Jedro

Ker se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži le iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 420. člena ZKP, zahteve ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu ZKP predvideno odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 05.06.2001 je bil obs. I.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ obsojen na kazen šest mesecev zapora. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 08.01.2002 delno ugodilo pritožbama obsojenca in zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa z uporabo omilitvenih določb določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik V.J. iz Š.L., je dne 10.05.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu in 427. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 358. člena ZKP izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da se v skladu z določbo 427. člena ZKP opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bil v tem, da dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja, ki se mu očita, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja, ker naj bi bil znak kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ uporaba sile ali grožnje zaradi prisiljenja ženske k spolnemu občevanju, česar pa v obravnavani zadevi naj ne bi bilo. Gre za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Kršitev kazenskega zakona, ki jo zahteva očita sodbama, bi bila podana v primeru, če opis kaznivega dejanja posilstva ne bi vseboval elementa sile ali grožnje, kar v obravnavanem primeru ni podano. Opis vsebuje vse znake kaznivega dejanja, v nadaljevanju pa zahteva niti ne skriva, da je bila namreč vložena zato, da bi pri Vrhovnem sodišču s svojo dokazno oceno vzbudil dvom v resničnost odločilnih dejstev. Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z neobrazloženim očitkom, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in da je precejšnje nasprotje tudi med razlogi sodbe in dejanskimi zapisniki, česar pa ne obrazloži, saj navaja le, da so bile uporabljene samo tiste izjave prič, ki naj bi bile obtožbi v korist, tiste, ki ji nasprotujejo, pa so zamolčane. Tako posplošenega očitka brez konkretne navedbe, v čem je nasprotje med dejanskimi zapisniki in razlogi sodbe, ni mogoče upoštevati. Očitno je torej, da je zahteva vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne zaradi kršitev kazenskega zakona ali ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da obsojenčevo dejanje nima vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Meni, da ni podan bistveni element kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, to je uporaba sile ali grožnje zaradi prisiljenja ženske k spolnemu občevanju.

Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Takšna kršitev pa je med ostalim podana tudi v primeru, ko v opisu kaznivega dejanja niso zajeti vsi njegovi zakonski znaki. Obsojencu je očitano, da je z uporabo sile prisilil ošk. V.B. k spolnemu občevanju. V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je z navedbo dejstev in okoliščin konkretizirano obsojenčevo ravnanje tudi glede zakonskega znaka, ki se nanaša na uporabo sile. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti izraža pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče pri odločanju ugotovilo precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev, ker je po njenem stališču s pravnomočno sodbo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vložnik zahteve v obširnih izvajanjih napada predvsem oceno oškodovankine izpovedbe in ostalih izvedenih dokazov ter ponuja lastno presojo le-teh in obsojenčevega zagovora s ponavljanjem okoliščin, ki jih je navajal v pritožbenem postopku in ki jih je presodilo že sodišče druge stopnje. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, precejšnje nasprotje pa je tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in dejansko vsebino zapisnikov. Ko vložnik zahteve utemeljuje navedeno kršitev, ne navaja določno, kateri razlogi pravnomočne sodbe, ki zadevajo odločilna dejstva, so v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Prav tako ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev je precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih pravnomočne sodbe navaja o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki. Navedbe, da so uporabljene samo tiste izjave prič, ki naj bi bile obtožbi v korist, zamolčane pa tiste, ki so v korist obrambe, je mogoče razumeti kot očitek, da sodišče slednjih ni presodilo ter da pravnomočna sodba o tem nima razlogov. Kot je razvidno iz njene obrazložitve, je sodišče navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, zlasti iz katerih razlogov verjame oškodovanki in kako ocenjuje obsojenčev zagovor ter izpovedbe prič, tudi prič, ki so po mnenju vložnika zahteve izpovedovale v obsojenčevo korist. Če presoja sodišča ni v skladu s pričakovanji obrambe in njeno oceno dokazov, ni mogoče sprejeti očitka, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v navedenem smislu.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na to zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu ZKP predvideno odločitev. Zato se zahteva neutemeljeno sklicuje na navedeno določbo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. I.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).