Jedro

Pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožnika, da v obravnavani zadevi že sama neizpolnitev civilnopravne obveznosti kaže na obstoj zakonskega znaka preslepitve, kar pritožnik utemeljuje z navedbami, da je bila izpolnitev obveznosti odvisna zgolj od volje osumljencev in da bi jo lahko izpolnila z vložitvijo enostavne vloge v izvršilnem postopku. Drži, da je šlo v obravnavanem primeru za relativno enostavno izpolnitev dogovorjene obveznosti, kar pa še ne pomeni, da gre njeno neizpolnitev nujno enačiti s preslepitvijo.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah izostrilo kriterije, ki omogočajo razmejitev med kazenskim in civilnopravnim razmerjem, ter poudarilo, da se preslepitev kaže v védenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj ter jih jasno in določno razmeji od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Za kazenski postopek se torej zahteva nekaj več, nekaj kar kaže na védenje storilca, ki pa mora biti v opisu dejanja podprto s konkretnimi okoliščinami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca sta dolžna plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovancev kot tožilcev A. A. in družbe A. d. o. o., vloženo zoper osumljena B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta oškodovanca kot tožilca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke osumljencev ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil pooblaščenec oškodovancev kot tožilcev brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper osumljenca opravi preiskava, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Odgovor na pritožbo je podal zagovornik osumljene B. B., odvetnik D. D., in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijanega sklepa, da v zahtevi za opravo preiskave opisano dejanje ne vsebuje konkretizacije preslepitvenega namena osumljencev kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na stališče sodne prakse, da mora biti zakonski znak preslepitve v opisu dejanja konkretiziran z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube prazne ter neresnične. Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve se zahteva védenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, konkretizacija storilčeve zavesti pa spada v tenor obtožnega akta, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj.1

6. Iz opisa dejanja izhajajo očitki osumljencema, da sta oškodovanca kot tožilca preslepila pri sklenitvi ustnega dogovora z zatrjevanjem, da bo predlog za izvršbo umaknjen oziroma da bosta storila vse potrebno, da ne bo prišlo do prisilne deložacije, vendar pa osumljenca nista vložila ne umika predloga za izvršbo, niti predlagala odloga izvršbe, kar je bil njun namen že ob sklenitvi dogovora, ob tem pa sta tako ob sklenitvi dogovora in tudi ves čas od julija 2016 do aprila 2017 z lažnivim prikazovanjem, da bo obveznost ustavitve oziroma odloga izvršilnega postopka deložacije izpolnjena, preslepila A. A. in tako dosegla, da je družba A. d. o. o. plačevala zneske najemnine, čeprav sta vedela, da je obveznost plačila najemnine za navedeno družbo sporna. Iz tako podanega opisa tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja zgolj zaveza in zatrjevanje osumljencev, da bosta izpolnila dogovorjeno obveznost, česar nista storila, kar pa v skladu z navedeno sodno prakso za obstoj preslepitvenega namena ne zadostuje.

7. V opisu dejanja je sicer navedeno, da je bil namen osumljencev, da obveznosti ne izpolnita, podan že ob sklenitvi dogovora, vendar pa opis ne ponudi nikakršnih dejanskih okoliščin, ki bi preslepitveni namen tudi izkazovale in na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je bila obljuba osumljencev prazna in lažna. Pooblaščenec v pritožbi navaja, da je bil med osumljencema in oškodovancem sklenjen dogovor, da je oškodovanec na takšen dogovor pristal zato, da bi se izognil izvršitvi sklepa o izvršbi, da je oškodovanec dogovor spoštoval ter da osumljenca svojih obljub nista izpolnila, vendar pa podane okoliščine ne odstopajo od ravnanj, tipičnih za pogodbena razmerja. Za sklenitev slehernega dogovora je značilno, da stranka obljubi izpolnitev svoje obveznosti in da je izpolnitev njena temeljna dolžnost, pa tudi, da vsaka stranka na dogovor pristane v pričakovanju izpolnitve obveznosti nasprotne stranke. Pritožnik neuspešno izpostavlja v opisu dejanja naveden očitek, da sta osumljenca vedela, da je za oškodovano družbo obveznost plačila najemnine sporna, saj slednji ne izkazuje preslepitvenega namena. Obstoječa nesoglasja med osumljencema in oškodovancem glede plačila najemnine, zaradi katerih je bil v teku izvršilni postopek, so predstavljala razlog za sklenitev predmetnega dogovora, sama po sebi pa ne potrjujejo zakonskega znaka preslepitve. Prav tako preslepitve ne izkazujejo navedbe, da je zaradi neizpolnitve dogovora prišlo do deložacije družbe A. d. o. o., temveč predstavljajo zgolj opis posledic, nastalih zaradi nespoštovanja dogovora. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje presoji prvostopenjskega sodišča, da iz opisa očitanega ravnanja izhaja zgolj, da osumljenca nista izpolnila svojega dela obveznosti iz sklenjenega ustnega dogovora, zatrjevana preslepitev pa ni konkretizirana z nobeno dodatno okoliščino.

8. Pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožnika, da v obravnavani zadevi že sama neizpolnitev civilnopravne obveznosti kaže na obstoj zakonskega znaka preslepitve, kar pritožnik utemeljuje z navedbami, da je bila izpolnitev obveznosti odvisna zgolj od volje osumljencev in da bi jo lahko izpolnila z vložitvijo enostavne vloge v izvršilnem postopku. Drži, da je šlo v obravnavanem primeru za relativno enostavno izpolnitev dogovorjene obveznosti, kar pa še ne pomeni, da gre njeno neizpolnitev nujno enačiti s preslepitvijo. Vrhovno sodišče je v svojih (že navedenih) odločbah izostrilo kriterije, ki omogočajo razmejitev med kazenskim in civilnopravnim razmerjem, ter poudarilo, da se preslepitev kaže v védenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj ter jih jasno in določno razmeji od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Za kazenski postopek se torej zahteva nekaj več, nekaj kar kaže na védenje storilca, ki pa mora biti v opisu dejanja podprto s konkretnimi okoliščinami. Zgolj neizpolnitev obveznosti temu ne zadosti. Ne glede na enostavnost izpolnitve, ki jo v pritožbi poudarja pooblaščenec, gre v obravnavanem primeru še vedno zgolj za opis neizpolnitve civilnopravne obveznosti.

9. Pooblaščenec v pritožbi ponuja dodatne okoliščine, ki bi lahko kazale na obstoj preslepitvenega namena, vendar pa ne izhajajo iz opisa dejanja, temveč iz obrazložitve zahteve za preiskavo. Izpostavljen je način sklenitve dogovora, vztrajanje osumljencev pri zgolj ustnem dogovoru in nasprotovanje pisnemu dogovoru, vsebina računov, na katere je osumljenka namesto dogovorjene najemnine pisala „odškodnina za uporabnino“ oziroma „plačilo odškodnine“, ter okoliščina, da osumljenca od konca aprila 2017 dalje nista več želela poslati asignacijske pogodbe za naslednje tromesečje, temveč sta vztrajala pri izvršbi in pritiskala na izvršitelja, naj deložacijo izvede, kar se da hitro. Četudi bi bilo iz navedenih okoliščin mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena, pa obrazložitev zahteve za preiskavo ne more nadomestiti konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, iz katerega izpostavljena dejstva in okoliščine ne izhajajo. Takšne (ključne) dejanske okoliščine bi morale biti navedene že v opisu dejanja, saj bi le tako opis dejanja, ki predstavlja okvir predmeta obravnavanja, sodišču omogočal vrednotenje očitanih ravnanj, osumljencema pa hkrati zagotovil možnost učinkovite obrambe, ne da bi bila med postopkom izpostavljena nevarnosti, da se nanju vedno znova naslavljajo novi očitki, ki bi dopolnjevali pomanjkljiv opis dejanja.2

10. Po obrazloženem sodišče druge stopnje sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da v opisu očitanega dejanja preslepitveni namen kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ni konkretiziran. Ker je že iz tega razloga zavrnilo pritožbo pooblaščenca, se do pritožbenih navedb glede utemeljenega suma (točka II pritožbe) vsebinsko ni opredelilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ob preizkusu izpodbijanega sklepa prav tako ni našlo kršitev, ki jih v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP, preizkusi po uradni dolžnosti.

11. Ker pooblaščenec oškodovancev kot tožilcev s pritožbo ni uspel, sta oškodovanca kot tožilca dolžna nerazdelno plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Sodbe VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, I Ips 52304/2012 z dne 23. 11. 2017 in druge. 2 Sodba VSRS Ips 52304/2012 z dne 23. 11. 2017.