Jedro

Skladno s 4. odstavkom 210. člena ZOR, ki je veljal v spornem obdobju, je potrebno vrniti tisto, kar je bilo dano na pravni podlagi, ki je kasneje odpadala. Ker tožeči stranki (delavki) delovno razmerje ni prenehalo kot trajno presežni delavki, mora vrniti plačano odpravnino. Zahtevek tožeče stranke (delodajalca) je zapadel z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero sta bila sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki razveljavljena, zato od tega trenutka dalje tečejo zastaralni roki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke na dan 10.6.2005 v višini 683.880,67 SIT (1. točka izreka), obstoj terjatve tožene stranke na isti dan v višini 626.120,91 SIT (2. točka izreka) ter nato po pobotu teh terjatev v 3. točki izreka toženi stranki naložilo plačilo razlike (57.759,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.6.2005 dalje. V 4. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 95.848,00 SIT stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter pri tem ugovarjala predvsem zmotno ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje naj bi z odločitvijo, da je tožeča stranka upravičena do vračila izplačane odpravnine, poseglo v pravnomočni sodbi, s katerima je bilo razsojeno, da je toženi stranki delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker je tožeča stranka glede prenehanja delovnega razmerja tožene stranke v celoti izgubila delovnopravni spor, nima osnove za morebitne nadaljne zahtevke. Nadalje je ponovno ugovarjala zastaranje vtoževane terjatve ter navedla, da je tožeča stranka ni pravilno pozvala nazaj na delo. Glede višine v pobot uveljavljane terjatve pa je navedla, da se je sodišče prve stopnje glede plače v preveliki meri oprlo na podatke, ki jih je posredovala tožeča stanka ter v celoti sledilo njenim izračunom.

Njena mesečna plača pred prenehanjem delovnega razmerja je namreč znašala vsaj 70.000,00 SIT neto.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v sporu in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepov z dne 3.4.2000 in 5.5.2000, ki sta bila pravnomočno razveljavljena s sodbo Delovnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v K., opr. št. Pd X/Y z dne 15.5.2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp V/Z z dne 9.1.2003. Tožeča stranka je bila dolžna toženo pozvati nazaj na delo, kar je tudi storila, nato pa ji ponovno ponovno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 5.6.2002 zaradi neopravičenih izostankov z dela. S sodno poravnavo, sklenjeno dne 17.1.2003 v individualnem delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelek v K., opr.

št. Pd X/Y, sta ga pravdni stranki razveljavili, tožeča stranka je toženo pozvala nazaj na delo, na kar se ta neopravičeno ni odzvala. Navedenim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sledi, saj izhajajo iz uradnega zaznamka kadrovske službe tožeče stranke z dne 20.1.2003 (priloga A11) in pisnega poziva na delo z dne 21.1.2003 (priloga A10). Pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil poziv nazaj na delo neustrezen in se mu zato ni bila dolžna odzvati, so neutemeljene.

Na podlagi zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je s tem, ko sta bila razveljavljena sklepa tožeče stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka z dne 3.4.2000 in 5.5.2000 in je bilo ugotovljeno, da toženi stranki delovno razmerje pri tožeči ni prenehalo, odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine. Tožena stranka je namreč kot presežna delavka ob prenehanju delovnega razmerja prejela odpravnino v znesku 487.532,50 SIT. Po določilu 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je veljal v spornem obdobju, nastane obveznost vrnitve tistega, kar je bilo prejeto glede na pravno podlago, ki je kasneje odpadla. Ker toženi stranki dne 6.11.2000 delovno razmerje pri toženi stranki kot presežni delavki ni prenehalo, je morala vrniti prejeto odpravnino. Zahtevek tožeče stranke na vračilo pa je zapadel z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero sta bila sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne

3.4.2000 in 5.5.2000 razveljavljena. Zaradi tega je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je vtoževana terjatev zastarala, saj je zastaranje začelo teči šele tedaj, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Prav tako zmotna je navedba, da tožeča stranka na podlagi tega, da je izgubila spor o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ne more sedaj vtoževati vračila izplačane odpravnine. Kot že pojasnjeno, je njen zahtevek utemeljen ravno zato, ker je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, kar je bilo tudi ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

Glede same višine v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke iz naslova plač za obdobje od novembra 2000 do julija 2001 je sodišče prve stopnje skladno z delno pripoznavo tožeče stranke ugodilo toženi stranki v pripoznani višini, saj tožena stranka v postopku ni z ničemer dokazala, da je pred prenehanjem delovnega razmerja prejemala višjo plačo. Od neto plače je sodišče prve stopnje odštelo denarna nadomestila, ki jih je tožena stranka v vtoževanem obdobju prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter upoštevalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do izdaje izpodbijane sodbe, torej do dne 10.6.2005. Poleg tega je ugotovilo tudi obstoj terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2001, kar znaša skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne 10.6.2005

187.015,21 SIT. Pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu plač ne bi smelo upoštevati prejetih denarnih nadomestil, saj jih ni izplačevala tožeča stranka, marveč Zavod za zaposlovanje, so neutemeljene. Gre namreč za prejemek, do katerega je bila tožena stranka upravičena, ker ji je delovno razmerje prenehalo in ji v primeru, ko bi v tem obdobju prejemala plačo, ne bi bil izplačan. To denarno nadomestilo pa bo tožena stranka obdržala, saj bo povračilo Zavod za zaposlovanje po določilu 2. odstavka 54. člena Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. SRS, št. 5/91 in naslednji) terjal od delodajalca, torej tožeče stranke. Glede na to je terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač utemeljena le do višine razlike med prejetim denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti in pripadajočo plačo. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z izpodbijano sodbo pravilno ugotovljena višina terjatve tako tožeče kot tožene stranke ter posledično pravilno odločeno o presežku tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glavnična terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), zaradi česar je bilo potrebno skladno z določilom 5. točke 31. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04; v nadaljevanju ZDSS-1) in 32. členom citiranega zakona odločati o tem, ali se revizija dopusti.

Po določilu 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed naštetih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.