Jedro

Iz 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi izhaja, da delavka s podpisom tega sporazuma potrjuje, da je seznanjena s posledicami, ki jih ima ta sporazum zanjo, zlasti, da ji je na dan, ki ga določa ta sporazum, prenehajo vse pravice, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 1. člena tega sporazuma, kot tudi pravice iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu, ter da zaradi sklenitve tega sporazuma ni upravičena do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil podpisan sporazum vsebinsko ustrezen, ter da je bil sklenjen na podlagi soglasja obeh strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "1. Ugotovi se, da je Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2020 (datiran dne 14. 4. 2020), na podlagi katerega bi naj prenehalo delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2011, sklenjene za delovno mesto "prodajalec ...", nezakonit in se v celoti razveljavi.

2. Ugotovi se, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2011, sklenjene za delovno mesto "prodajalec ...", z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, prenehalo na dan odločitve sodišča prve stopnje in do tega dne je tožeči stranki kot delavcu priznana delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2011, sklenjene za delovno mesto "prodajalec ...", do dneva odločitve sodišča prve stopnje, priznati vse pravice, ki izhajajo iz te pogodbe o zaposlitvi, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji obračunati vsa nadomestila plač, kakor da bi tožeča stranka opravljala delo ter ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače (od vsakega 15. dne v mesecu za prejšnji mesec) dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni iz naslova denarnega povračila v skladu s 118. členom ZDR-1 obračunati znesek v višini 10 mesečnih bruto plač, izplačanih tožeči stranki v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, kar skupaj znaša 10.681,80 EUR ter tožeči stranki izplačati ustrezni neto znesek povračila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tega postopka, skupaj z 22 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila."

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka."

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki v poslovalnici na naslovu A. v B. in je v navzočnosti poslovodkinje C.C. in D.D. podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je datiran na dne 14. 4. 2020. Med strankama je bilo sporno, ali je bila izjava volje tožnice ob podpisu sporazuma pristna in svobodna, pri čemer je tožnica navajala, da je sporazum podpisala pod vplivom grožnje, prevare in bistvene zmote ter se posledično sklicevala na izpodbojnost sporazuma. Sodišče je ugotovilo, da naj bi bil sporazum sklenjen veljavno in niso obstajali razlogi, ki bi utemeljevali razveljavitev sporazuma. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja: - da je bila tožnica pred podpisom spornega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlena pri toženi stranki dobrih 17 let, stara je 54 let in ima skoraj 36 let delovne dobe in ji do upokojitve manjkajo še dobra štiri leta; - tožnico je tožena stranka večkrat premeščala in je delo opravljala v različnih poslovalnicah; - tožnica je z dnem 6. 1. 2020 pričela opravljati delo v poslovalnici tožene stranke na naslovu A. v B.; - tožena stranka je zoper tožnico vodila disciplinski postopek zaradi "dogodka" s kruhom in sicer, da naj bi tožnica vzela 1 kg kruha E., ki se ga zvečer vpiše v dobavnico za F., a se ga ne vrača, potem pa se ga prodaja za 13 centov za kilogram (0,13 EUR/kg) – to pa je bil povod tožene stranke za pripravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in za sestanek z dne 16. 4. 2020, na katerem so tožnici predložili v podpis navedeni sporazum, kar izhaja iz izpovedbe C.C., D.D. in G.G..

Tožnica je izpovedala, da je bila s strani C.C. pozvana v pisarno, kjer jo je čakal "en gospod", za katerega se je kasneje izkazalo, da je D.D., ki je povedal, da ima pripravljen en dokument zaradi dogodka v zvezi s kg kruha E. in naj ga podpiše. Pred tožnico je dal kulico in ji rekel, da naj podpiše, da ne bo zaznamovana in ta dogodek s kruhom ne bo nikjer zabeležen. Sporazum je imel D.D. v dveh izvodih in je tožnici rekel, da ni več vredna zaupanja. Priča C.C. je izpovedala, da so se pri toženi stranki dogovorili, da ker ni plačala kruha, da prejme odpoved. G.G. pa je izpovedala, da je prišlo do sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi zapisnika o kršitvi glede dogodka s kruhom. Tožena stranka je zoper tožnico vodila delovno pravni postopek zaradi domnevne kršitve delovnopravnih obveznosti glede dogodka s kruhom, pri čemer niso bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi iz krivdnih razlogov (zaradi minornosti očitane kršitve) in ker se v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 določa predhodno pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti, tega pa tožnica ni prejela. Zato je tožena stranka izkoristila trenutno duševno stisko in podrejenost tožnice in ji na precej nizkoten način predložila v podpis dokument, katerega vsebine tožnica ni niti poznala, niti razumela, niti ji niso obrazložili vsebine, vse pa se je dogajalo na sestanku mimogrede v nekaj minutah. Tega pa sodišče ni upoštevalo. Šlo je za vrednost 1 kg kruha v vrednosti 13 centov na kilogram (0,13 EUR/kg) ali celo manj. Poslovodkinja C.C. je na zaslišanju izpovedala, da je šlo ravno za dogodek v zvezi s kruhom. Sodišče je bolj verjelo pričama C.C. in D.D. kot tožnici, in pri tem pojasnilo, da je ostala tožnica osamljena glede opisa okoliščin. Tožnica je prepričana, da so izpolnjeni pogoji za zmoto in za prevaro, prav tako pa tudi za grožnjo. Glede grožnje je sodna praksa res takšna, kot jo navaja sodišče, pri čemer velja to zgolj ob upoštevanju dejstva, da je bil podpisnik sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ob podpisu sporazuma v stanju, da je lahko razumel pravo vsebino sporazuma in vse pravne posledice podpisa sporazuma, pri čemer se je tožnica bala poslovodkinje C.C., ki je bila ob podpisu sporazuma prisotna, saj je bila pred tem deležna nekaj mesečnega neprimernega odnosa s strani poslovodkinje, poleg tega pa na sestanek, kjer se je podpisal sporazum, sploh ni bila pripravljena. Sodišče se je postavilo na stališče, da tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Šlo je za razmerje delodajalca kot bistveno močnejše stranke in delavca kot šibkejše stranke. Tožnica je bila deležna groženj, usmerjenih v zaznamovanost zaradi "dogodka" s kruhom. Tožena stranka je izkoristila stisko in nepoučenost tožnice in ji pod pretvezo, da bo s podpisom dokumenta, ki ga je vnaprej pripravila tožena stranka, pozabljen dogodek s kruhom. V zvezi s tem pritožba izpostavlja tudi sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 600/2019 z dne 10. 10. 2019, iz katere med drugim izhaja, da ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s strani tožnice ni bila podana prava volja za njegovo sklenitev. "Ni bistveno, da so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti (le) bistveno zmanjšane in zaradi njene osebnostne strukture – nevrotične motnje ne v celoti odsotne, saj je na voljo vplivalo tudi njeno dojemanje obtožbe kot krivične, prav to pa je v povezavi s presenečenjem pomenilo, da so bile voljne sposobnosti tožnice v smislu obvladovanja takšne, da so tožnici onemogočale presojo situacije ter pravilno odločanje. Tožnica je podpisala sporazum zaradi strahu pred avtoriteto, na odločitev pa je vplivala tudi težko življenjsko obdobje, kar je še dodatno povzročilo, da se je osebnostna nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oziroma intenzivnejšo obliko. Zato je pravilen nadaljnji zaključek, da tožnica v tistem stanju ni bila dovolj pozorna, niti asertivna, da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se poglobila in razumela to, kar je podpisala." Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa naloži povračilo vseh pravnih stroškov. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da tožnica ni plačala kruha, ki ga je imela med kupljenimi izdelki pripravljenega, da ga odnese domov, ter da je po razgovoru področni vodji G.G. priznala tudi, da je to že večkrat storila (kar je zaslišana kot priča potrdila tudi G.G., ki je med drugim izpovedala, da je želela tožnica zaradi navedenih dejanj sama podati odpoved pogodbe o zaposlitvi). Tožnica je kruh večkrat odnesla domov, ne da bi ga prej plačala. Sama okoliščina o tem, da bi naslednjega dne znašala cena kruha 19 centov (torej to je cena en dan starega kruha in ne svežega, ki ga je tožnica večkrat odtujila) ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine. Tožničino ravnanje je bilo zavržno in neutemeljen je očitek, da je tožena stranka izkoristila njeno zatrjevano čustveno stisko. Tožničina izpovedba v zvezi z dogodkom ob podpisu sporazuma je neresnična, po eni strani je izpovedovala, da je dogodek trajal približno 5 minut, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka, po drugi strani pa je bilo razumeti, da se je dogodek končal v 30 sekundah. Tožničina izpovedba ni bila resnična, saj sta obe zaslišani priči, ki nimata nikakršnega interesa vezanega na končni uspeh stranke v postopku, izpovedali, da je tožnica sporazum prebrala, da ji ni nihče grozil ali jo s čemerkoli prevaral. Tožnica tudi ni dokazala slabega psihičnega stanja ob podpisu sporazuma. Tožničino domnevno slabo psihično stanje naj bi izviralo iz grdega obnašanja njene poslovodkinje. Tožnica zaslišana na naroku konkretnih očitkov poslovodji, ki bi nakazovale mobing, ni podala. V tožbi je celo zapisala, da jo je poslovodja v mesecu marcu (torej tik pred dogodkom s kruhom), izrecno pohvalila. Dejstvo je, da je tožnica priznala, da je kruh domov večkrat odnesla, ne da bi ga prej plačala in v posledici tega je tudi podpisala izpodbijani sporazum.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako je sprejelo tudi odločitev, ki je materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, v izpis iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije ter zaslišalo tožnico ter priče D.D., C.C. in G.G.. Na podlagi izvedenih dokazov je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2020 in posledično reparacijski in reintegracijski zahtevek, ter izplačilo denarnega povračila v skladu s 118. členom ZDR-1. 7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. – ZDR-1) v 81. členu določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazum med strankama (prvi odstavek), pri čemer sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki je neveljaven (drugi odstavek). Tretji odstavek navedenega člena pa določa, da mora ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma. V postopku med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki kor prodajalka ..., ter da je v poslovalnici tožene stranke na naslovu A. v B. ob navzočnosti poslovodkinje C.C. in D.D. dne 16. 4. 2020 podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je datiran z dne 14. 4. 2020. Tožnica je uveljavljala le izpodbojnost podpisanega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je ugotavljalo tudi ničnost sporazuma skladno z 92. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 in nadalj. – OZ) upoštevaje pri tem trditve o dejstvih uveljavljanih v tožbi. Pri tem je pravilno ugotovilo, da ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni bila podana.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje upoštevaje določilo 8. člena ZPP, ki določa, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

9. Iz 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi izhaja, da delavka s podpisom tega sporazuma potrjuje, da je seznanjena s posledicami, ki jih ima ta sporazum zanjo, zlasti, da ji je na dan, ki ga določa ta sporazum, prenehajo vse pravice, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 1. člena tega sporazuma, kot tudi pravice iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu, ter da zaradi sklenitve tega sporazuma ni upravičena do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je tožnica v spis priložila sicer sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (list. št. A/3), ki ni podpisan s strani tožnice, vendar med strankama ni bilo sporno, da sta stranki podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na dne 14. 4. 2020. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil podpisan sporazum vsebinsko ustrezen, ter da je bil sklenjen na podlagi soglasja obeh strank.

10. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je tožena stranka zoper tožnico vodila delovno pravni postopek zaradi domnevne kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jih tožnica storila s tem, ko si je domnevno prisvojila 1 kg kruha v vrednosti 13 centov na kilogram (0,13 EUR/kg), kot to izhaja iz izpovedbe tožnice in iz izpovedbe C.C.. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ko bi morala tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 predhodno podati tožnici pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo tožnica ponovno kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Sodišče lahko presoja le tožbeni zahtevek iz tožbe, ne pa primer, kaj bi tožena stranka morala storiti po oceni tožnice. Ob tem je tudi sicer nepomembno, kakšna je bila vrednost domnevne kršitve, saj sodišče ni odločalo o morebitni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi sicer je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 8/2019 z dne 10. 9. 2019 sprejelo stališče, da pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je važno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca obveznost, ki jo je delavec kršil. Za opredelitev kršitve kot hujše, torej ni ključen vrednosti, temveč vsebinski kriterij. Pomembno je, ali očitano ravnanje delavca predstavlja kršitev ključnih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno stališče je bilo sicer sprejeto v postopku zaradi izpodbijanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pritožba kot pritožbeni razlog navaja tudi majhno vrednosti domnevne kršitve – 0,13 EUR/kg kruha E.. Izpostavlja tudi slab odnos poslovodkinje C.C. do tožnice in tožničino subjektivno občutenje v odnosu med njima in to zlasti glede "dogodka", ki je bil po oceni tožnice povod za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2020. Tako naj ne bil bila podana njena prava volja za podpis sporazuma.

11. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Ker ZDR posebnosti glede neveljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ne določa, se v zvezi s tem uporabljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ). Da je pogodba oziroma sporazum veljavno sklenjen, morajo biti izpolnjene zahtevane predpostavke, med drugim glede subjektov, kot tudi vsebine izjave volje (svobodna oblikovana in resna volja, soglasje volj). Tožnica kot odrasla ženska prodajalka z dolgoletnimi izkušnjami v prodajalni je bila na razumski ravni sposobna razumeti pomen in posledice podpisanega sporazuma, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče je jasno in natančno obrazložilo, zakaj niso podani razlogi za razveljavitev sporazuma.

12. Tožničin strah pred avtoriteto oziroma njena podrejenost kot delavke in domnevni vpis v neko evidenco ne kaže na napako volje prevare oziroma grožnje. Grožnja je upoštevna, če je nekdo z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenil pogodbo, pri čemer se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi dobrini stranke ali koga drugega. Tudi dejstvo, ki sicer ni bilo izkazano v postopku, da bo njen dogodek v zvezi s kruhom upoštevan pri toženi stranki in morebitno šikaniranje s strani poslovodkinje ne more biti upoštevno. Tako ni podana grožnja po določilu 45. člena OZ. Podana tudi ni bistvena zmota iz 46. člena OZ. Pri tem je bistvena zmota iz prvega odstavka 46. člena OZ podana, če se nanaša na lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na osebo, ali na okoliščine, ki so po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Pri tem pa je pomembno, da mora stranka pri sklepanju pravnih poslov ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva od poslovno sposobnega človeka v pravnem prometu, kot to določa drugi odstavek 46. člena OZ, tožnica pa ni ravnala s potrebno skrbnostjo, pri čemer je tožnica odrasla in razumna ženska, sicer dolgoletna prodajalka pri toženi stranki. V postopku je sodišče presojalo tudi, ali je bila podana prevara po določilu 49. člena OZ, pri čemer je ugotovilo, da je bila tožnici na sestanku jasno predstavljena vsebina sporazuma, kot so izpovedale zaslišane priče. 13. Pritožba se tudi sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 600/2019 z dne 10. 10. 2019. Pritožbeno sodišče navaja, da je pri vpogledu v predmetno zadevo ugotovilo, da je Vrhovno sodišče RS v reviziji opr. št. VIII Ips 16/2020 z dne 27. 10. 2020 reviziji zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je izrecno navedlo, da ne pride v poštev upoštevanje dejstva, da ker je za delovno razmerje značilna podrejenost delavca v smislu eksistenčne odvisnosti od delodajalca. V delovnih sporih se namreč uporabljajo obligacijsko pravni instituti poslovne sposobnosti oziroma razsodnosti enako kot v civilnih sporih zato so kot upoštevna sodna praksa relevantne le odločbe sodišč splošne pristojnosti glede teh institutov. Podrejenost delavca kot šibkejše stranke v odnosu do delodajalca tudi sicer ne more vplivati na delavčevo (ne) razsodnost. Stranko v osnovi zavezuje njena izvaljena volja, tako da na drugačno rešitev ne morejo vplivati okoliščine, kot že navedeno, da se je tožnica poslovodkinje C.C. bala in je imela strah pred avtoriteto.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.