Jedro

Podnajemna pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka, je bila sklenjena v nasprotju z 49. členom SZ, tožena stranka pa z lastnikom stanovanja (tožečo stranko) tudi nima sklenjene najemne pogodbe. Zato zaseda, kot sta materialnopravno pravilno zaključili tudi nižji sodišči, stanovanje nezakonito (1. odstavek 58. člena SZ), tožeča stranka pa je utemeljeno vložila tožbo na izpraznitev stanovanja (2. odstavek 58. člena SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka izprazniti stanovanje v pritličju zgradbe in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, ki v reviziji ni izrecno uveljavljala nobenega revizijskega razloga. Sodišče druge stopnje zadeve sploh ni preučilo. Če bi jo, bi upoštevalo, da je bila pogodba sklenjena s prejšnjim lastnikom oziroma imetnikom stanovanjske pravice, da je tožena stranka poravnala vse njegove obveznosti in da je v stanovanje tudi vlagala. Sodišče je odločalo po vnaprej zrežiranem scenariju in po vzorcu prejšnjega družbenega modela. Demokracija takšne diskriminacije družine z majhnimi otroki ne pozna. Sodbi sodišč prve in druge stopnje pomenita ogrožanje človekovih pravic in po ustavi zajamčene pravice do zasebne lastnine. Tožeča stranka se je s stališči tožene stranke strinjala, saj na pritožbo sploh ni odgovorila. Vrhovno sodišče naj zadevo prouči in nato izpodbijano sodbo razveljavi, tožeči stranki pa naloži v povrnitev stroške postopka.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bilo toženi stranki sporno stanovanje oddano v podnajem na podlagi podnajemne pogodbe z dne 25.1.1992, da tožeča stranka kot lastnik stanovanja pismenega soglasja za sklenitev podnajemne pogodbe ni dala, ter da niti z B.M., ki je oddal stanovanje toženi stranki v podnajem in ki je po sklenitvi podnajemne pogodbe umrl, niti s toženo stranko tožeča stranka ni sklenila najemne pogodbe. Na te dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Sicer pa jih tožena stranka z revizijo tudi ne izpodbija.

Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev pa je izpodbijana odločitev v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ). Podnajemna pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka, je bila sklenjena v nasprotju z 49. členom SZ, tožena stranka pa z lastnikom stanovanja (tožečo stranko) tudi nima sklenjene najmene pogodbe. Zato zaseda, kot sta materialnopravno pravilno zaključili tudi nižji sodišči, stanovanje nezakonito (1. odstavek 58. člena SZ), tožeča stranka pa je utemeljeno vložila tožbo na izpraznitev stanovanja (2. odstavek 58. člena SZ).

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita na določbah SZ, ki je bil sprejet v Republiki Sloveniji v letu 1991. Zato so neutemeljena revizijska zatrjevanja, da je scenarij zrežiran, uporabljen star model, zasebna lastnina pa nespoštovana. Revizijske trditve o vlaganjih v stanovanje, plačevanju stroškov namesto imetnika stanovanjske pravice itd. pa za odločitev niso pravnoodločilne. Zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP). Nevložitev odgovora na pritožbo pa tudi nima takih posledic, kot zmotno meni tožena stranka. Ker je pritožba dvostransko pravno sredstvo, je v ZPP (359. člen) določena pravica nasprotne stranke, da odgovori na pritožbo. Gre tedaj za pravico in ne za dolžnost. Zato nevložitev odgovora na pritožbo ne ustvari domneve, da se stranka, ki ima pravico vložiti odgovor na pritožbo, pa tega ne stori, s pritožbenimi trditvami strinja.

Iz navedenih razlogov revizijske trditve niso utemeljene.

Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).