Jedro

Tožnica je v spornem obdobju opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela nižjo izobrazbo od zahtevane. Glede na to in skladno s prvim odstavkom 14. člena ZSPJS ji pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in IV. točka izreka) se spremeni tako, da se v tem delu glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2010 plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo za 26. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila ter obračunati in plačati ustrezne pripadajoče davke in prispevke, višji tožbeni zahtevek (za izplačilo razlike v plači med 26. in 28. plačnim razredom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov) pa se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 22,60 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 70,30 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2010 plačati razliko med dejansko izplačano plačo in 28. plačnim razredom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter ji obračunati in izplačati ustrezne pripadajoče davke in prispevke. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zavrnilo tožničin del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 10. 2010 dalje. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 in za predložitev v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi, skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju za delovno mesto sodelavec za upravnopravne zadeve (M/Ž), uvrščeno v VII/1. tarifni razred in 28. plačni razred brez napredovanj, za čas od 1. 8. 2008 dalje, ker naj bi ga sicer nadomestila prvostopenjskega sodba. V IV. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prisojeno razliko v plači med 26. in 28. plačnim razredom in glede odločitve o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi za čas od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2010 razliko v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo in plačo za 26. plačni razred in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke glede na uspeh v pravdi, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi podredno predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo po dejanskem delu, ni upoštevalo prvega odstavka 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, po katerem javnemu uslužbencu v primeru, ko opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Osnovni plačni razred delovnega mesta sodelavec za upravnopravne zadeve je 28. Zahtevana stopnja strokovne izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta je VII/1. Tožnica s V. stopnjo strokovne izobrazbe, tudi če bi zasedala navedeno delovno mesto, ne bi mogla prejemati plače, ki bi ustrezala 28. plačnemu razredu, temveč glede na njeno delovno dobo (7 let) le plačo za 26. plačni razred. To izhaja tudi iz izpovedbe A.A., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 14. 6. 2013. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala nezakonitost prevedbe, ki je bila izvedena na podlagi določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) izstavitev novega, po njenem mnenju pravilnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delo, ki ga je dejansko opravljala, poleg tega pa je vtoževala tudi plačilo po dejanskem delu za obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na presojo zakonitosti prevedbe in ki se je nanašal na obdobje plačila po dejanskem delu za čas po 1. 10. 2010 zavrnilo in ker glede navedene odločitve sodišča prve stopnje tožnica ni vložila pritožbe, je potrebno ugotoviti, da je ostalo v tem individualnem delovnem sporu sporno le še vprašanje plačila po dejanskem delu. Z ozirom na jasne pritožbene navedbe, da tožena stranka meni, da je tožnica upravičena za plačilo po dejanskem delu le upoštevaje 26. plačni razred in ne 28. plačni razred, kot ga ji je prisodilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče zakonitost in pravno pravilnost izpodbijanega dela sodbe preizkušalo le glede plačila za dejansko delo med 26. in 28. plačnim razredom.

Prvi odstavek 14. člena ZSPJS določa, da v primeru, ko javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar tožena stranka v pritožbi niti ne prereka, da je tožnica v spornem obdobju (torej v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2010) opravljala vsa dela iz opisa del in nalog „sodelavec za upravnopravne zadeve“, ki je bilo uvrščeno v VII/1. tarifni razred oziroma v 28. osnovni plačni razred. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je imela tožnica V. stopnjo strokovne izobrazbe, da je bila pred prevedbo razvrščeno v V. tarifni razred (delovno mesto za referent za RTV prispevek I) in da je bilo njeno delovno mesto prevedeno v delovno mesto, ki je razvrščena v VI. tarifni razred (referent za obračun RTV prispevka VI). Vse navedeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo na delovnem mestu, za katero pa je imela nižjo izobrazbo od zahtevane. Glede na to in skladno s prvim odstavkom 14. člena ZSPJS ji pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Ker je bilo, kot je bilo že ugotovljeno, za delovno mesto svetovalec za upravnopravne zadeve (tožnica je opravljala vsa dela tega delovnega mesta) uvrščeno v 28. plačni razred, je bila tožnica za to obdobje glede na prvi odstavek 14. člena ZSPJS upravičena le do razlike med dejansko prejeto plačo in plačo za 26. plačni razred. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike med prisojenim 26. plačnim razredom in 28. plačnim razredom, kot je bil določen za delovno mesto svetovalec za upravnopravne zadeve (peta alineja 358. člena ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica glede na delno spremembo izpodbijane sodbe v tem individualnem delovnem sporu uspela do 25 %, kar pomeni, da je uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu znašal 75 %. Z oziroma na nedoločljivost vrednosti spornega predmeta in glede na člen 22/2 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) so tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini nagrade za postopek v znesku 206,70 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), v višini nagrade za narok 190,80 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), materialni stroški 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), vse povečano za priglašeni 20 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) v znesku 83,50 EUR ter sodne takse v višini 41,00 EUR. Skupni nastali stroški tožnice torej znašajo 542,00 EUR, glede na njen uspeh v tem individualnem delovnem sporu (25 %) pa je upravičena do povrnitve dela teh pravdnih stroškov v višini 135,50 EUR. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila le stroške nagrade za narok in materialne stroške. Te stroške je pritožbeno sodišče tožnici priznalo v skupni višini 210,80 EUR (190,80 EUR za narok - tar. št. 3102 ZOdvT in materialne stroške v višini 20,00 EUR - tar. št. 6002). Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu (75 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov, v višini 158,10 EUR, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po pobotu tako ugotovljenih stroškov je tožnica dolžna toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 22,60 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Ob upoštevanju 22. člena ZOdvT in glede na to, da tožena stranka s pritožbo izpodbija le del ugodilnega dela sodbe (tožnici je bila za opravljanje dejanskega dela prisojena razlika v plači med 24. in 28. plačnim razredom, tožena stranka pa je v pritožbi uspešno uveljavljala, da je tožnica upravičena le do razlike v plači do višine 26. plačnega razreda, je pritožbeno sodišče vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe ocenilo na 500,00 EUR. Ker je tožena stranka v tem delu s pritožbo v celoti uspela, ji je dolžna tožnica povrniti njene pritožbene stroške in sicer za postopek po tar. št. 3210 v znesku 48,00 EUR, materialne stroške v višini 9,60 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za priglašenih 22 % DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 70, 30 EUR. Te stroške je dolžna tožnica povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku ni priznalo, ker niso bili priglašeni v skladu z določbami ZOdvT. Pritožbeno sodišče tožnici tudi ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj le ta ni prispeval k rešitvi tega individualnega delovnega spora (155. člen ZPP).