Jedro

V sporih glede prenehanja delovnega razmerja po določbi drugega odstavka 22. člena ZDSS trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. To pomeni, da tožena stranka (RS) krije sama svoje stroške postopka tudi v primeru, ko sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Podobno določbo ima sedaj tudi ZDSS-1 v petem odstavku 41. člena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi disciplinskih organov tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika, toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov, ki so tožniku nastali v disciplinskem in sodnem postopku.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini potnih stroškov pooblaščenca za udeležbo na dveh obravnavah, pritožbene stroške pa le v višini priglašenih materialnih stroškov. Ni pa priznalo stroškov za nagrado za zastopanje, ker do teh stroškov zakoniti zastopnik na podlagi 162. člena ZPP ni upravičen.

Zoper pravnomočno sodbo v stroškovnem delu odločitve, vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo določbe 151. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena in prvim odstavkom 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu. Dejansko stanje je zato ostalo v tem obsegu nepopolno ugotovljeno. Državni organ kot stranka po določbi 162. člena ZPP res nima pravice do nagrade, toda v postopku ni nastopal državni organ, temveč Republika Slovenija. To po prvem odstavku 7. člena ZDPra zastopa pred sodišči Državno pravobranilstvo, stroške zastopanja pa se po prvem odstavku 16. člena ZDPra obračunava po tarifi o odvetniških storitvah. Tako je Vrhovno sodišče že odločilo tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 192/2000. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z drugim odstavkom 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena obema pravdnima strankama. Tožena stranka nanjo ni odgovorila, tožeča stranka pa v odgovoru na zahtevo navaja, da na podlagi 33. člena ZDSS-1 ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. Ker zahteva uveljavljala le zmotno uporabo materialnega prava, je sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem obsegu. Zahteva je vložena sicer zoper pravnomočno sodbo, toda izpodbija le stroškovno odločitev. To pa je vedno, tudi če je vsebovana v sodbi, šteti kot sklep. Glede na določbo prvega odstavka 385. člena in drugega odstavka 391. člena ZPP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži tudi zoper tak sklep (sodno odločbo).

Izpodbijana sodba je bila res izdana po uveljavitvi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), po katerem v delovnih in socialnih sporih zahteva za varstvo zakonitosti ni (več) dovoljena (33. člen ZDSS-1). Toda postopek se je na prvi stopnji končal 25. 11. 2004, torej pred uveljavitvijo ZDSS-1, zato se postopek na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDSS-1 nadaljuje po določbah prej veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS). Zato je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V tovrstnih sporih pa po določbi drugega odstavka 22. člena ZDSS trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. To pomeni, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka tudi v primeru, ko sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Podobno določbo ima sedaj tudi ZDSS-1 v petem odstavku 41. člena. Odločitev sodišča druge stopnje, ki je toženi stranki deloma priznalo stroške postopka, je tako napačna in v nasprotju z jasno zakonsko normo. Nedvomno pa tožena stranka v tem sporu sama trpi svoje stroške postopka, tudi če bi bila upravičena do nagrade za zastopanje.

V zadevi, na katero se zahteva sklicuje (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 192/2000 z dne 22. 5. 2001) je šlo za denarni zahtevek v povezavi s spornim napredovanjem. To je za spor, v katerem se za odmero stroškov uporabljajo pravila ZPP, torej tudi načelo o odločanju o stroških glede na uspeh.

Glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče ugoditi, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).