Jedro

Ker je prvostopno sodišče izhajalo iz neustrezne materialnopravne podlage, kot zgornje premise, tudi ni, in na to pritožba v celoti pravilno opozarja, ugotavljalo tistih odločilnih dejstev, ki bi jih bilo dolžno ugotavljati, če bi se do obligacijskopravnega razmerja med pravdnima strankama uvodoma pravilno opredelilo. Zaradi navedenega iz dejstev, ki jih je izpodbijana sodba opredelila kot odločilna, ne more slediti materialnopravni zaključek, da tožena stranka ni dolžnik vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ..., v 1. in 3. tč. izreka ter tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 85.644,00 SIT. Odločitve o tožbenem zahtevku v izrek svoje sodbe sicer ni zajelo, vendar pa iz njenih razlogov izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zoper tako odločitev se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbena razloga po 2. in 3. tč. I. odst. 353. čl. ZPP/77 ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je odločilna dejstva napačno ugotovilo in svoje zaključke oprlo na pogodbo o zakupu, sklenjeno med toženo stranko in tretjo osebo, kakor tudi na določbe ZOR o zakupu, čeprav je bila med pravdnima strankama sklenjena delovršna pogodba. Naročnik dela, to je popravila razbitega osebnega avtomobila, je bila namreč tožena stranka, izvajalec pa tožeča stranka, kateri je tožena stranka opravljeno delo tudi delno plačala. Ker ga je (kot naročnik posla) dolžna plačati v celoti, je vtoževana denarna obveznost tožene stranke utemeljena, saj tožeča stranka na podlagi zakupne pogodbe med toženo stranko in njenim zakupodajalcem stroškov popravila, ki ga je opravila, ne more zahtevati od tretje osebe, saj s toženkinim zakupodajalcem ni imela sklenjene pogodbe v zvezi s spornim popravilom. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Po določbi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo na podlagi procesnih določb ZPP/77. Pritožba je utemeljena. Materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka neutemeljeno bremeni toženo stranko za plačilo vtoževane terjatve, ker naj bi slednja na podlagi VII. čl. pogodbe o zakupu (priloga B4) tožnici dolgovala le 1 % odbitno franšizo v znesku 47.681,00 SIT, ki ga je tudi poravnala, je napačen. Tudi sklicevanje prvostopnega sodišča na 570. čl. ZOR o vzdrževanju stvari oz. bremenu za stroške popravil v zakupnem razmerju (glej 567. čl. ZOR) je zmotno. Ker je prvostopno sodišče izhajalo iz neustrezne materialnopravne podlage, kot zgornje premise, tudi ni, in na to pritožba v celoti pravilno opozarja, ugotavljalo tistih odločilnih dejstev, ki bi jih bilo dolžno ugotavljati, če bi se do obligacijskopravnega razmerja med pravdnima strankama uvodoma pravilno opredelilo. Tožeča stranka je vtoževano denarno terjatev temeljila na računu št. 980555 z dne 17.3.1998 (priloga A2), iz katerega vsebina obveznostnega razmerja med pravdnima strankama (čeprav bi bilo to pričakovati) ni razvidna. Pod "opisom dela" je namreč navedeno "manjkajoči znesek". Navedeno pomeni, da je tožeča stranka uveljavljala materialnopravno nesklepčen tožbeni zahtevek. Vendar pa je tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in do konca glavne obravnave (primerjaj 299. čl. ZPP/77) navedla, da njen tožbeni zahtevek izvira iz ustne delovršne pogodbe, ki jo je s toženo stranko sklenila, ko je ta pripeljala k njej v popravilo poškodovani avtomobil (zapisnik o naroku z dne 5.11.1998 - redna št. 12 spisa). Tega dejstva tožena stranka ni zanikala, vendar je pojasnjevala, da je nastopala "z vednostjo in soglasjem" lastnika avtomobila - delniške družbe A1 d.d., Ljubljana, Vodovodna 93, in da je zanj del plačila tudi "prenakazala" tožeči stranki. Že zaradi zatrjevanih dejstev bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, s kom je tožeča stranka sklenila (očitnoĐ) pogodbo o delu, katere predmet je bilo popravilo avtomobila. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (glej 1. odst. 148. čl. ZOR), tako da je izpolnitev obveznosti upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati le od dolžnika, medtem ko jo je ta dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (glej 1. odst. 262. čl. ZOR). Po sporni pogodbi o delu je bil upnik (neizpolnjene obveznosti) prevzemnik posla, ki se je zavezal opraviti določen posel, kot je popravilo avtomobila, dolžnik pa je bil naročnik, ki se je zavezal opravljeno delo plačati (glej 600. čl. ZOR). Pogodba se je sicer lahko sklenila tudi po zastopniku (glej 84. čl. ZOR), in tedaj zavezovala neposredno zastopanega, kar pa so okoliščine, ki jih je vsekakor bilo treba, kot odločilne, v sporu ugotoviti. Vprašanje lastninske pravice na predmetu popravila pri tem ni pravno relevantno, medtem ko je sklicevanje prvostopnega sodišča na 570. čl. ZOR ter na določila pogodbe med toženo stranko in tretjo osebo povsem zgrešeno; slednje že zato, ker med pravdnima strankama, tudi po njunih lastnih zatrjevanjih, ni bila sklenjena zakupna pogodba. Zaradi navedenega iz dejstev, ki jih je izpodbijana sodba opredelila kot odločilna, ne more slediti materialnopravni zaključek, da tožena stranka ni dolžnik vtoževane terjatve. Morda se tožena stranka dejansko ni zavezala v svojem imenu in za svoj račun, ko je (nespornoĐ) pripeljala avtomobil v popravilo k tožeči stranki. Vendar pa teh okoliščin (čeprav je tožena stranka za zatrjevana dejstva ponudila dokaze (zaslišanje strank oziroma prič)) sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zato se pokaže napadena odločitev vsaj preuranjena, če že ne materialnopravno zmotna. Pritožbi je bilo tako treba ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 370. čl. ZPP/77). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v tej odločbi nakazana potrebna materialnopravna izhodišča; glede vsebine dogovora in strank pogodbe o delu pa bo moralo zaslišati stranki oz. predlagano pričo, po potrebi pa tudi pribaviti delovni nalog (naročilnico št. 99 - priloga A2) za sporno storitev z morebitnimi podatki o naročniku popravila in izvesti še druge morebiti potrebne dokaze, če jih bosta stranki predlagali. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo namreč lahko o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je po določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77 pridržana za končno odločbo.