Jedro

Po določilu 255. člena OZ so izpodbojna dejanja dolžnika, ki povzročijo prikrajšanje upnika, če so poleg prikrajšanja izpolnjeni še drugi pogoji. Obstoj drugih pogojev pa je odločilen šele v primeru, če je z dolžnikovim dejanjem povzročeno prikrajšanje upnika. Ohranitev poplačilne pravice (z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi) kljub razpolaganju dolžnika pomeni, da dolžnikovo razpolaganje ni povzročilo prikrajšanja upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je prodajna pogodba med zakoncema, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 389/04 z dne 16.7.2007, med prvo in drugo toženo stranko neveljavna in pravno neučinkovita, kar sta toženca dolžna nerazdelno priznati in izstaviti tožeči stranki listino, sposobno za vpis izbrisa pravnih dejstev v zemljiški knjigi, vknjiženih na podlagi pravno neveljavne pogodbe. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženima povrniti njune pravdne stroške po odmeri sodišča. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je pričakovala, da bo sodišče zaslišalo toženca predvsem glede okoliščine, ali je bila v pogodbi navedena kupnina tudi resnično plačana. Sodišče prve stopnje o predlaganih dokazih, ki niso bili izvedeni, ni odločilo. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo. Prikrajšanje upnika je podano tudi takrat, če takšno prikrajšanje še ni eksistentno, ampak samo preti, da bo nastalo oziroma je verjetnost, da bo prikrajšanje upnika nastalo, postala z izpodbijanim dejanjem večja, kot je bila prej. Postalo je manj verjetno, da bo upnik lahko poplačan v izvršilnem postopku iz premoženja dolžnika F. K.. Po razlagi izpodbijane sodbe bi bil pravni interes upnika na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnikov lahko podan samo v primeru, ko bi takšno prikrajšanje bilo že podano, torej šele takrat, ko bi se upnik soočal z neuspešno izterjavo v sodni izvršbi. S tem bi institut izvenstečajnega izpodbijanja pravnih dejanj dolžnikov izgubil vsakršen smisel. Sodba spregleda specialno neplačevitost. V tej pravdi ne more biti relevantno povečanje plačevitosti na strani enega od dolžnikov, prav tako pa tudi ne, da bi se tožeča stranka lahko poplačala iz nepremičnine vložna št. 751 k.o. X. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ureja Obligacijski zakonik (OZ) v poglavju o učinkih obveznosti. Splošno pravilo iz 255. člena določa, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Temeljni pogoj za izpodbijanje dolžnikovega dejanja je torej, da je bilo z njim povzročeno prikrajšanje upnika. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka že od leta 1994 razpolaga z zavarovanjem svoje terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini, ki je predmet izpodbijanega pravnega posla, po vložitvi predloga za izvršbo pa razpolaga tudi z zaznambo sklepa o izvršbi na isti nepremičnini, vse zaradi realizacije poplačilne pravice tožeče stranke. Kasnejše razpolaganje prve tožene stranke z nepremičnino po prodajni pogodbi med zakoncema dne 16.7.2004 torej ni imelo za posledico poslabšanja pravnega položaja upnika (tožeče stranke) in zato tudi ne njegovega prikrajšanja, saj je ohranil poplačilno pravico kljub razpolaganju dolžnika (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 675/96). Po določilu 245. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) imata namreč vknjižba zastavne pravice in zaznamba izvršljivosti terjatve za posledico, da se lahko opravi izvršba na nepremičnino tudi proti tistemu, ki jo je pridobil kasneje. Restriktivno obravnavanje tožbenih zahtevkov na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je potrebno tudi zato, ker tako izpodbijanje posega v obligacijsko razmerje med strankama in njuno pogodbeno avtonomijo. Če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani (primerjaj Juhart: Komentar Obligacijskega zakonika, 255. člen) in nasprotne pritožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno ni utemeljen, pa ni bilo potrebno izvesti nadaljnjih predlaganih dokazov z zaslišanjem toženih strank. Njuna izpovedba namreč ne bi mogla vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka, saj ni izpolnjen osnovni pogoj iz 255. člena OZ, torej prikrajšanje upnika. Drži sicer pritožbena navedba, da sodišče na naroku izvedbe dokaznih predlogov ni zavrnilo s sklepom, vendar pa je s tem storilo zgolj relativno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 287. člena, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere bi moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.