Jedro

S tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini samo v primeru njene originarne pridobitve.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da sta skupaj s tožencem kupila poslovni prostor (lokal) v poslovno-trgovskem centru M., v pritličju objekta B, zgrajenega na parc. št. 213/7 in 484 k.o. ... Zahtevala je ugotovitev, da je solastnica do 1/2 tega poslovnega prostora, nadalje toženčevo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za tožničino vknjižbo solastninske pravice in končno toženčevo izročitev ključa spornega lokala.

Tožnik L. H. je zoper toženko B. Š. vložil tožbo z trditvijo, da je sam edini kupec poslovnega prostora v centru M. v objektu B na parc. št. 213/7 in 484 k.o. ... Zahteval je ugotovitev njegove izključne lastninske pravice navedenega lokala in prepoved vsakršnih posegov toženke v tožnikovo lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je obe zadevi združilo v skupno obravnavanje. Zaradi jasnosti bo poslej tožnica iz prve pravdne zadeve in toženka iz druge pravdne zadeve B. Š. imenovana tožnica, toženec iz prve pravdne zadeve in tožnik iz druge pravdne zadeve L. H. pa toženec.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo njeno solastnino do 1/2 spornega lokala, tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine in izročitev ključa lokala. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca za ugotovitev njegove izključne lastninske pravice spornega lokala, za tožničino izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in za prepoved njenih posegov v toženčevo izključno lastninsko pravico.

Po pritožbi toženca je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu tako, da je tožbeni zahtevek tožnice B. Š. v celoti zavrnilo. V ostalem je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je zaradi nevpisanosti celotnega poslovnega centra M. v zemljiški knjigi brezpredmetno sklicevanje pritožbenega sodišča na 33. člen ZTLR. Ni mogoče zahtevati tožničinega vpisa njene lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice, če še sama nepremičnina ni vpisana. Poleg tega tožnica niti nima izvirnika pogodbe, ki ga je zadržal toženec.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tudi toženec. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da obrazložitve drugostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, sicer pa opisno in izrecno zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi še, da četudi je morda utemeljeno zavrnjena pritožba glede ugotovitvenega dela toženčevega zahtevka, pa je neutemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženčeva revizija v svojem celotnem obsegu izpodbija samo dejansko stanje in to na koncu tudi izrecno navede. Ko pa zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka govori najprej o nekritičnem povzemanju izpovedi prič in nato o drugostopenjski potrditvi pravilno ugotovljenih relevantnih dejstev, kar naj bi bila obrazložitev, ki je ni mogoče preizkusiti. Ne samo, da so te revizijske trditve pavšalne in že zato neupoštevne, ampak so tudi zmotne. V tej pravdni zadevi je namreč bistvena nevknjižba kupca ali kupcev nepremičnine v zemljiško knjigo, zaradi česar ostala dejstva niso pravno odločilna. Navedeni nosilni razlog svoje odločitve pa je pritožbeno sodišče jasno in razumljivo obrazložilo, tako da je zatrjevani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen.

Sicer pa revizijsko sodišče v celoti pritrjuje pravilnim in popolnim razlogom drugostopenjske sodbe, ki jih revizijske trditve obeh strank glede zmotne uporabe materialnega prava ne morejo izpodbiti. S tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev lastninske ali solastninske pravice samo v primeru njene originarne pridobitve. Tožnica in toženec pa se v svojih tožbah sklicujeta na pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice na poslovnem prostoru kot nepremičnini. Oba se sklicujeta na prodajno pogodbo št. 10/98 prodajalca G., d.d. Vendar je za pridobitev lastninske ali solastninske pravice na podlagi pravnega posla potreben vpis v zemljiško knjigo, kot je določal v času sklenitve pogodbe veljavni 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90) oziroma 49. člen v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS št. 87/2002). Ugotovljeno je, da niti tožnica niti toženec nista izposlovala ustrezne vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi. Neutemeljeno je tožničino zatrjevanje, da celotni center M. ni vpisan v zemljiški knjigi. Morda ni prišlo do vpisa etažne lastnine, vendar je v tožbenih zahtevkih in v izreku prvostopenjske sodbe sporni poslovni prostor opredeljen z zemljiškoknjižnimi podatki, kar pomeni, da je celotna nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi in zato tudi zemljiškoknjižni vpis v tem pravdnem postopku sporne nepremičnine ni bil izključen. Sicer pa ni instituta pridobitve lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom brez vpisa v zemljiško knjigo in so revizijske trditve o drugačni sodni praksi, ki niso konkretizirane, neutemeljene. Tudi neposedovanje izvirnika pogodbe zgornjih ugotovitev ne spreminja. Neutemeljenost tožbenih zahtevkov obeh strank pač izhaja iz pravnega dejstva, da brez vpisa v zemljiško knjigo lastninska ali solastninska pravica pač ni bila pridobljena.

Pravilni so tudi razlogi izpodbijane sodbe o zavrnitvi preostalih zahtevkov pravdnih strank. Dodati je pač, da sta neutemeljena zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih listin, ko pa nobena od pravdnih strank ni vpisana v zemljiški knjigi in zato ne more izstaviti drugi stranki ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Iz opisanega je torej zaključiti, da niso utemeljene revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava oziroma o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je zato obe reviziji zoper materialnopravno pravilno in procesno neoporečno odločitev pritožbenega sodišča zavrnilo (378. člen ZPP).