Jedro

V pravdi zaradi varstva posesti stvarne služnosti se ne ugotavlja pravica do stvarne služnosti, ampak sta odločilna obseg in vsebina te služnosti, kot se dejansko izvršujeta.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.Tretja tožnica in tožena stranka sami nosita vsaka svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v tč. I. sklenilo, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako, da sta toženca dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, in sicer tako, da celotno brežino v skupni dolžini 130 metrov od skupne meje s parcelno številko ... in ... zasujeta in utrdita z zemljo, da bo strmina brežine tako položna, da ne bo prihajalo do plazenja zemljišča na teh parcelnih številkah ter tako sanirano zemljišče zasejeta s travo. Prav tako je sklenilo, da se tožencema prepoveduje v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest tožnikov na nepremičninah parc. št. ... in ... obe k.o. J. V preostalem delu je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Prav tako je pod II. tč. tožbeni zahtevek zavrglo v delu, kjer sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta ju motila v neposredni posesti nepremičnin parc. št. ... in .... obe k.o. J., s tem, da sta v času med 26. 3. 1998 in 6. 4. 1998 odrinila in splanirala del mejnega zemljišča parc. št. ... v širini cca do 0,50 metra, napravila navpično brežino v višini 2,70 metra, vse v dolžini 130 metrov ter isto na parcelni št. ... v širini do 12 metrov, v dolžini 25 metrov in višini cca 2,70 metra. Sodišče prve stopnje je pod tč. III. v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tretje tožnice, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da sta jo toženca motila v posesti služnostne pravice hoje in vožnje po trasi poti, ki poteka na relaciji med parc. št. ... do parcelne številke ... k.o. J. po skrajnem vzhodnem delu nepremičnine tožencev parc. št. ... k.o. J. za potrebe tožničine nepremičnine parc. št. ... in ... k.o. J. s tem, da sta dne 6. 4. 1998 na parceli št. odstranila oz. prekopala traso te poti v dolžini 97 metrov, v širini 2 metra in globino 2 metra ter s tem onemogočila hojo in vožnjo tožnici, da sta toženca solidarno dolžna na parceli k.o. J. vzpostaviti prejšnje posestno stanje, in sicer tako, da na relaciji med parc. št. ... do v širini 2 metra utrdita trasi poti, ki poteka po obeh navedenih parcelnih številkah tako, da bo možna vožnja in hoja do parc. št. ... in ... k.o. J. Zavrnilo je tudi zahtevek na prepoved bodočih posegov v tožničino posest služnostne pravice hoje in vožnje preko parc. št. ... k.o. J. Pod IV. je sodišče naložilo tožencema, da sta dolžna povrniti prvo tožnikoma stroške pravdnega postopka v višini 2.395,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ( tč. 1) in da je tretje tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške v višini 1.039,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse v roku 8 dni, pod izvršbo (tč. 2).

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, in sicer zoper tč. I. in stroškovni del pod tč. IV/1. Predlagala je, da se pritožbi ugodi ter zahtevek prvo in drugo tožeče stranke zavrne. V pritožbi trdi, da je sodišča tožnika pozvalo, da pravilno oblikujeta dajatveni zahtevek. Z vlogo z dne 25. 10. 2005 sta sicer tožnika modificirala zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar dejansko tudi ta zahtevek ni določno postavljen, saj iz njega določno ne izhaja v kakšnem obsegu se zahteva vzpostavitev v prejšnje stanje. Pa tudi sicer prvo in drugo tožeča stranka navajata dolžino 155 metrov, vendar tudi samo dodana dolžina ne predstavlja določno postavljenega zahtevka in iz zahtevka ne izhaja, v kakšni širini in višini se zahteva vzpostavitev v prejšnje posestno stanje, saj se od tožencev zahteva, da brežino zasujeta in utrdita. Tako se sploh ne ve, v kakšni širini in pa višini morata to storiti in zopet gre za nedoločno postavljen zahtevek. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi na kraju samem dne 7. 10. 2003 ugotavljalo, da bi naj tožena stranka v zemljišče ..., ki je v lasti prvega in drugega tožnika, na določenih mestih posegla do 0,5 metrov v globino. Tako je dejansko tudi razhajanje med ugotovitvijo sodišča in pa prisojenim dajatvenim zahtevkom in je v tem pogledu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pa tudi sicer je bil poseg opravljen na podlagi dogovora s prvo in drugo tožečo stranko, kar izhaja iz priložene listine. Pritožba je priglasila tudi stroške.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil tudi sam prvi toženec. V obširni laični pritožbi trdi, da noče nobenega oškodovati, samo svojo zemljo je obdeloval in čistil, ker je bilo zapuščeno. Trdi, da je 27. 3. 1998 zvečer prišel k tožnikoma. Tam so bili tudi stroji M. in so se dogovorili, kako naj kopljejo zemljo. Listino je podpisal tudi tožnik. Trdi, da so kopali samo do mejnika in nič naprej. Trdi, da je bil tožnik ves čas tam in je delavce motil ter se z njimi kregal. Tožnik je tudi napadel toženko. Tožnik trdi, da svoje zemlje ne more tiščati v breg.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tudi tretje tožnica in izpodbija sklep sodišča prve stopnje tč. III in tč. IV/2 iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo povrnitev vseh pravdnih stroškov, podredno pa, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. S tem, ko sodišče ugotavlja, da so vozili preko spornega zemljišča, pritrjuje zahtevku in bi mu moralo ugoditi. Ugotavljanje pravice stvarne služnosti ni pravno relevantno v konkretni zadevi. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da so D. vozili po sporni parceli, je dejansko ugotovilo, da so imeli posest stvarne služnosti, samo vprašanje pravice in ali so imeli za to dovoljenje, ali ne, ali so to počeli odplačno, pa za posestmotitveni spor ni pravno relevantno. Priče v postopku so potrdile dejansko posest stvarne služnosti in tudi služnostno pravico samo. Sodišče prve stopnje je ne samo, da je nepotrebno ugotavljalo obstoj pravice stvarne služnosti, napačno je neobstoj pravice tudi ugotovilo. Glede na vse ugotovitve je namreč nesporno, da je ob sami posesti stvarne služnosti, obstajala tudi služnostna pravica. Pritožba tudi graja ugotovitev sodišča, da ne gre za utečeno utrjeno pot, ampak da obstajajo sledovi koles oz. kolotečine. Sodišče je napačno ugotovilo, da kolotečine po parcelah niso razvidne, saj iz vseh izpovedb že omenjenih prič in tudi ugotovitev sodišča izhaja, da po predmetnih parcelah potekajo kolotečine oz. so vidni sledovi koles. Prav tako je sodišče napačno zaključilo, da zato, ker ne gre za utrjeno pot, je težko zaključiti, da bi se na takšni poti izvajala služnostna pravica tretje tožnice. Takšen zaključek je popolnoma napačen, saj se v teh življenjskih okoljih služnostna pravica izvršuje z vožnjo po kolotečinah in zato ni potrebna neka posebna utrjena pot, kot to ugotavlja sodišče. Pritožba tudi trdi, da je podana kršitev postopka, saj je bila glavna obravnava zaključena dne 4. 9. 2008, pooblaščencu tretje tožnice pa je bil sklep vročen šele 4. 2. 2009. Sklep mora biti izdelan v 30 dneh od njegove izdaje. Prav tako izpodbija tretja tožnica sklep o pravdnih stroških zaobsežen v tč. IV/2. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je tretja tožnica tožencema dolžna povrniti le polovico nastalih stroškov tožene stranke. Dejstvo je, da so pravdnem sporu nastopile tri tožeče stranke in ni razumljivo, kako je sodišče lahko za to določilo, da mora tretja tožeča stranka povrniti polovico, saj bi glede na tri tožeče stranke, bi lahko bilo toženima strankama naloženo le plačila 1/3 stroškov. Pritožba je priglasila tudi stroške vložene pritožbe.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi tožencev zoper prisodilni del tč. I izreka in stroškovno odločitev v tč. IV/1 izreka Toženca v pritožbi izpodbijata I. tč. izreka s katerim je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku prvo in drugo tožeče stranke in tožencema naložilo, da vzpostavita prejšnje posestno stanje tako, da celotno brežino v skupni dolžini 130 metrov od skupne meje s parc. št. ... in ... zasujeta in utrdita z zemljo, da bo strmina brežine tako položna, da ne bo prihajalo do plazenja zemljišča na teh parcelah ter tako sanirano zemljišče zasejeta s travo. Prav tako je motilna dejanja tožencema prepovedalo tudi v bodoče. Med strankami je bilo nesporno, da sta toženca v času med 26.3.1998 in 6.4.1998 izkopala zemljo oziroma opravila zemeljski poseg odrinjena zemlje in njenega planiranja na meji med tožnikovo parcelo št. ... in toženčevo parc. ..., obe k.o. J. Zaradi izkopa je prišlo do nastanka strme brežine med obema parcelama v dolžini 135 metrov, pri čemer sta toženca s posegom posegla tudi v zemljišče ... last prvih dveh tožnikov, in sicer v različni širini, največ pa do 0,5 metra v zemljišče tožnikov. S posegom je bila tožnikoma povzročena škodna sprememba na njuni nepremičnini, kar je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo na podlagi ogleda in fotografij, ter tega, da je v posledici izkopa bila spodkopana tudi gozdna cesta, ki sta jo koristila tožnika za potrebe gozda na parc. št. ...

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da sta tožnika sicer soglašala s posegom tožencev, vendar pa ne v takšnem obsegu kot je bil s strani tožencev izveden. Tožnika sta namreč zahtevala, da se poseg opravi tako, da jima ne bo nastajala škoda oziroma da ne bo prihajalo do rušenja njune zemlje in da toženca lahko planirata samo do meje zemljišč. Neutemeljeno toženec v laični pritožbi znova trdi, da je za izveden poseg imel pisno dovoljenje tožnikov. Sodišče prve stopnje je prepričljivo dokazno ocenilo navedeno listino, ki je težko berljiva in nerazumljiva. Zato se je oprlo predvsem na izpovedbo tožnika, ki je izpovedal, da toženec ne sme kopati navpično, da bi se zemlja potem krušila. Povsem sprejemljiva pa je tudi ugotovitev, da tožnik kot dober gospodar takšnega posega na svojem zemljišču oziroma ob njegovi meji ne bi dovolil, že za to, ker mu je s tem toženec uničil rob gozda, drevesa in brežino, nihče pa sebi ne želi delati škode. Zato je tožnik poklical tudi kmetijskega inšpektorja, kateremu pa se je toženec zavezal, da bo deloma zasipal strmo brežino. V nadaljevanju je pritožba toženca ko zatrjuje, da sta tožnika napadla drugo tožnico in da ni nikomur povzročal škode, neutemeljena, saj navedeni dejstvi nista pravno pomembni za odločanje v posestni pravdi, kjer se ugotavljata samo dejstvi zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za ugotovljeno motilno ravnanje tožena stranka ni imela pravne podlage, ki bi temeljila na dovoljenju tožnikov.

Neutemeljena pa je tudi pritožba, ki sta jo toženca vložila po svojem pooblaščencu. V njej zatrjujeta, da zahtevek ni določen, saj iz njega ne izhaja, v kakšnem obsegu se zahteva vzpostavitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je povsem določen dajatveni zahtevek možen le tedaj, kadar je prejšnje posestno stanje mogoče vzpostaviti le na en možen način. V konkretnem primeru je motenje bilo storjeno zaradi izkopa, v posledici čigar je med parcelama pravdnih strank nastala strma brežina. Tožnika sta s sodnim varstvom zahtevala, da toženca zasujeta in utrdita to brežino tako, da bo brežina položna in da ne bo prihajalo do nadaljnjega plazenja njunega zemljišča. S tem sta tožnika povsem določno opredelila svojo zahtevo, toženca pa imata možnost izbire potrebnih ukrepov za dosego le-te. V konkretnem primeru zato ni mogoče terjati od tožnikov kot lastnikov prizadete sosednje nepremičnine, da bi zahtevala naložitev točno določene aktivnosti tožencema na njunem zemljišču. Tožencema je tako prepuščeno, da se sama odločita, katera dela na svoji nepremičnini bosta opravila in kako, da bosta preprečila plazenje tožnikovega zemljišča. Tako neutemeljeno pritožba očita, da iz zahtevka ne izhaja v kakšni višini in širini morata toženca vzpostaviti prejšnje posestno stanje in da ga je kot nedoločenega zavreči. Tožencema kot lastnikoma nepremičnine namreč ni mogoče narekovati, kako naj posežeta v svojo nepremičnino, ampak je na njima samo, da v postavljenem roku zagotovita, da do plazenja tožnikovih nepremičnin ne bo več prihajalo.

Zaradi izkopa je prišlo do nastanka strme brežine med obema parcelama v dolžini 135 metrov, pri čemer sta toženca s posegom posegla tudi v zemljišče 222/2 last prvih dveh tožnikov, in sicer v različni širini, največ pa do 0,5 metra v zemljišče tožnikov. Neutemeljeno nadalje trdi pritožba, da obstaja nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da sta toženca posegla na določenih mestih do 0,5 metra v globino in prisojenim dajatvenim delom zahtevka. Gre za ugotovljen poseg v zemljišče tožnikov različne širine, vendar največ do 0,5 metra. Tožnika na svoji nepremičnini nista zahtevala vzpostavitve v prejšnje, ampak sta zahtevala, da se brežina zasuje in utrdi tako, da bo strmina brežine tako položna, da ne bo prihajalo do plazenja zemljišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca M. H., izvedenca geodetske stroke, ugotovilo, da je dolžina skopane trase praktično enaka dolžini meje. Toženca v pritožbi to zanikata, vendar pa ne izpodbijata ugotovitve, da je izkop dolžine 135 metrov ( tožnika pa sta vtoževala le 130 metrov), zaradi česar je pritožbo tudi v tem delu za zavrniti.

Pritožnika navajata, da izpodbijata tudi stroškovno odločitev tč. IV/I, vendar pritožbe v tem delu ne obrazložita. Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus tega dela odločitve po uradni dolžnosti in ni našlo kršitev na katere mora pri tem paziti, saj je stroškovna odločitev razumno obrazložena.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje ( 2. tč. 365. čl. ZPP), saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s čl. 366 ZPP).

Ker toženca s pritožbo nista uspela, v skladu s členoma 154/I ZPP v zv. s čl. 165/I ZPP sama trpita stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi tretje tožnice zoper tč. III in tč. IV/2 izreka sklepa.Tretja tožnica je v tožbi zatrjevala, da je lastnica parc. št. ... in ... k.o. J. in za potrebe teh gospodujočih nepremičnin uporablja v obliki hoje in voženj utrjeno cesto širine 2 metra, ki pelje preko služeče nepremičnine parc. št. ... iste k.o., ki je v lasti tožencev. Toženca sta dne 6.4.1998 na služeči nepremičnini izvršila izkop in odstranila 2 metra zemlje in pri tem odstranila oziroma prekopala traso poti ter s tem tretji tožnici onemogočila hojo in vožnjo po služeči nepremičnini do svojih gospodujočih nepremičnin.

Iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tretja tožnica dejansko vozila po toženčevih nepremičninah za potrebe svojih nepremičnin, vendar na podlagi vsakokratnega dovoljenja lastnika služečega zemljišča št. ... k.o. J. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da tretja tožnica ni imela služnostne pravice, saj je prevoze opravljala na podlagi vsakokratnega dovoljenja iz zavrnilo njen zahtevek.

Utemeljeno v tem delu pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določbe čl. 78 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da sodišče daje sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upošteva pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika in določbe III. odst. 70. čl. ZTLR, ki določa, da ima posest stvarne služnosti kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Zato obstoja pravice do služnosti sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. Stališče, da je potrebno v postopku zaradi motenja posesti stvarne služnosti ugotavljati pravico do stvarne služnosti, je v nasprotju z logiko motenjskih pravd, kjer je izključeno odločanje o pravici do posesti in o pravni podlagi oziroma se pravica do posesti ne upošteva. V procesnem in materialnem pogledu se obravnavanje in odločanje omeji samo na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Odločitev v sporih zaradi motenja posesti stvarne služnosti zato ni odvisna od ugotovitve obstoja pravice stvarne služnosti, ampak je pomembna le ugotovitev vsebine stvarne služnosti in njeno dejansko izvrševanje. To pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da sporna služnostna trasa pred motenjem ni bila v obliki utrjene poti, saj so bile na mestu trase vidne kolotečine oziroma sledovi koles. Tožnica je vozila preko travišča, kjer ni bilo nobene posebne poti. Zato v pritožbi neutemeljeno tretja tožnica trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da kolotečine niso vidne. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sprejetih na kraju samem namreč izhaja, da so kolotečine na gospodujoči nepremičnini št. ... zelo slabo vidne ( vidne so po petih metrih od meje), prav tako so bile kolotečine vidne na prac. št. ..., ki je v lasti prvih dveh tožnikov in po kateri je tožnica tudi vozila, zaradi izkopa, pa niso bile vidne na služeči parc. tožencev št. ...

Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je lahko restitucijski zahtevek v motenjskih pravdah takšen, da se lahko zahteva samo vzpostavitev takšnega stanja, ki je bil pred posegom, pritožbeno sodišče ni smelo uporabiti določbo čl. 358/IV ZPP in zahtevku tretje tožnice ugoditi. Tretja tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala in dokazala posest služnostne pravice po služeči nepremičnini 223/1, vendar pa je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da toženca vzpostavita prejšnjo posestno stanje tako, da na relaciji med parc. št. ... do ... v širini 2 metra utrdita trasi poti, ki poteka po obeh navedenih parc. št. tako, da bo možna vožnja in hoja do gospodujočih nepremičnin. Ker je s takšnim tožbenim zahtevkom tretja tožnica zahtevala od tožencev, da utrdita traso poti na relaciji med gospodujočo nepremičnino št. ... do ... v širini 2 metra, je tako zahtevala nekaj drugega kot bi, glede na ugotovljeno, da je pred motenjem vozila po travišču in ni šlo za utrjeno pot, bila upravičena. Sodišče ji tako pravilno glede na zahtevano ni moglo nuditi pravnega varstva, saj tretja tožnica ni zahtevala, da se na služeči nepremičnini vzpostavi služnostna trasa v takšni obliki kot je obstajala pred motenjem, v skladu s čl. 2 ZPP pa je sodišče v celoti vezano na tožbeni zahtevek stranke.

Neutemeljeno pritožba v nadaljevanju izpodbija stroškovno odločitev vsebovano v tč. IV/2 izreka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta bili pravdni zadevi prvih dveh tožnikov in tretje tožnice združeni v enotno obravnavanje. Gre torej za postopek voden na podlagi dveh tožb dveh različnih tožnikov ( prve tožnice in tožnika ter tretje tožnice). Ker je tretja tožnica izgubila pravdo zoper toženi stranki, je dolžna povrniti tožencema polovico od skupaj odmerjenih 2.078,28 EUR, pravdnih stroškov, saj so se tekom pravde opravljala enakovredna procesna dejanja glede obeh tožb. Sodišče prve stopnje je s tem prepričljivo argumentiralo zgoraj navedene izpodbijane stroškovne zaključke sodišča prve stopnje in s tem pravilno uporabilo določbo čl. 154/II ZPP, ki sodišču omogoča, da upošteva vse okoliščine konkretnega primera pri odločanju o povrnitvi stroškov. Konkretno posameznih postavk iz stroškovnika pa pritožba niti ne izpodbija.

Pritožba neutemeljeno sodišču prve stopnje očita kršitev po I. odst. 339. čl. ZPP, ko trdi, da je sodišče prve stopnje šele 4.2.2009 vročilo strankam izpodbijan sklep, čeprav je bil zadnji narok v obravnavani zadevi že 4.9.2008. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo določbo I. odst. čl. 323 ZPP, ki določa, da morajo sodišča pisne sodne odločbe izdelati v roku 30 dni od njene izdaje, navedena kršitev pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Ker se je pritožba tretje tožnice izkazala za neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere mora ob obravnavanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti ( II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s čl. 366 ZPP), je pritožbo zoper tč. III in IV/2 zavrnilo kot neutemeljeno in v teh delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje ( 2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker je tretja tožnica v celoti propadla s svojo pritožbo, sama trpi v zvezi s tem povezane pritožbene stroške ( čl. 165/I ZPP v zv. s čl. 154/I ZPP ).