Jedro

Gambija je za pritožnika varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1). Sodišče je sicer dolžno v okviru presoje preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena. Vendar pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča tehtnih razlogov ni izkazal. Sklicevanje na nasilen družinski dogodek v otroštvu, v zvezi s katerim naj bi policija ne ukrenila ničesar, ob tem, da je pritožnik zdaj star 22 let, groženj svojih polbratov pa ni prijavil policiji, ne daje podlage za sklepanje o sistemski neučinkovitosti državne zaščite v državi izvora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3950/2025/7 (1222-15) z dne 6. 2. 2026. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani v izvorno državo Republiko Gambijo in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da sta podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države. Upravno sodišče se je pri tem sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe in dodalo, da tožnikov odnos z mačeho njegovimi polbrati ne presega okvira družinskih nesoglasij, zato ne more šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Gambijo utrpel resno škodo. Slaba izkušnja iz tožnikovega otroštva ne daje podlage za sklepanje o sistemski neučinkovitosti državne zaščite v državi izvora. Tožnik nasilja tudi ni prijavil policiji, zato gre za hipotetično sklepanje tožnika. Ker presoja upravičenosti do mednarodne zaščite temelji na presoji individualne ogroženosti, niso relevantne niti tožnikove navedbe o sistemski diskriminaciji otrok ter o neučinkoviti zaščiti otrok v državi izvora. Pri tem gre tudi sicer za nedovoljene tožbene novote. Ker je država izvora uvrščena na seznam varnih držav, tožnik pa ni zatrjeval relevantnih individualnih okoliščin, ki bi pri toženki lahko vzbudile dvom o tem, toženka tudi ni bila dolžna pridobivati dodatnih poročil o njeni varnosti.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je bil kot mladoletnik s strani očetove druge žene in njegovih polbratov dalj časa izpostavljen družinskemu nasilju. Po očetovi smrti ni prejel dediščine. Pomoč je iskal pri policiji, ki mu ni nudila zaščite. Kot mlajši polnoletnik je pobegnil iz izvorne države. Pred odhodom je vzel mačehi del denarja od prodaje očetove nepremičnine, zato je prepričan, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo njegova polbrata življenjsko ogrozila. Ugovarja tudi presoji, da zatrjevano nasilje ne presega okvira družinskih nesoglasij in se v tej zvezi sklicuje na sodbi SEU v zadevah C-255/19 in C-465/07. Navaja, da mu izvorna država ni nudila učinkovite zaščite. V nadaljevanju se sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi C-277/11. Poleg tega še meni, da je zmotna sodna presoja, da ne sodi v "posebno družbeno skupino" in se sklicuje na sodbo SEU v zadevi C-199/12. Trdi, da je izkazal okoliščine, ki vzbujajo dvom o varnosti izvorne države.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Upravno sodišče je presojo glede očitne neutemeljenosti pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito oprlo na dva razloga: da je pritožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1), in da prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

7.S ponavljanjem tožbenih navedb o nasilnih družinskih odnosih, ki trajajo od otroštva, ter o okoliščinah v zvezi z družinskim premoženjem pritožnik ne more izpodbiti pravilnosti presoje Upravnega sodišča, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca1 ali subsidiarne zaščite2 v smislu 20. člena ZMZ-1 nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Upravno sodišče je v 27. in 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno, jasno in prepričljivo pojasnilo, da odnosa mačehe in polbratov do pritožnika ter domnevnih groženj s smrtjo, ki jih pritožnik ni naznanil uradnim organom, ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Glede na to, da pritožnik v pritožbi ne ponudi nobenih konkretnih argumentov, zakaj naj bi bili razlogi, s katerimi se je Upravno sodišče opredelilo do teh navedb, napačni, lahko Vrhovno sodišče tem razlogom le pritrdi.

8.S pritožbenimi navedbami pritožnik tudi ne uspe izpodbiti domneve o tem, da je Gambija zanj varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1). Sodišče je sicer dolžno v okviru presoje preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena.3 Vendar pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča tehtnih razlogov ni izkazal. Sklicevanje na nasilen družinski dogodek v otroštvu, v zvezi s katerim naj bi policija ne ukrenila ničesar, ob tem, da je pritožnik4 zdaj star 22 let, groženj svojih polbratov pa ni prijavil policiji,5 ne daje podlage za sklepanje o sistemski neučinkovitosti državne zaščite v državi izvora.

9.Vrhovno sodišče še dodaja, da je pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca treba ugotoviti tako obstoj dejanja preganjanja (26. člen ZMZ-1) kot tudi ali je za to dejanje podan kateri izmed zakonskih razlogov: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali politično prepričanje (prvi odstavek 27. člena ZMZ-1). Če dejanje oziroma dejanja, ki jih zatrjuje prosilec, že v izhodišču ne pomenijo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ-1 - kot je to v obravnavanem primeru pravilno presodilo Upravno sodišče -, je torej vsakršna nadaljnja presoja o razlogih preganjanja odveč. To pa pomeni, da pritožnikove navedbe, s katerimi polemizira razlago pojma "posebne družbene skupine", ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

10.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

2Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

3Glej npr. sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canapelli).

4Po podatkih spisa.

527. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. Te ugotovitve pritožnik s pritožbo ne izpodbija.