemčija, Nemčija pa pričakuje, da tudi mi sprejemamo isto po mednarodnem dogovoru, a temu po drugostopenjski odločbi sodeč ni tako. Ker so pokojnine nemškega izvora neobdavčljive v Nemčiji, mora na podlagi enakega obravnavanja po 24. členu veljati enak režim tudi v Sloveniji. Ni nepomembno, da je tožnik nemški državljan. Prav tako ne poizvedujemo glede obdavčenja nemških državljanov, ki so še rezidenti v Sloveniji, niti nam ni do interesov, kdaj smo upravičeni obdavčevati določene pokojnine nemških državljanov, ki so minimalne in bodo šele prihodnje leto prvič obdavčene, ne pa kot pri nas, kjer upokojenci životarijo. Zmotna je ocena, da tožnik ni invalid s 100% telesno okvaro, saj mu je bil takšen status priznan v Nemčiji, o čemer je v postopku predložil dokazila, a jih toženka ne omenja, čeprav bi morala upoštevati tudi listine tujih državnih organov. Predložil je invalidsko dokumentacijo, ki dokazuje invalidnost z oznako G (Gehbehinderung – omejena gibljivost), a to ni bilo upoštevano, ker se zahteva 100% invalidnost, najraje dokazana z „NOB lastnostmi“, poleg tega pa je tožnik utrpel tudi srčni infarkt leta 2017, kar je dokazal, a tudi ni nikjer omenjeno. Socialno sodišče v Münchnu je zaradi tega, ker je bilo treba pet let čakati na izdajo zdravniškega poročila dr. B., odločilo brez tega in tožniku odobrilo pokojnino; zanje je tožnik 100% invalid, kar pa je za davčni organ brezpredmetno. V roku ni mogoče pridobiti vseh dokazov, ker naša administracija rabi pet let za izdajo dokumentov, ki še danes niso predloženi v pogled. Našo dokumentacijo pa tožnik predlaga na pregled sodišču v Münchnu, nakar bo obveščen glede nadaljnjega postopka. Tožnik je svoji tožbi priložil oba upravna akta, cit. sporazum, zapisnik o glavni obravnavi pred DSS v Ljubljani z dne 25. 10. 2005 (ki so mu priložene še druge listine), kopijo svojega potnega lista in osebne izkaznice.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh davčnih organov, sodišču pa predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Navaja, da se za obdavčitev pokojnin uporablja 18. člen cit. sporazuma v povezavi z drugim odstavkom 19. člena, kar pomeni, da se pokojnine, ki jih slovenski rezident prejme iz Nemčije, obdavčijo le v Sloveniji, glede na to, da je tožnik slovenski rezident in ker iz predložene dokumentacije ni mogoče zaključiti, da bi tožnik prejemal pokojnino za delo, opravljeno za določen subjekt po javnem pravu Nemčije, pa ni podlage za obdavčitev le v Nemčiji.

6. Tožnik je s pripravljalno vlogo oporekal aplikabilnosti 18. in 19. člena cit. sporazuma, saj je v njegovem primeru relevanten 24. člen o enakem obravnavanju. Pripravljalni vlogi je priložil pojasnilo o plačevanju davkov upokojencev, ki živijo v tujini, toženkin odgovor na tožbo ter dva izseka iz cit. sporazuma.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku odmere akontacije dohodnine od tuje pokojnine, in sicer na podlagi napovedi, ki jo je vložil sam tožnik v skladu z 288. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Glede na navedeno je v zadevi bistveno, kot to pravilno izpostavlja toženka, da sta se Slovenija in Nemčija dogovorili, da se pokojnine obdavčijo le v državi rezidentstva (18. člen cit. sporazuma v povezavi z drugim odstavkom 19. člena), torej v konkretnem primeru v Sloveniji, zato ni pravne podlage za tožnikovo zatrjevanje, da nemške pokojnine v Sloveniji ne bi smele biti obdavčene, in sodišče te navedbe zavrača kot pravno nepravilne. Kot nerelevantne za odločitev pa sodišče zavrača tožbene navedbe o opustitvi postopka skupnega dogovora, saj se predmetni upravni spor ne nanaša na tožnikovo predložitev zadeve v zvezi s postopkom skupnega dogovora. Nerelevantne pa so tudi tožbene navedbe o postopkih pred sodiščem v Nemčiji. Glede na navedeno sodišče kot nerelevanten zavrača tudi dokazni predlog s pojasnilom o plačevanju davkov upokojencev, ki živijo v tujini. Predloženi sporazum med RS in ZRN ter izseki iz njega pa niso pravi dokazni predlogi, saj pravo ni predmet dokazovanja. Dokaz s kopijo tožnikovega potnega lista je nepotreben, saj med strankama ni spora, da je tožnik nemški državljan.

9. Relevantne pa so tožbene navedbe o tožnikovi invalidnosti, vendar pa so po presoji sodišča neutemeljene, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Rezidentu, invalidu s 100% telesno okvaro, se skladno s 112. členom ZDoh-2 prizna zmanjšanje letne davčne osnove v predpisani višini, če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Predmetna osebna olajšava se po navedenem lahko prizna le, če je poleg izpolnjenega pogoja 100 % telesne okvare izpolnjen še nadaljnji pogoj, to je pravica do tuje nege in pomoči, priznana z ustrezno odločbo. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, olajšave ni mogoče priznati.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni predložil dokazil, da navedene pogoje izpolnjuje, drugostopenjski organ pa je dodal, da je iz predložene dokumentacije sicer razvidno, da ima tožnik težjo invalidnost, ni pa dokazana 100% invalidnost niti tožnik ni predložil dokazov o upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo.

11. Tožnik v upravnem sporu zatrjuje, da je invalid s 100% telesno okvaro, o čemer je v postopku predložil dokazila in bi toženka o tem morala upoštevati tudi listine tujih državnih organov; predložil je invalidsko dokumentacijo, ki dokazuje invalidnost z oznako G (Gehbehinderung – omejena gibljivost), a to ni bilo upoštevano, ker se zahteva 100% invalidnost, najraje dokazana z „NOB lastnostmi“, poleg tega pa je tožnik utrpel tudi srčni infarkt leta 2017, kar je dokazal, a tudi ni nikjer omenjeno. Po presoji sodišča tožnik s temi navedbami ni izpolnil trditvenega bremena glede drugega pogoja iz 112. člena ZDoh-2, saj ni podal navedb o tem, da bi mu bila pravica do tuje nege in pomoči priznana z ustrezno odločbo, niti v tej zvezi ni podal nobenih dokaznih predlogov. Vse tožnikove navedbe se tičejo le trditev o sami invalidnosti, kar pa za priznanje predmete olajšave, tudi ob dokazani 100% invalidnosti, ne zadostuje, zato sodišče te tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, v tej zvezi podane dokazne predloge pa kot nepotrebne (tožnik je pod A3 v sodni spis predložil zapisnik o gl. obravnavi pred DSS v Ljubljani z dne 25. 10. 2005, ki so mu priložene še druge listine, kar se vse nanaša na tožnikovo invalidnost).

12. Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Tožnik povračila stroškov upravnega spora ni zahteval. 14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je tožnikove dokazne predloge, kot obrazloženo zgoraj, zavrnilo; ker je tožnik torej podal samo takšne dokazne predloge, ki ne morejo vplivati na odločitev, je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo na seji senata.