Jedro

Ker je poziv za dopolnitev zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja vseboval rok in opozorilo, da bo zahtevek zavržen kot nepopoln, če ne bo v roku dopolnjen, bi moral organ po določbi 1. odstavka 87. člena ZUP (1986) takoj odrediti obvezno osebno vročitev. Ta kršitev pa ni vplivala na pravilno in zakonito odločitev upravnega organa, saj gre za objekt, za katerega je potrebno pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele, pritožnika pa sta navajala, da tega ne moreta pridobiti zaradi nepripravljenosti soseda na pogovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2001, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 10.4.2000. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo nadstrešnice za osebni avto, na parc. št... k.o....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankami ni sporno, da je predmetni objekt zgrajen z odmikom, ki je manjši od 4 m od sosednje parcele, za takšno gradnjo pa je po določbi 2. alineje 1. točke 1. odstavka 16. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (MUV, št. 26/98, v nadaljevanju Odlok) potrebno pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele. Prav tako ni sporno, da sta bila tožnika pravilno pozvana na dopolnitev vloge z navedenim soglasjem s pozivom na dopolnitev zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki ga je dne 6.1.2000 za tožeči stranki sprejela gospa B., tašča tožnika A.A. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka takšno vročitev utemeljeno štela za pravilno opravljeno, ter je 15-dnevni rok za predložitev soglasja pravilno štela od dneva te vročitve dalje. Po določbi 1. odstavka 84. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. v nadaljevanju ZUP), se namreč v primeru, kadar tistega, ki mu je treba spis vročiti, ni najti v stanovanju, opravi vročitev tako, da se spis izroči kateremu od odraslih članov njegovega gospodinjstva. Pri tem pa so neutemeljene tožbene navedbe, da je predmetni poziv takšno pisanje, za katerega je obvezno osebno vročanje po določbah 87. člena ZUP. Iz vsebine poziva za dopolnitev zahtevka namreč izhaja, da sta bili tožeči stranki pozvani na dopolnitev vloge v smislu določb 68. člena ZUP. Rok v teh primerih določa upravni organ glede na okoliščine konkretne zadeve. Ne gre za rok, ki ga ne bi bilo mogoče podaljšati ter prav tako ne gre za z zakonom ali drugimi predpisi določen prekluzivni rok. Ker tako tožnika tudi na poziv upravnega organa nista predložila soglasja lastnika sosednje parcele, ki je eden izmed bistvenih pogojev za dovolitev predlaganega posega v prostor, je zavrnitev njunega zahtevka na podlagi 3. odstavka 137. člena ZUP pravilna in utemeljena. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori o nepravilni uporabi materialnega predpisa. Že zaradi tlorisne velikosti obravnavanega objekta niso podani pogoji, da bi ga šteli kot pomožni objekt po določbi 8. točke 2. člena Odloka o pomožnih objektih občanov.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Poudarjata, da nista predložila zahtevanega soglasja soseda, ker poziva upravnega organa za dopolnitev vloge nista nikoli prejela. Zaradi napačne vročitve jima v upravnem postopku ni bila dana možnost, da bi upravnemu organu posredovali izjavo, ki je odločilna za izdajo lokacijskega dovoljenja. S tem so jima bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ker jima ni bilo zagotovljeno enako varstvo pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred zakonom (22. člen Ustave RS). Zmotne pa so tudi navedbe sodišča v izpodbijani sodbi glede pogojev, da bi šlo za pomožni objekt, saj se tožeči stranki v tožbi sklicujeta na 9. točko 2. člena Odloka o pomožnih objektih občanov v zvezi s 4. točko 2. odstavka 16. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor in ne na 8. točko 2. člena Odloka o pomožnih objektih občanov, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. Sicer pa je pričel veljati nov Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, po katerem bosta tožnika lahko uspešno uveljavljala pravice, ki so jima bile doslej kratene. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožnikov obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za predmetni poziv za dopolnitev vloge ni bila potrebna osebna vročitev po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP), ki se v obravnavani zadevi uporablja glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002). Poziv za dopolnitev zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja je namreč vseboval rok in opozorilo, da bo zahtevek v primeru, da v določenem roku ne bo dopolnjen, zavržen kot nepopoln. Zato bi moral organ, ki je vodil postopek, po določbi 1. odstavka 87. člena ZUP (1986) zanj odrediti obvezno osebno vročitev. Navedena kršitev pa po mnenju pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa. Tožnika sta podala zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo nadstrešnice za osebni avto s tlorisno velikostjo 5,20 x 5,33 m. Ni sporno, da je predmetni objekt zgrajen z odmikom, manjšim od 4 m od sosednje parcele, za takšno gradnjo pa je po določbi 2. alineje 1. točke 1. odstavka 16. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribor (MUV, št. 26/98) potrebno pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele. Pritožnika pa sta v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje navajala, da zahtevanega soglasja ne moreta pridobiti zaradi nepripravljenosti soseda za pogovor, ne pa iz razloga, ker ne bi prejela poziva za dopolnitev vloge, kot to zatrjujeta v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Po mnenju pritožbenega sodišča so neutemeljeni pritožbeni ugovori o nepravilni uporabi materialnega prava. Ne gre pritrditi zatrjevanju pritožnikov, da bi bilo potrebno predmetno nadstrešnico obravnavati kot pomožni objekt na podlagi 9. točke 2. člena Odloka o pomožnih objektih občanov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da že zaradi tlorisne velikosti obravnavanega objekta niso podani pogoji, da bi ga šteli kot pomožni objekt po določbi 8. točke 2. člena Odloka o pomožnih objektih občanov, kar pa enako velja tudi za 9. točko omenjenega člena, ki določa, da se za pomožne objekte, za katerih graditev ni potrebno lokacijsko dovoljenje, štejejo montažne garaže in nadstrešnice za eno vozilo do 15 m2 tlorisne površine v sklopu individualnih stanovanjskih ali gospodarskih objektov s pogojem, da je streha in fasada prilagojena obstoječemu objektu.

Ker je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.