Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dalo dovolj teže ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika. Tožnik je dejanje priznal in tudi zatrdil, da gledano s časovne distance še sam ne razume, kako je lahko pristal na takšno izsiljevanje in se pustil tako zmanipulirati. Na delovnem mestu mu je bil ukraden mobilni telefon, kar je prijavil na policijo. Ko je to povedal v delovnem okolju, se je telefon nato znašel v prostorih delodajalca. V zvezi s temi dogodki je želel razgovor s kadrovsko službo, ki ga je tudi opravil. Zaradi izsiljevanja s strani neznane osebe pa je pogovor snemal in ga posredoval sodelavki. Kot je sam izpovedal, je bil v hudem stresu. Navedene okoliščine, predvsem odkrito priznanje in obžalovanje dogodka, po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo pozitivno prognozo glede tožnikovega nadaljnjega vedenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v izreku II. točke 1. in 2. alineja tako, da se na novo glasi: "- Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 8. 2020, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 4. 8. 2020, je nezakonita in se razveljavi, - delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 4. 8. 2020, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo za polni delovni čas do 31. 8. 2020 ter nato od dne 1. 10. 2020 do 31. 10. 2020."

II. V ostalem izpodbijanem delu (II. točke alineje 3, 4, 5, 6 in III. točke izreka) se sodba razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 8. 2020 in ugotovitev obstoja delovnega razmerja od tega dne do 31. 8. 2020 ter nato od 1. 10. 2020 do 31. 10. 2020, prijavo v zavarovanje za polni delovni čas, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z regresom in 13. plačo za leto 2020, mesečnimi nadomestili plač, odškodnino v višini razlike med bruto mesečno plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala pri drugem delodajalcu in bruto plačo v času od 1. 9. do 30. 9. 2020, ki bi jo v tem obdobju prejemala pri toženi stranki in denarno povračilo v višini 6 bruto plač. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožeča stranka sama. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni tako, da ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu prizna vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi od prenehanja delovnega razmerja do nove zaposlitve ter primerno odškodnino oziroma ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V skladu s citirano določbo se lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ugotovljena kršitev preprečuje nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka zaradi njene stvarne narave in tudi subjektivnega elementa, ki naj bi bil v tožnikovem premišljenem, zavajajočem ravnanju, ko je sam izrazil željo po zaupnosti, nato pa le-to prekršil. Obrazložilo je, da je v okviru izvajanja kadrovske funkcije možno pričakovanje zasebnosti oziroma zaupnosti odnosov bistvenega pomena, za kar je potrebno medsebojno zaupanje strank. Vodja kadrovske službe je bila zaradi ravnanja tako pretresena in prizadeta, da tožniku ne more več zaupati. Sodišče je torej v celoti sledilo okoliščinam in interesom tožene stranke, medtem ko okoliščinam in interesom tožnika ni pripisalo ustrezne teže. Tožnik je v postopku pojasnil, na kakšen način in iz kakšnih razlogov je prišlo do ugotovljene kršitve. Bil je v stiski, presenečen in prestrašen zaradi anonimnega izsiljevanja, ki ga je tudi prijavil policiji. V trenutku slabosti in zaradi strahu, da se uresničijo grožnje, se je pustil zmanipulirati in ravnanje takoj tudi obžaloval ter se opravičil. Nikoli doslej ni bil disciplinsko problematičen, bil je lojalen delavec, pripaden delodajalcu. Posnetek ni obsegal nobenih osebnih informacij vodje kadrovske službe, zato narava kršitve že kar sama po sebi ne opravičuje najstrožjega ukrepa (ni snemal osebnih informacij in ni jih posredoval širšemu krogu oseb). Sodišču v postopku tudi ni moglo ostati skrito, kako zelo ga je dogodek prizadel in zato je dvom v pozitivno prognozo še toliko bolj nerazumljiv. Tožnik je bil proizvodni delavec, ki ni bil pogosto v stiku z vodjo kadrovske službe, zato je tudi njen strah o pogostih stikih nerealen. Takoj, ko je spoznal svojo napako, jo je priznal, se opravičil, kar bi sodišču lahko zadoščalo za presojo, da je najstrožji disciplinski ukrep prestrog in da bi pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi doseglo svoj namen.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Dejstva med strankami niso sporna, sporno pa je vprašanje, ali je ravnanje tožnika utemeljevalo obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so obstajali taki razlogi, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja in je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kot jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa ni pravilno uporabilo materialnega prava, zaradi česar je dejansko stanje glede denarnih zahtevkov ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila ta podana iz razloga, ker je tožnik posnel zasebni razgovor z vodjo kadrovske službe in posnetek predvajal sodelavki, s čemer je naklepno ali najmanj iz hude malomarnosti huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, določene v pogodbi o zaposlitvi, obveznosti vestnega opravljanja dela po 33. členu ZDR-1. S svojim ravnanjem je prekršil tudi zakonsko obveznost vzdržati se vseh ravnanj, ki bi lahko delodajalcu materialno ali moralno škodovale, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja neupravičenega zvočnega snemanja po členu 137 Kazenskega zakonika (Ur. l. RS št. 55/2008 in nadalj., KZ-1). Tožena stranka je tudi ugotovila, da ob upoštevanju tako posameznih kot tudi vseh okoliščin skupaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnik snemal razgovor z vodjo kadrovske službe dne 8. 7. 2020 v prostorih tožene stranke. Med strankama je bilo sporno le vprašanje, ali to dejanje utemeljuje obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke A. A., vodje kadrovske službe, ki je opravljala razgovor s tožnikom in B. B. ugotovilo, da so pri toženi stranki pričakovali, da se pogovori ne snemajo. Vsi razgovori, ki jih je opravljala vodja kadrovske službe, so bili zaupni oziroma zasebni. A. A. je izpovedala, da bi dala tožniku enak nasvet, tudi če bi bil njun razgovor označen kot razgovor formalne narave. Vsekakor pa bi v takem primeru razgovor vodila bolj formalno. Pisal bi se tudi zapisnik. V konkretnem primeru je pričakovala, da ima tožnik neko stisko, ter da jo želi seznaniti z okoliščinami domnevne tatvine mobilnega telefona. V pogovoru niso bili razkriti nobeni zasebni, zaupni ali tajni podatki, temveč je pogovor tekel o težavah tožnika in domnevni tatvini na delovnem mestu ter o zasebnih odnosih med zaposlenimi pri tožencu. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik očitano ravnanje izvršil zaradi groženj in pritiskov, ki jih je nad njim izvajala neznana oseba preko anonimnih sporočil. Pred razgovorom z vodjo kadrovske službe so mu ukradli telefon, kar je prijavil policiji. Neznana oseba mu je sporočila, da mu je telefon ukradel sodelavec C. C. ter od njega zahtevala, da o tatvini obvesti vodstvo tožene stranke, pogovor o tem posname ter ga pošlje sodelavki. Tožnik je bil, po svoji izpovedi, zmanipuliran in v hudem stresu, iz časovne distance ni mogel razumeti, kako se je lahko pustil tako zmanipulirati.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sledilo je toženi stranki, da je šlo za zasebni razgovor, kljub temu, da je bil razgovor opravljen v prostorih delodajalca in v zvezi z dogajanji, ki so se zgodila v prostorih delodajalca med delovnim časom in v katera so bili vpleteni sodelavci tožnika. Po presoji pritožbenega sodišča razgovor, ki je bil opravljen pri toženi stranki in katerega prepis se nahaja v prilogah A1, ne predstavlja zasebnega razgovora v pomenu kot ga je razumela vodja kadrovske službe, temveč je šlo za razgovor, ki se je nanašal na dogodke v delovnem okolju tožnika. Vendar samo dejstvo ali sodišče razgovor označi za zasebni ali za službeni, na samo kršitev delovnih obveznosti zaradi nezakonitega zvočnega snemanja nima vpliva, ker tožnik v nobenem primeru ni imel pravice razgovora snemati.

10. Zmoten je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je z nedovoljenim zvočnim snemanjem in posredovanjem zvočnega posnetka sodelavki tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja neupravičenega zvočnega snemanja po 137. členu KZ-1. Po navedeni določbi se kaznuje kdor zvočno snema njemu namenjeno zaupno izjavo drugega brez njegovega soglasja z namenom, da bi tako izjavo zlorabil ali kdor tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi in ji tak posnetek predvaja ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani. Po določbi četrtega odstavka navedenega člena se pregon za tako kaznivo dejanje začne na zasebno tožbo. Da je izpolnjen element tega kaznivega dejanja, mora biti posnetek narejen z namenom, da se izjavo zlorabi. Tožnik je v posneti izjavi dobil napotek, da naj formalno prijavi odtujitev telefona. Torej je bil namen razgovora in tudi napotek vodje kadrovske službe vzpostavitev zakonitega stanja, ki se je dogajalo v prostorih delodajalca. Kadar izjava ni zaupne narave, ne gre za kaznivo dejanje po drugem odstavku 137. člena KZ-11. Seveda pa je dejanje nezakonitega zvočnega snemanja poseg v osebnostne pravice, ki so kot pravilno obširno navaja tudi sodba sodišča prve stopnje zaščitene že z Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 3/91-I in nadalj.). Zato samo dejstvo, da s kršitvijo niso podani tudi znaki kaznivega dejanja, na sam obstoj kršitve delovne obveznosti tožnika ne vpliva.

11. Tožnik je z nezakonitim zvočnim snemanjem razgovora in posredovanjem zvočnega posnetka sodelavki D. D. huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, določene v pogodbi o zaposlitvi v 33. in 37. členu ZDR-1, kar je lahko storil le naklepno. S tem ravnanjem je bil izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni v zakonu, kar je bilo ugotovljeno. Izpolnjen pa mora biti še nadaljni pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 že zaradi stvarne narave kršitve. Nadalje je sodišče ocenilo, da je tožnik izrazil željo po zaupnosti pogovora, kar je nato prekršil. Zaupnost odnosov pri izvajanju kadrovske funkcije je namreč bistvenega pomena. Zato je potrebno zaupanje med strankami, kar pa je bilo porušeno. Vodja kadrovske službe je bila zaradi navedenega močno pretresena. Dejanje tožnika je tudi v nasprotju z vrednotami tožene stranke. Tožnikovo obžalovanje in ostale okoliščine primera po zaključku sodišča prve stopnje ne opravičujejo pozitivne prognoze glede njegovega nadaljnjega vedenja.

13. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dalo dovolj teže ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika. Tožnik je dejanje priznal in tudi zatrdil, da gledano s časovne distance še sam ne razume, kako je lahko pristal na takšno izsiljevanje in se pustil tako zmanipulirati. Na delovnem mestu mu je bil ukraden mobilni telefon, kar je prijavil na policijo. Ko je to povedal v delovnem okolju, se je telefon nato znašel v prostorih delodajalca. V zvezi s temi dogodki je želel razgovor s kadrovsko službo, ki ga je tudi opravil. Zaradi izsiljevanja s strani neznane osebe pa je pogovor snemal in ga posredoval sodelavki. Kot je sam izpovedal, je bil v hudem stresu. Navedene okoliščine, predvsem odkrito priznanje in obžalovanje dogodka, po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo pozitivno prognozo glede tožnikovega nadaljnjega vedenja. Upoštevati je potrebno položaj delavca in delodajalca ter da je šlo za dogajanje na delovnem mestu. Delodajalec je dolžan delavcem zagotavljati varnost na delovnem mestu in v delovnem okolju. V konkretnem primeru bi moral biti delodajalec bolj razumevajoč, saj se je vse dogajalo na delovnem mestu tožnika. Zato, po zaključku pritožbenega sodišča, zaradi nezakonitega zvočnega snemanja razgovora o okoliščinah odtujitve mobilnega telefona v prostorih delodajalca niso nastale take okoliščine, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno niti do izteka odpovednega roka.

14. Delodajalec je dolžan upoštevati načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu. Iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 7/2021 z dne 1. 2. 2022 izhaja, da načelo stopnjevitosti sankcije v delovnem pravu pomeni, da vsaka kršitev delovnih obveznosti ne utemeljuje najstrožje sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima možnost sankcioniranja lažjih kršitev z disciplinsko sankcijo (prvi odstavek 172. člena ZDR-1), s podajo pisnega opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in morebitno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi ponavljajočih se kršitev (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Če se delodajalec odloči za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora imeti očitana kršitev, ki ustreza dejanskemu stanju enega od predvidenih odpovednih razlogov iz 110. člena ZDR-1, tako težo, da zaradi nje ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

15. Kot je bilo že povedano, ravnanja tožnika predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti, vendar okoliščine, v katerih je bila storjena in upoštevaje interese obeh pogodbenih strank ni izpolnjen nadaljnji pogoj, ki je potreben za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je dejstvo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno niti do poteka odpovednega roka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, za kar je imelo podlago v določbi 358. člena ZPP.

16. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo glede presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino plačil, do katerih bi bil tožnik upravičen in tudi ne dejstev, ki so pomembna za določitev višine denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je treba glede odločilnih dejstev na novo izvesti dokaze in oblikovati dokazno oceno, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo huje kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodni postopek bi se kvečjemu podaljšal zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev na pritožbeni stopnji. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje na podlagi določbe 355. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na podlagi določbe tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 glej komentar k 137. členu KZ-1, stran 643, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, 1. knjiga, Ljubljana 2018.