Jedro

Ker je bila tožnica v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, za isto obdobje ni mogla uspešno uveljavljati delovnega razmerja pri toženi stranki.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

2. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in pod točko 1. izreka sodbe razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 5.2.1999 in 19.4.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnice z 31.1.1999 zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela in nevrnitve na delo. Pod točko 2. in 3. in 4. izreka sodbe je ugotovilo, da tožnici 31.1.1999 delovno razmerje ni prenehalo in še traja, da ji je dolžna tožena stranka od tega datuma dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialna zavarovanja ter ji za to obdobje v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov dalje. Ugotovilo je, da je tožnica po 31.1.1999 dnevno hodila na delo in redno opravljala delo na dotedanjem delovnem mestu. Hkrati je ugotovilo, da se je tožnica prijavila na razpis za prosto delovno mesto svetovalke pri Skladu RS za ... in podpisala pogodbo o zaposlitvi pri tem delodajalcu, ki ji je od 1.2.1999 dalje tudi plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku pritožbo tožene stranke zavrnilo in ji naložilo povrnitev tožničinih dotedanjih stroškov postopka. Soglašalo je, da razlog za odpoved delovnega razmerja iz 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki ga navajata sporna sklepa, ni bil podan. Glede priznanja neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitve na delo pa je navedlo, da bo morala tožena stranka v okviru izreka sodbe tožnici priznati delovno razmerje za obdobje od 31.1.1999 do ponovnega nastopa dela le kolikor tožnica ni bila v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih, glede prisojenega nadomestila plače pa ugotovilo, da izrek ni izvršljiv, tako da bo morala tožnica iz tega naslova vložiti novo tožbo, kolikor ne bo prišlo do sporazumne izpolnitve pavšalno prisojenega nadomestila plače. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 36/04) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica sklenila delovno razmerje pri drugem delodajalcu, za katerega je, res v dotedanjih prostorih, tudi dejansko opravljala delo. Zato bi moralo sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe upoštevati, da je tožnici pri toženi stranki delovno razmerje zakonito prenehalo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, v okviru katerega revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnica prijavila na razpis za prosto delovno mesto svetovalke za gledališko dejavnost pri Skladu Republike Slovenije za ... (v nadaljevanju: Sklad), ki je bil objavljen v Primorskih novicah dne 15.12.1999. Ugotovilo je tudi, da je tožnica s Skladom podpisala pogodbo o zaposlitvi in da je podpisala oziroma podala izjavo, da je pri skladu zaposlena od 1.2.1999 dalje. Od navedenega dne dalje je prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za tožnico plačeval Sklad (obrazložitev na 4. strani spodaj sodbe sodišča prve stopnje). Tak dokazni zaključek je sodišče druge stopnje sprejelo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje (3. stran obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Revizijsko sodišče je na takšno dejansko stanje vezano, ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki sklenila delovno razmerje s Skladom, kar je v nasprotju z določbami ZDR, ki istočasno ne dopušča delovnega razmerja pri dveh dolodajalcih.

Ker delovno razmerje delavcu ne preneha že s samim dejstvom nastopa dela pri drugem delodajalcu, saj nastop takšnega dela ne predstavlja zakonsko predvidenega načina prenehanja delovnega razmerja, je tožena stranka postopala pravilno, ko je od 1.2.1999 ugotovila tožničin neupravičen izostanek z dela in ji na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ker je bila zaposlena pri drugem delodajalcu, tožnica tudi iz tega razloga ne bi mogla uspešno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Glede na povedano je sodišče na podlagi določb 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in obe sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za razveljavitev spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja in za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki kot neutemeljen zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na dejstvu, da tožnica v sporu ni uspela (154. člen ZPP) in določbi 2. odstavka 22. člena ZDSS (1994), da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške ne glede na izid postopka.