Jedro

Tožnici pravica do obrambe ni bila kršena, čeprav je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podala brez izvedbe ustnega zagovora. Predlog tožničine pooblaščenke za preložitev zagovora vsebuje dopis, ki po vsebini predstavlja zaščito tožničinih interesov v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj pooblaščenka v njem opozarja na nedokazanost tožnici očitanih kršitev ter obširno pojasnjuje razloge za ravnanja, zaradi katerih je tožena stranka sprožila postopek redne odpovedi. Namen zagovora ni dokazovanje (ne)utemeljenosti očitanih kršitev, temveč pomeni pravico delavca, da se o teh očitkih izjasni, ta pravica pa je bila tožnici v obravnavanem primeru zagotovljena, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

Vsaka žalitev ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je bila žalitev znatna (tožnica je vsem zaposlenim pri delodajalcu poslala sporočilo po e-pošti z naslovom Predlog za razrešitev - represivna oblast), saj je toženi stranki in njenemu direktorju povzročila številne nevšečnosti. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 11. 2010, ki je bila iz krivdnega razloga tožnici podana 10. 3. 2011, ter za ugotovitev, da ji po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana in delovno razmerje še vedno traja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje (od 11. 4. 2011) izplačati vse plače, ki bi jih prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje, do plačila, in od teh zneskov plač odvesti vse prispevke in davke skladno z veljavno zakonodajo, v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v obširni pritožbi navaja, da je tožena stranka z izdajo drugega opozorila dne 16. 8. 2010 priznala, da v prvem opozorilu z dne 5. 7. 2010 očitane kršitve ne onemogočajo nadaljevanja dela pod pogoji te pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s prvim opozorilom z dne 5. 7. 2010 seznanjena, je protispisna. Tožena stranka ni dokazala, da je obe opozorili, datirani 5. 7. 2010, tožnici vročila na način, da je ta s svojim podpisom potrdila prejem in seznanitev z njuno vsebino. Vročitev je mogoče šteti za pravilno le, če je opravljena na način, kot velja za vročitev odpovedi (87. člen ZDR) in odločitve o disciplinski odgovornosti (180. člen ZDR). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo napotilu pritožbenega sodišča, da je bila tožnica z vsebino (ustno) seznanjena, saj je v sodni praksi zavzeto stališče, da ustna seznanitev ne zadostuje, poleg tega pa tožnica z vsebino opozorila ni bila niti ustno seznanjena. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila Odvetniška družba A. pooblaščena za sprejem popravka opozorila. Tožena stranka glede »seznanitve« tožnice s prvim opozorilom ni napravila nobenega uradnega zaznamka. Tožnica je sodišču prve stopnje predložila opozorilo brez parafe in podpisa direktorja, zato je očitno ugovarjala le osnutku opozorila, kar bi bilo mogoče šteti le za ustno seznanitev z očitanimi kršitvami. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno nedvoumno ugotoviti, kdaj je bila tožnica s kršitvami seznanjena (v sodbi je navedenih več datumov) ter s strani koga, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa tožnica delovnega časa sploh ni nepravilno evidentirala. Iz dopolnitev navodil o razporeditvi delovnega časa izhaja, da morajo namen in uro odhoda v ročno evidenco, ki se vodi v tajništvu direktorja, vpisati le člani širšega kolegija, kar tožnica ni bila. To je na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2012 in 6. 5. 2013 potrdil B.B., razvidno pa je tudi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 in opozorila. Zaradi neurejenega delovnopravnega statusa tožnica ni vedela, da se mora vpisovati v ročno evidenco v tajništvu. Tudi drugi zaposleni s spremembo navodil o evidentiranju delovnega časa niso bili seznanjeni (izpovedba C.C.), zato se v praksi ni uporabljala, kar potrjuje skromno število vpisov v evidenci. Tožnici so bili vsi službeni izhodi ustno odobreni, sicer pa je očitana kršitev minimalna, saj je opravila ogromno število nadur, očitek pa se nanaša na skupno le eno neevidentirano uro. Glede drugega opozorila z dne 16. 8. 2010 tožnica v pritožbi navaja, da izročitve zahtevane dokumentacije ni odklonila. Sodišče prve stopnje je pri presoji tega opozorila storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka drugo opozorilo izdala, ker ni prejela vse dokumentacije o gospodarskih središčih, čeprav ga je v resnici izdala zato, ker tožnica dokumentacije ni izročila takoj po seji sveta tožene stranke. Tožena stranka sploh ni vedela, kje se ta dokumentacija nahaja (izpovedbi D.D. in B.B.), kot tudi ni izkazala obsega dokumentacije, s katero je razpolagala tožnica. Dopis direktorja z dne 27. 8. 2010 ne dokazuje, da se je manjkajoča dokumentacija nahajala pri tožnici, saj je D.D. izpovedal drugače. Čeprav iz listine »Pregled dokumentacije, prevzete dne 16. 8. 2010« izhaja, da je D.D. šele 18. 8. 2010 ugotovil, da določena dokumentacija ni bila izročena, je tožena stranka drugo opozorilo izdala že 16. 8. 2010. Tožnica je dokumentacijo izročila že naslednji dan po prejemu zahteve, tožena stranka pa je sploh ni potrebovala. Poleg tega je drugo opozorilo vezano na pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 in ne na pogodbo, ki je bila odpovedana z izpodbijano odpovedjo. Tožena stranka tožnici pred odpovedjo ni omogočila zagovora, s čimer je kršila njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), sodišče prve stopnje pa je nedopustno domnevalo, kaj bi tožnica v zagovoru povedala. Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da se predlog pooblaščenke za preložitev zagovora šteje za tožničin zagovor. Pooblaščenka se namreč glede vsebine zagovora zaradi tožničinih zdravstvenih težav z njo ni mogla posvetovati. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo psihiatrinje E.E., dr. med., ki bi izpovedala o zdravstvenem stanju tožnice v času, ko je prejela vabilo na zagovor, kot tudi v zvezi s tem ni postavilo izvedenca psihiatra, čeprav je to tožnica predlagala. Nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko je bilo mogoče, saj tožnica s sodelavci ni bila v sporu, B.B. pa je tekom postopka na prvi stopnji prenehala funkcija direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo poseglo v tožničino pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravico do svobode izražanja (39. člen URS) ter kršilo 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožba se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014. Tožnica ni imela škodljivega namena, temveč je z namenom varovanja javnega interesa in pravic ostalih zaposlenih svoje sodelavce (ki nikakor niso širša javnost) obrazloženo seznanila z nepravilnostmi pri toženi stranki. Pravdni postopek je v skladu z določbami ZPP javen, zato je direktor z vložitvijo tožbe pristal na možnost, da bodo o postopku obveščene tretje osebe. D.D. se elektronskega sporočila z dne 27. 1. 2011 sploh ne spomni, zato to očitno ni imelo takšne teže in odziva, kot je zatrjevala tožena stranka. Tožena stranka domnevno nastale škode sploh ni konkretizirala. Predlog tožnice za razrešitev direktorja je bil obrazložen in utemeljen, sodišče prve stopnje pa ravnanj tožene stranke in njenega direktorja sploh ni presojalo. Minister F.F. je po izpodbijani odpovedi sprožil izredno revizijo, pri kateri so bile ugotovljene prav tiste nepravilnosti, na katere je opozarjala tožnica. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 125/2005) mora biti žalitev znatna. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da besedna zveza »represivna oblast« kaže na škodljivi namen tožnice. Poleg tega se tožnica ni zavedala, da seznanitev javnosti s predlogom za razrešitev direktorja ni majhna stvar, saj je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v trenutku posredovanja elektronskih sporočil sposobna razumeti in obvladovati svoje ravnanje, napačen. To potrjuje tudi izvedensko mnenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Če se tožnica z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oz. z razlogi sodbe ne strinja, ali če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče prve stopnje stališčem tožnice pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi in nejasni. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo ter s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 841/2013 z dne 28. 11. 2013, ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1730/2012 z dne 6. 5. 2013, odločitev v II., III. in IV. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in ugotovilo, da je bila redna odpoved druge pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, pritožbeno sodišče pa tej odločitvi pritrjuje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje psihiatrinje E.E., dr. med. Tožnica je zaslišanje te priče predlagala v dokaz trditve, da se zaradi slabega zdravstvenega stanja zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bila sposobna udeležiti, vendar pa je predlagana priča to nedvoumno zapisala že v (pisnem) zdravniškem mnenju z dne 8. 3. 2011, ki ga je sodišču prve stopnje predložila tožnica (B18), zato je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba tega dokaza nepotrebna. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje za ugotavljanje tega dejstva upravičeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca.

Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnici 2. 3. 2011 vročila vabilo na zagovor in pisno obdolžitev v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A15). Tožnici je očitala, da je od 9. 1. 2011 do 11. 2. 2011 s svojimi ravnanji kršila 12. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivega ravnanja), ker se je nedostojno vedla do drugih zaposlenih, dajala izjave za javnost in na drug način komunicirala z mediji brez soglasja službe za stike z javnostmi in direktorja tožene stranke. Tožničina pooblaščenka je 8. 3. 2011 na toženo stranko naslovila predlog za preložitev zagovora, ki je bil razpisan za dne 9. 3. 2011, ker tožnici zdravstveno stanje ni dopuščalo, da bi se zagovora udeležila. Tožena stranka temu predlogu ni ugodila in je tožnici 10. 3. 2011 redno odpovedala drugo pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V času izpodbijane odpovedi veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je v 3. alineji prvega odstavka 88. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določal kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Po prvem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo delavca, najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila.

Tožena stranka je tožnici na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR v letu 2010 izdala dve pisni opozorili, in sicer 5. 7. 2010 (prvo opozorilo; tožena stranka je na ugovor tožnice izdala tudi njegov popravek, prav tako datiran 5. 7. 2010) in 16. 8. 2010 (drugo opozorilo). Dejstvo, da se je tožena stranka kljub temu, da je tožnica ponovno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, odločila, da tožnici (še) ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi, temveč ji bo izdala drugo pisno opozorilo, nikakor ne pomeni, da je bilo prvo opozorilo neutemeljeno, za kar se zavzema pritožba. Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč zadostuje (le) eno pisno opozorilo, dejstvo, da je tožena stranka tožnici pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izdala več pisnih opozoril, pa je bilo tožnici v korist. ZDR v prvem odstavku 83. člena, razen pisne oblike, glede opozorila ne določa nobenih formalnih pogojev. Vse pritožbene navedbe, da prvo opozorilo ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, so zato neutemeljene. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu, opr. št. Pdp 841/2013 z dne 28. 11. 2013, ugotovilo, da je bila tožnica s prvim opozorilom (le) ustno seznanjena, saj to iz obrazložitve sodbe in sklepa ne izhaja. Pritožbeno sodišče pa je v navedeni sodbi in sklepu zavzelo stališče, da je tožnica prvo opozorilo, ki se nanaša na pet kršitev delovnih obveznosti (pri čemer je očitek dveh kršitev tožena stranka v popravku opozorila umaknila), nedvomno prejela, kar potrjuje elektronska pošta, ki jo je tožnica 13. 7. 2010 poslala direktorju tožene stranke B.B. (A4) in v kateri navaja, da je ta dan prejela v vročitev dopis kot opozorilo in ga opozarja na neutemeljenost očitkov. Tudi sodišče prve stopnje je na podlagi te elektronske pošte zaključilo, da je bila tožnica z opozorilom seznanjena 13. 7. 2010, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni nedvoumno ugotovilo, s čimer naj bi storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da so bila opozorila z datumom 5. 7. 2010 (prvo opozorilo in njegov popravek) tožnici dejansko posredovana, je tožnica zatrjevala tudi v III. točki tožbe, vložene 24. 3. 2011. Priča G.G. je povedala, da je ona tožnici vročila prvo opozorilo, tožnica pa ga je pred njo prebrala in se razburila, ker naj bi bili v opozorilu navedeni (tudi) neutemeljeni očitki. Njeno izpovedbo je potrdila priča C.C., ki je povedala, da je bilo »nekaj narobe« z datumi v prvem opozorilu, zato je bil kasneje izdan njegov popravek. Pritožbeno sodišče v skladu z navedenim ugotavlja, da je pritožbeni očitek protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) neutemeljen, saj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s prvim opozorilom seznanjena 13. 7. 2010, skladno potrjujejo vsi izvedeni dokazi. Ker je iz tožničinega ravnanja razvidno, da je prvo opozorilo dejansko prejela, ter da ga je tudi štela za pisno opozorilo v smislu določbe prvega odstavka 83. člena ZDR, je bil pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga s tem izpolnjen, vse pritožbene navedbe glede nepravilne vročitve opozorila pa so zato neutemeljene.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila Odvetniška družba A. pristojna za sprejem popravka prvega opozorila v tožničinem imenu, je protispisna, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve sodbe opozorilo, da tožena stranka popravka prvega opozorila v avgustu 2010 tej odvetniški družbi ne bi smela poslati, vendar pa to, glede na dejstvo, da je bila tožnica s prvim opozorilom seznanjena že 13. 7. 2010, na odločitev v zadevi nima nobenega vpliva.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica očitanih kršitev glede evidentiranja delovnega časa ni storila. Tožena stranka ji je v prvem opozorilu očitala, da je v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Navodil o razporeditvi delovnega časa v H. z dne 14. 9. 2009 (B2) v zvezi z dopolnitvijo navodila o razporeditvi delovnega časa v H. z dne 17. 2. 2010 (B3) evidentirala vse svoje izhode v maju kot svoje poslovne izhode. Teh izhodov namreč ni vpisala v Evidenco službenih izhodov 2010 (B13), ki jo je vodila poslovna sekretarka G.G. v tajništvu direktorja. Tožnica v pritožbi opozarja, da se v to evidenco v spornem obdobju sploh ni bila dolžna vpisovati, ker ni bila članica širšega kolegija tožene stranke, ter da z dopolnitvijo navodil sploh ni bila seznanjena, vendar pa izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili delavci tožene stranke službene izhode dolžni napovedati osebno ali preko telefona v tajništvu direktorja (izpovedba G.G.). To potrjuje tudi izpovedba tožnice, da je v primeru, če direktorja ni uspela priklicati po telefonu, poklicala G.G. in ji rekla, naj si njen službeni izhod »nekam zapiše«. Tožnica je do meseca maja 2010 v evidenco vpisala 4 izhode, zato je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z vodenjem ročne evidence (kot tudi z dolžnostjo, da vsako službeno odsotnost vanjo vpiše) gotovo seznanjena. Navedeno potrjuje tudi izpovedba G.G., da se je tožnica ob prejemu prvega opozorila razburila, ker dveh od petih v opozorilu navedenih izhodov v tajništvo direktorja ni sporočila iz upravičenega razloga in ne zato, ker bi ji tožena stranka očitala, da izhodov ni vpisala v ročno evidenco, o vodenju katere ni bila obveščena. Tožnica v pritožbi nadalje opozarja, da skromno število vpisov v tej evidenci dokazuje, da internega navodila tudi drugi zaposleni pri toženi stranki niso spoštovali, vendar pa je za odločitev v tej zadevi pomembno le, ali je interno navodilo kršila tožnica. Tudi pritožbena navedba, da se sprememba navodil v praksi sploh ni uporabljala, je neutemeljena, saj nasprotno potrjujeta izpovedbi direktorja in G.G. ter dejstvo, da so v evidenci zabeleženi tudi tožničini službeni izhodi v letu 2010. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da očitana kršitev nikakor ni minimalna, saj je prisotnost delavca na delu v skladu z delovnim razporedom ena od njegovih bistvenih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 31. člena ZDR), da je tožnici vse službene izhode ustno odobril direktor, pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni dokazala. Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prvo opozorilo izdala upravičeno.

Čeprav je zakonska predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 83. člena ZDR izpolnjena s (enim) pisnim opozorilom delodajalca, pa je tožena stranka tožnici 16. 8. 2010 (A7) izdala še drugo opozorilo. Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu, opr. št. Pdp 841/2013 z dne 28. 11. 2013, zavzelo stališče, da v drugem opozorilu očitana kršitev predstavlja splošno kršitev pogodbenih obveznosti (konkretno kršitev 32. člena ZDR) in je zato veljavna podlaga tudi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena po storitvi kršitve. Nasprotno pritožbeno zavzemanje zato ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku to kršitev presojalo vsebinsko in ugotovilo, da je bilo tožnici tudi drugo opozorilo izdano upravičeno. Iz obrazložitve tega opozorila izhaja, da je tožnica po seji sveta tožene stranke 21. 7. 2010 odklonila izročitev dokumentacije v zvezi z gospodarskimi središči, s katero je razpolagala, čeprav je direktor to pred sejo pisno zahteval (B5). Pritožbena navedba, da tožnica izročitve dokumentacije ni odklonila, je neutemeljena, saj iz elektronske pošte tožnice, ki jo je 22. 7. 2010 ob 8:52 uri poslala G.G. (B6), izhaja, da bo zahtevano dokumentacijo predala po prejemu pisnega pojasnila, zakaj jo direktor potrebuje, če bodo dokumentacijo prevzeli brez njene vednosti, pa bo podala kazensko ovadbo. Ker je bila tožnica na podlagi 32. člena ZDR dolžna ravnati skladno z navodilom direktorja, ni pomembno, ali je direktor zahtevano dokumentacijo potreboval, ker to na tožničino obveznost nima nobenega vpliva.

Dokazna ocena glede drugega opozorila je prepričljiva, popolna in logična, izpodbijana sodba pa v zvezi s tem vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožba glede drugega opozorila sodišču prve stopnje tudi zmotno očita protispisnost, saj je D.D., zaslišan kot priča, povedal, da je preostalo dokumentacijo v zvezi z gospodarskimi središči prevzel šele nekaj tednov po 15. 8. 2010, kar je skladno z dokumentacijo v spisu (»Prevzem dokumentacije, povezane s projekti gospodarskih središč« z dne 27. 8. 2010 - B9, »Prevzem dokumentacije dne 12. 10. 2010« - B10 ter »Prevzem dokumentacije dne 4. 11. 2010« - B11).

Sodišče prve stopnje je kljub zdravniškemu mnenju E.E., dr. med., z dne 8. 3. 2011 (B18), iz katerega izhaja, da se tožnica zaradi zdravstvenih težav zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila sposobna udeležiti, ugotovilo, da tožnici pravica do obrambe ni bila kršena, čeprav je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala brez izvedbe ustnega zagovora. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da predlog tožničine pooblaščenke za preložitev zagovora z dne 8. 3. 2011 vsebuje tudi dopis, ki po vsebini predstavlja zaščito tožničinih interesov v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj pooblaščenka v njem opozarja na nedokazanost tožnici očitanih kršitev ter obširno pojasnjuje razloge za ravnanja, zaradi katerih je tožena stranka sprožila postopek redne odpovedi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da namen zagovora ni dokazovanje (ne)utemeljenosti očitanih kršitev, temveč pomeni pravico delavca, da se o teh očitkih izjasni

(1)

, ta pravica pa je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici v obravnavanem primeru zagotovljena, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami). Tožnica v pritožbi sicer opozarja, da zaradi slabega zdravstvenega stanja na pooblaščenko ni bila sposobna prenesti skrbi in bremen glede sestave pisnega zagovora, vendar pa je ta pritožbena navedba protispisna, saj je tožnica pooblaščenko pooblastila prav z namenom zastopanja njenih interesov v razmerju do tožene stranke, ker je bila zaradi neurejenih razmer v službi pod močnim psihičnim pritiskom (izpovedba tožnice).

Tožnica se v pritožbi nadalje zavzema, da je bilo nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko mogoče, ker naj bi bila v sporu le z B.B., ki mu je že tekom postopka na prvi stopnji funkcija direktorja tožene stranke prenehala. Pritožbeno sodišče glede te pritožbene navedbe pojasnjuje, da sodišče prve stopnje presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v trenutku, ko je bila podana, zato dejstvo, da je kasneje direktorsko mesto tožene stranke prevzel nekdo drug, ni relevantno. Ne glede na njene navedbe, da je bila v sporu le s takratnim direktorjem tožene stranke, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici očitane kršitve predstavljajo zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve, ki jih je storila, so namreč takšne, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 88. člena ZDR), saj je z odposlanimi elektronskimi sporočili povzročila škodo toženi stranki, ne le njenemu direktorju.

Tožnica se v pritožbi nadalje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, v obrazložitvi katere je Ustavno sodišče RS sodišču prve stopnje in pritožbenemu sodišču očitalo, da nista vzpostavili ustreznega ravnovesja med pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) ter pravico toženca do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). V navedeni zadevi je tožnik vložil odškodninski zahtevek zoper toženca, ker naj bi ga ta v intervjujih za različne medije žalil, vendar pa pravdni stranki nista bili v razmerju delavca in delodajalca, kar pomeni, da gre za drugačen primer od obravnavanega. Sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo njene ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja, vendar pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnico zavezujejo tudi njene obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki to pravico omejujejo. Delavec se je namreč v skladu s 35. členom ZDR dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prepoved škodljivega ravnanja je tožnici zapovedoval tudi 12. člen druge pogodbe o zaposlitvi, dolžnost lojalnosti do delodajalca pa izhaja tudi iz 1. točke 5. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001). Kršitve vseh teh določb je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (17. točka obrazložitve), da tožena stranka tožnici v odpovedi ni očitala, da je med zaposlenimi širila informacije in obtožbe, temveč ji je očitala, da je to storila s škodljivim namenom. Tožničine trditve, da je ravnala z namenom varovanja javnega interesa in pravic ostalih zaposlenih, je sodišče prve stopnje zavrnilo s prepričljivo dokazno oceno (17. do 19. točka obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da vsaka žalitev ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru žalitev znatna, saj je toženi stranki in njenemu direktorju povzročila številne nevšečnosti. Teže odposlane elektronske pošte se je očitno zavedala tudi tožnica, saj je v uvodu elektronskega sporočila z dne 9. 1. 2011 (B14) zapisala, da je že dolgo razmišljala, da bi s predlogom za razrešitev direktorja seznanila sodelavce, sedaj pa se je le »okorajžila«. Takratni direktor tožene stranke B.B. je izpovedal, da so ravnanja tožnice vplivala na notranje odnose med zaposlenimi, zaradi članka glede domnevnih nepravilnosti pri toženi stranki, ki je bil objavljen v časniku I., pa je tožena stranka postala medijsko zanimiva. Ker se je o tožničinih očitkih zoper direktorja razpravljalo javno, je bil ta s strani tujih investitorjev deležen številnih pripomb, za toženo stranko pa sta zaradi funkcije, ki jo opravlja, ugled in dobro ime izrednega pomena. Pritožbeni očitek, da tožena stranka ni konkretizirala niti ene škodljive posledice, ki jo je zaradi ravnanja tožnice utrpela, je zato neutemeljen. Tožnica v pritožbi tudi opozarja, da je direktor z vložitvijo zasebne tožbe zoper tožnico pristal na dejstvo, da se bodo s pravdnim postopkom seznanile tretje osebe, ker je glavna obravnava javna (prvi odstavek 293. člena ZPP), vendar pa tožena stranka tožnici ni očitala, da je z odškodninskim postopkom seznanila javnost, temveč da je to storila z namenom povzročitve moralne škode direktorju ter na način, ki kaže na škodoželjnost in posmeh. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka to v postopku na prvi stopnji tudi dokazala. Zgolj dejstvo, da se D.D., ko je bil zaslišan kot priča, žaljivega elektronskega sporočila z dne 27. 1. 2011 ni spomnil, pa po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje, da direktor B.B. ni utrpel nobene moralne škode. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna, sodišče prve stopnje pa ni kršilo 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (svoboda izražanja), tožničine pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) ali pravice do svobode izražanja (39. člen URS), kot to zatrjuje pritožba.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da tožnica v trenutku posredovanja elektronskih sporočil ni bila sposobna obvladovati svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotavljanja psihičnega stanja tožnice v spornem obdobju postavilo sodno izvedenko, psihiatrinjo J.J., dr. med., do njenega izvedenskega mnenja in izpovedbe pa se je izčrpno opredelilo v 21. do 23. točki obrazložitve sodbe. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo tožničino duševno zdravje v decembru 2010 in januarju 2011 močno načeto, zato je bila njena sposobnost razumeti svoje ravnanje in njegove posledice zmanjšana, vendar ne bistveno, njena sposobnost obvladovanja pa je bila bistveno zmanjšana. Sodna izvedenka, ko je bila zaslišana, je k tej ugotovitvi dodala, da tožnica v januarju 2011 ni bila globoko depresivna (v tem primeru namreč ne bi bila sposobna napisati in poslati strukturiranih dopisov), da motivacija za očitana ravnanja ni bila bolezenska, ter da tožnica zaradi svoje osebnosti (in ne bolezni) reagira nepremišljeno, burno in brez distance ali upoštevanja občutkov drugih. Čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila tožničina sposobnost obvladovanja v spornem obdobju bistveno zmanjšana, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe izvedenke tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da se je bila tožnica v spornem obdobju sposobna vsaj toliko obvladovati, da sporne elektronske pošte ne bi odposlala.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2012.