Jedro

Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odst. 209. čl. ZUP) obrazložiti. Tožena stranka je to določbo kršila, ker ne navaja, katerih izmed v tožnikovi zahtevi za napredovanje naštetih drugih strokovnih del in naknadno predloženih dokazil ni upoštevala in iz katerih razlogov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 2. odstavek I. točke izreka odločbe Ministrstva za šolstvo in šport z dne 18.1.1995, ki se glasi:"Zahteva vlagatelja pa se v delu, kjer uveljavlja pravico do napredovanja v naziv svetovalec, zavrne."

Obrazložitev

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala po tožnikovi zahtevi za napredovanje v naziv mentor/svetovalec tožniku na podlagi 4. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (pravilnik iz leta 1992/93, Uradni list RS št. 39/92 in 54/93) ter 4. člena in 2. odstavka 19. člena pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS št. 41/94, v nadaljevanju: pravilnik iz leta 1994). Podelila mu je na podlagi 1. odstavka 5. člena pravilnika iz leta 1992/93 naziv mentor za dobo desetih let, šteto od 23. aprila 1994. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v zvezi s tožnikovo zahtevo bil oblikovan predlog za napredovanje v naziv in pisno mnenje učiteljskega zbora ter je na podlagi pregleda drugih dokazil o izpolnjevanju pogojev za napredovanje v naziv bilo v posebnem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je vlagatelj zahteve izpolnil pogoje za napredovanje v naziv mentor po prvem odstavku 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, s čimer je pridobil pravico do podelitve naziva. Skladno z 2. odstavkom 19. člena drugo navedenega pravilnika je naziv pridobljen z dnem 23.4.1994. Ugotovljeno pa je bilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv svetovalec. V skladu z določbo 4. alineje 6. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu bi moral tožnik za napredovanje v ta naziv opraviti drugo strokovno delo v obsegu najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk iz razdelkov b, c, č, e ali f 18. člena pravilnika. Glede na podatke spisov pa tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje. Zahteva se zato v delu, kolikor se nanaša na napredovanje v naziv svetovalec, zavrne.

Tožnik, ki je predmetni učitelj na osnovni šoli B., v zvezi z zavrnitvijo njegove zahteve v delu, kolikor se nanaša na naziv svetovalec, smiselno uveljavlja tožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je mnenja, da je toženi stranki poslal vsa potrebna in zahtevana dokazila, s katerimi izkazuje pogoje za napredovanje v naziv svetovalec. Tožena stranka nepravilno ugotavlja, da tožnik ni opravil drugega strokovnega dela v obsegu 18 točk, od tega najmanj 9 točk iz razdelkov b, c, č, e ali f 18. člena pravilnika. Toženi stranki je poslal hkrati z zahtevo tudi dokazilo O.Š. L., iz katerega je razvidno, da je zbral iz naslova drugo strokovno delo 28 točk iz 18.a člena in 12 točk iz 18.b člena, ter dokazilo O.Š. K., iz katerega je razvidno, da je zbral iz 18.a člena še dodatnih 12 točk ter iz 18.b člena dodatni dve točki, torej skupno 40 točk. Kljub vsemu je tožena stranka od tožnika zahtevala, da predloži dokazila o opravljenem drugem strokovnem delu, zaradi česar je ponovno dostavil dokazila O.Š. L., in ker je tožena stranka v dopisu z dne 15.12.1994 še vedno menila, da ne izpolnjuje pogojev, je dostavil 6.1.1995 še dokazila Namiznoteniške zveze in O.Š. B., iz katerih je razvidno, da je iz tega naslova zbral še 14 točk iz 18.b člena pravilnika: skupaj torej 43 točk iz 18.a člena in 38. točk iz 18.b člena, kar je več kot štirikrat več kot zahteva pravilnik.

Toženi stranki se kljub večkratnim urgencam ni zdelo vredno odgovoriti, v čem ne sprejema dokazil, ki so jih potrdile šole.

Predlaga odpravo izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu in da sodišče odloči o povrnitvi stroškov postopka in plačilu razlike osebnega dohodka z zamudnimi obrestmi, če bi bila njegova zahteva odobrena ter eventualno druge odškodninske zahtevke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe, dodaja, da so ravnatelji oziroma vodstva šol, iz katerih je predložil dokazila, res ocenili tožnikovo drugo strokovno delo, vendar pa ovrednotenje oziroma točkovanje tega dela ni v skladu z določbami 18. člena pravilnika, ker so ocenili dela, ki jih ni mogoče uvrstiti v okvir 18. člena pravilnika, ali pa so delo, ki je razvrščeno v točko a), ovrednotili kot drugo tožnikovo strokovno delo pod točko b) 18. člena pravilnika. Mentorstva raznih krožkov, organizacija in sodelovanje na raznih prireditvah in tekmovanjih na lokalni ravni ter aktivnosti izven šole, ki niso povezane z vzgojnoizobraževalnim delom, ni mogoče uvrščati med drugo strokovno delo po 18. členu pravilnika. Mentorstvo na krožkih in tekmovanjih pa se ne vrednoti samo po sebi, pač pa le doseženi rezultati, za kar pa tožnik ni predložil ustreznih dokazil. Tožba je utemeljena.

Napredovanje zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju ureja od 27.7.1994 dalje že prej navedeni pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive in njegove spremembe (iz leta 1994), ko je po izrecni določbi 24. člena prenehal veljati prejšnji pravilnik iz leta 1992 s svojimi kasnejšimi spremembami (l. 1993), razen določb 14., 15., 16., 17. in 20. člena. Po 1. odstavku 19. člena pravilnika iz leta 1994 se zahteve zaposlenih, ki so bile vložene do uveljavitve tega pravilnika, obravnavajo po določilih pravilnika iz leta 1992, razen, če so določbe pravilnika iz leta 1994 zanje ugodnejše. Tožnik pa je vložil svojo zahtevo še pred uveljavitvijo novega pravilnika iz leta 1994. Pogoje za napredovanje v naziv svetovalec je pravilnik iz leta 1992 z novelo iz l. 1993 določal 1. odstavku 20. člena (ki je ostal v veljavi) in v 6. členu. V 6. členu pravilnika so določeni osnovni pogoji za napredovanje v naziv svetovalec, med drugim tudi v prvi alineji navedeni pogoj, da je prosilec imel naziv mentor najmanj 5 let, v četrti alineji pa, da ima prosilec v času zadnjega napredovanja v naziv najmanj 18 točk iz drugega strokovnega dela, od tega najmanj 9 točk iz b, c, č, d ali f točke 18. člena tega pravilnika (novele). Po prehodni določbi 1. odstavka 20. člena pa pedagoški delavec, ki je do uveljavitve tega pravilnika (8.8.1992) dopolnil najmanj 10 let dela v vzgoji in izobraževanju in je opravil strokovni izpit, lahko do 31.8.1994 napreduje v naziv svetovalec ne glede na določbo prve alinee 6. člena pravilnika.

V zadevi je sporno v tožnikovi zahtevi za napredovanje kot tudi v tožbi zatrjevano dejstvo, da tožnik izpolnjuje vse pogoje, med drugim tudi v zadnji alineji 6. člena predpisane prej navedene pogoje glede ocene drugega strokovnega dela oziroma da navedeno število točk presega, tožena stranka pa mu tega ne priznava v predpisanem obsegu.

Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev zgolj z navedbo, da se "glede na navedbe in dokazila v spisu ugotovi, da vlagatelj zahteve ne izpolnjuje tega pogoja" (iz 18. člena pravilnika).

Po 1. odstavku 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje le na določbe pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje, dejstev bistvenih za odločitev, ki so v nižjem vrednotenju (točkovanju) drugega strokovnega dela, kakor pa ga zatrjuje tožnik, pa ni razložila. Obrazložitev izpodbijane odločbe ne navaja, katerih izmed v tožnikovi zahtevi za napredovanje naštetih drugih strokovnih del in naknadno predloženih dokazil ni upoštevala in iz katerih razlogov. Na tožnikovo zaprosilo z dne 28.10.1994, da se mu navede, kakšna konkretna dokazila naj bi predložil o izpolnjevanju pogojev, tožena stranka ni pojasnila niti v izpodbijani odločbi oziroma ni pojasnila, katerih že predloženih dokazil ni upoštevala. Pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke zato ni mogoče preizkusiti zaradi bistvenih kršitev določb 9. člena in 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ne more preizkusiti niti tega, če ni bil morda pri odločanju o tožnikovi zahtevi uporabljen zanj manj ugoden predpis.

Glede povrnitve stroškov postopka, ki jih uveljavlja tožnik, zakon o upravnih sporih v 61. členu določa, da v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške. Sodišče pa tudi ni moglo odločati o povrnitvi škode s pripadki, saj jo tožnik pavšalno zahteva.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.