Jedro

V smislu 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 je bilo obvezno zavarovanje poslovodnih oseb in družbenikov do uveljavitve novele zakona ZPIZ-1 s 1. 1. 2002 obvezno le, če so dosegle takšne dohodke, ki so predstavljali osnovo za obračun dohodnine, najmanj v znesku minimalne plače, in če niso bile obvezno zavarovane na drugi podlagi. Oba pogoja sta morala biti izpolnjena kumulativno, saj sicer do 31. 12. 2001 za takšne osebe zavarovanje ni bilo obvezno. Od uveljavitve novele ZPIZ-1 od 1. 1. 2002 dalje pogoj osnove za obračun dohodnine najmanj v višini minimalne plače ni bil več določen. Ker sodišče prve stopnje teh pravno relevantnih dejstev za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 ni ugotavljalo, je tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjskega posamičnega upravnega akta o lastnosti zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 dalje (do 17. 4. 2011 ter od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011) preuranjeno zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2011 in št. ... z dne 26. 10. 2011 ter povračilo stroškov postopka, ker je presodilo, da je izpodbijani drugostopenjski upravni akt pravilen in zakonit. Z njim je bila namreč odpravljena prvostopenjska odločba z dne 26. 10. 2011 ter ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva in poslovodenja po 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lastnost zavarovanca od 1. 1. 2000 do 17. 4. 2011 ter od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011 za polni delovni čas.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov vložil pravočasno pritožbo s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Vztraja na stališču, da bi ga morala tožena stranka ob uveljavitvi ZPIZ-1, ki je prinesla novost glede zavarovanja družbenikov zasebnih družb, ki so hkrati poslovodne osebe o spremembi ustrezno obvestiti in izdati ustrezno odločbo, saj je imel takrat na razpolago vse relevantne informacije. Retroaktivna odločitev zavarovanja ni pravilna. Sicer pa bi morala nova ureditev veljati le za družbenike in poslovne osebe, ki so ta dvojni status pridobile po 1. 1. 2000. Nepravilno se mu zdi, da bi 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 k zavarovanju zavezoval tudi nerezidente. Sam je v zadevnem obdobju živel na Hrvaškem in bil njen rezident. Meni, da je zavezanec za prijavo in plačilo prispevkov bila kvečjemu pravna oseba A. d.o.o., zato odločba ne bi smela biti izdana na fizično osebo. Upoštevati bi bilo potrebno tudi sodno prakso, npr.iz zadeve VIII Ips 317/2010, po kateri v primerih, da se z dejavnostjo, ki jo zavarovanec opravlja, ne doseže oz. ustvari predpisanega minimalnega dohodka, ne more šteti, da bi jo opravljal kot edini in glavni poklic. V takšnem primeru torej zavarovanje ni obvezno. Vztraja pri ugovoru zastaranja, do katerega se sodišče v sodbi ni opredelilo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ni podana niti smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih oz. naj bi bila med njimi bistvena nasprotja, nejasnosti in pomanjkljivosti, ne da bi bilo določno opredeljeno, katera ravnanja sodišča naj bi pomenila takšne kršitve, ter kakšne naj bi bile njihove posledice. Tudi sicer se do povsem pavšalnih trditev pritožnika in mogoče niti opredeliti. Enako velja glede neutemeljeno zatrjevane kršitve 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana le, če tožniku z nezakonitim postopanjem, kot npr. opustitvijo vročitve, ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Neopredelitev sodišča do ugovora zastaranja prej navedene absolutne bistvene kršitve že po naravi stvari sploh ne more povzročiti.

Je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar pravno relevantnih dejstev za čas od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 sploh ni ugotavljalo, in je že iz tega razloga izpodbijana sodba izdana preuranjeno. S 1. 1. 2000 je namreč pričel veljati in se uporabljati novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je v 2. odstavku 7. člena izrecno določil, da zavarovalno razmerje nastane ex lege, torej na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V 2. odstavku 15. člena osnovnega besedila ZPIZ-1 je bilo hkrati določeno, da so obvezno zavarovane poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi. Nadalje je 3. alinea 33. člena ZPIZ-1 določala, da obveznost zavarovanja družbenikov nastopi s prvim dnem naslednjega koledarskega leta po letu, za katero je prijavljen dohodek iz udeležbe v zasebni družbi, ki presega letno minimalno plačo ter zaključi z zadnjim dnem članstva v družbi, obvezno zavarovanje poslovodnih delavcev zasebnih družb pa je bilo po 4. alinei istega člena vezano na vpis statusa v sodni register.

V smislu 2. odstavka 15. člena osnovnega besedila ZPIZ-1, je torej obvezno zavarovanje poslovodnih oseb in družbenikov do uveljavitve novele zakona ZPIZ-1 s 1. 1. 2002 (Ur. l. RS, št. 109/2001) bilo obvezno le, če so dosegle takšne dohodke, ki so predstavljali osnovo za obračun dohodnine, najmanj v znesku minimalne plače, in če niso bile obvezno zavarovane na drugi podlagi. Oba pogoja sta morala biti izpolnjena kumulativno, saj sicer do 31. 12. 2001 za takšne osebe zavarovanje ni bilo obvezno.

Od uveljavitve novele ZPIZ-1 od 1. 1. 2002 dalje pogoj osnove za obračun dohodnine najmanj v višini minimalne plače več ni bil določen.

Ker sodišče prve stopnje navedenih pravno relevantnih dejstev za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 sploh ni ugotavljajo, je tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjskega posamičnega upravnega akta o lastnosti zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 dalje (do 17. 4. 2011 ter od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011) preuranjeno zavrnilo. Izpodbijano zavrnilno sodbo je bilo zato potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti, saj bo lahko šele po razjasnitvi vseh pravno relevantnih dejstev v nakazani smeri pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovljeno lastnost zavarovanca že od 1. 1. 2000 dalje.

Vse ostale pritožbene navede, ne glede na to, ali se nanašajo na zatrjevano dolžnost zavoda, da bi moral tožnika ob uveljavitvi ZPIZ-1 pravočasno obvestiti o novi pravni ureditvi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja družbenikov in poslovodnih oseb, da naj se domnevno sam ne bi bil niti dolžan prijavit v zavarovanje, temveč bi to morala storiti gospodarska družba, katere lastnik in poslovodna oseba je bil, da ni bil rezident v R Sloveniji ter nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso irelevantne. Tovrstne okoliščine namreč sploh ne morejo biti pravno odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega posamičnega upravnega akta.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da so priglašeni stroški pritožbe, nadaljnji stroški postopka.