Jedro

Izpodbijani sklep ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna vsebina zahtevka za povračilo nadomestil plače in njihovih prilog, predvsem za katero obdobje je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plače, za katere delavce ter na podlagi česa je bil ugotovljen datum napotitve delavcev na čakanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje številka 11064-58807/2020-2 z dne 23. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi petega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20, v nadaljevanju ZZUOOP) in Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/20, v nadaljevanju ZIUOPDVE) zavrgla vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem vlagatelja (v tem postopku tožeče stranke) in odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški ter da je sklep takse prost. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je vlagatelj dne 10. 12. 2020 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, ki jih je napotil na začasno čakanje na delo dne 1. 10. 2020. Vloga tako ni bila vložena v roku, ki ga določa ZZUOOP v prvem odstavku 74. člena, po katerem lahko vlagatelj uveljavi pravico po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Ker je vlagatelj zamudil rok za vložitev vloge, je organ skladno s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) vlogo zavrgel zaradi zamude roka.

3. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. V tožbi navaja, da je vlogo na začasno čakanje na delo oddala takoj, ko je bilo na spletni strani tožene stranke možno oddati vlogo. Konec oktobra vloge še ni bilo možno oddati. Vloge do 8. 10. 2020 ni mogla oddati, saj takrat sploh še ni bilo odprto za oktober 2020. Ko je oddajala vlogo 11. 11. 2020, jo je oddala za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020, a je bilo vse zavrnjeno kot prepozno oddano. Potem je ponovno oddala za vse tri mesece skupaj. Ker tožena stranka zamuja z izdajo sklepov, napiše, da je bila vloga prepozno oddana. V kolikor je bilo oddano prepozno za oktober, pa za november in december ni bilo oddano prepozno. Iz obvestila tožene stranka z dne 10. 12. 2020 je razvidno, da je oddaja zahtevkov za povračilo nadomestila plače za začasno čakanje na delo, karanteno in višjo silo na podlagi ZIUOPDVE za november omogočena od 10. decembra 2020. Prosi za izdajo sklepa za povračilo nadomestila za mesec oktober, november in december 2020. 4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Uvodoma je ugovarjala, da tožba ne vsebuje navedbe tožene stranke niti nima določenega zahtevka. Tožeča stranka je pri uveljavljanju pravic po interventnih zakonih malomarna, saj ne sledi jasnim in nedoumnim zakonskim določbam. Skladno s 74. členom ZZUOOP mora biti vloga vložena najkasneje v roku 8 dni od napotitve delavca na delo. Tožeča stranka je za istega delavca in za isto obdobje oddala dve vlogi, in sicer dne 11. 11. 2020 in dne 10. 12. 2020. Vloga z dne 11. 11. 2020 je bila s sklepom št. 11064-49992/2020-3 z dne 3. 12. 2020 zavržena iz enakega razloga kot je v izpodbijanem sklepu. V obeh postopkih je tožeča stranka uveljavljala pravico za čas od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020. Skladno s 74. členom ZZUOOP bi morala predložiti odredbo o odreditvi čakanja na delo s 1. 10. 2020 dalje do preklica, predložila pa je po mnenju Zavoda neveljavno odredbo, saj je datirana s 13. 3. 2020 in je njena veljavnost glede na določbe ZDR vprašljiva. Tožeča stranka bi glede na navedbe, da je delavca napotila na čakanje s 1. 10. 2020, morala vlogo oddati najkasneje 9. 10. 2020. Ker jo je oddala šele 10. 12. 2020, je njena vloga prepozna. V takšnem primeru tožena stranka tudi ne more priznati vloge za čas od 2. 12. 2020 do 31. 12. 2020, saj je rok 8 dni za oddajo vloge prekluzivni rok.

5. Tožeča stranka je po pozivu sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe v vlogi z dne 5. 5. 2021 kot toženo stranko navedla Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter predlagala, da se izpodbijani upravni akt odpravi.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma zavrača ugovor tožene stranke o pomanjkljivosti tožbe, ker ni bila navedena tožena stranka in določen zahtevek. Skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ob jasni zakonski opredelitvi tožene stranke v upravnem sporu in podatkih izpodbijanega upravnega akta je tožena stranka bila znana, naknadno pa je tožeča stranka po pozivu sodišča v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) toženo stranko tudi sama pravilno navedla. Predlog, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, pa je bilo smiselno razbrati že iz tožbe in ga je v vlogi z dne 5. 5. 2021 tožeča stranka tudi določno opredelila.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno zavrženje vloge za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka delavce napotila na čakanje dne 1. 10. 2020, vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem pa je vložila dne 10. 12. 2020, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da vloga ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP.

9. Sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi v obravnavanem postopku, mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). V šestem odstavku 74. člena ZZUOOP pa je določeno, da mora sklep o povračilu izplačanih nadomestil plače vsebovati zlasti predmet, osnovo za izračun nadomestil plače, način izračuna povračila nadomestil plače, višino povračila nadomestil plače, vsebino zahtevkov za povračilo nadomestil plače in njihovih prilog, razloge za zavrnitev zahtevka za povračilo, rok za izplačilo, obdobje vračanja sredstev, spremljanje in poročanje, sankcije za kršitev sklepa ter nadzor nad njegovim izvajanjem. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna vsebina zahtevka za povračilo nadomestil plače in njihovih prilog, predvsem za katero obdobje je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plače, za katere delavce ter na podlagi česa je ugotovljeno, da je tožeča stranka delavce napotila na čakanje dne 1. 10. 2020. 10. Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe. V tem primeru se sodišču ni treba opredeljevati do drugih tožbenih navedb.

11. Sodišče pa zaradi nadaljnjega obravnavanja zadeve pred organom prve stopnje, glede na tožbeno nasprotovanje zaključku izpodbijanega sklepa, da je bila vloga oddana prepozno in trditve tožeče stranke, da v roku osmih dneh od napotitve vloge elektronsko ni bilo mogoče oddati, pripominja, da je v času vložitve vloge (10. 12. 2020) ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo zaradi posledic epidemije Covid-19 urejal ZZUOOP, ki je začel veljati 24. 10. 2020, in ZIUOPDVE, ki je začel veljati 28. 11. 2020. Stališče tožene stranke iz odgovora na tožbo, da bi morala tožeča stranka vlogo vložiti do 9. 10. 2020, ne more vzdržati, če pa je bil ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo določen šele s citiranim zakonom, ki je bil v Uradnem listu RS objavljen dne 23. 10. 2020 in je začel veljati naslednji dan, torej 24. 10. 2020. 12. Postopek in način uveljavljanja povračila nadomestila plače je urejen v 74. členu ZZUOOP, in sicer je v prvem odstavku (ki je bil s 33. členom ZIUOPDVE spremenjen) določeno, da lahko delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Vlogo je v roku iz prejšnjega stavka mogoče vložiti najpozneje do 15. januarja 2021. V devetem odstavku 74. člena pa je določeno, da če je delodajalec napotil delavce na začasno čakanje na delo že pred uveljavitvijo tega zakona za obdobje od 1. oktobra 2020, lahko vloži vlogo iz prvega odstavka tega člena v osmih dneh od uveljavitve tega zakona, če izpolnjuje vse pogoje za uveljavitev pravice. Poleg tega pa je v Prehodnih in končnih določbah ZIUOPDVE, in sicer v 140. členu s podnaslovom (podaljšanje roka za vložitev vloge) določeno, da lahko delodajalci, ki so bili registrirani v obdobju od 12. februarja 2020 do 1. septembra 2020 in so delavce na začasno čakanje na delo napotili že pred uveljavitvijo tega zakona za obdobje od 1. oktobra 2020 dalje, vložijo vlogo iz prvega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20) v osmih dneh od uveljavitve tega zakona, če izpolnjujejo vse pogoje za uveljavitev pravice. Tožena stranka bo morala za presojo pravočasnosti vloge ugotoviti vse relevantne okoliščine, ki je določa zakonu v navedenih določbah.

13. Tožbenih trditev o nemožnosti oddaje vloge na spletni strani tožene stranke, ob dejstvu, da je bilo vloge mogoče oddajati le elektronsko, preko spletnega portala tožene stranke, sodišče ni ugotavljalo, so pa lahko za odločitev v ponovnem postopku prav tako ključne, saj vlagatelj ne sme trpeti negativnih posledic nedelovanja sistema za elektronsko oddajo vlog, na delovanje katerega nima vpliva in katerega zagotovitev je naložena toženi stranki.1

14. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upravni organ slediti pravnemu stališču sodišča, ki se tiče postopka. Nov upravni akt bo moral izdati v 30 dneh od dneva prejema te sodbe.

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnimi interesi (1. alineja drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 1151/2021-19 z dne 16. 11. 2021.