Jedro

Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2014 in sklep št. ... z dne 24. 4. 2014 odpravita ter zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 11. 6. 2014 in sklep št. ... z dne 24. 4. 2014 in se ugotovi, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine za čas od 17. 9. 2008, podredno pa, da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje ter, da ji je toženec dolžan povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega oziroma procesnega prava. Navaja, da je od 1. 1. 2000 veljal zakon, po katerem naj bi imela pravico do vdovske pokojnine, če bi dopolnila 47 let starosti v času, ko je njena hči končala šolanje. Njena hči je šolanje zaključila leta 2005, ko je sama dopolnila 47 let in bi po predpisih morala počakati, da bi dopolnila 50 let starosti in pridobila pravico do vdovske pokojnine. Zato je še leta 2008 vložila vlogo za pridobitev vdovske pokojnine. Ker leta 2008 še ni dopolnila 50 let starosti, je dobila zavrnilno odločbo. Ko je ponovno vložila vlogo, je že dopolnila 53 let, vendar tudi v tem primeru ni pridobila pravice do vdovske pokojnine, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Meni, da bi se v njenem primeru moralo odločati po zakonu, ki je bil veljaven, ko je nastopila čakalna doba. Ta je nastopila leta 2005, ko je dopolnila 47 let starosti. Ker se ne strinja, da se upošteva samo dejstvo, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, sodbo v celoti izpodbija.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Po takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Nepravilna uporaba določb ZUP pa pomeni nepravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica najprej preko nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini dne 17. 7. 2008 vložila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine po dne 31. 10. 1994 umrlem možu A.A. Z odločbo št. ... z dne 17. 3. 2009 je toženec na podlagi 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) takšno zahtevo zavrnil, ker tožnica na dan nastanka zavarovalnega primera, to je na dan moževe smrti, ni izpolnila minimalnih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Dne 1. 11. 2010 se je nato pri srbskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja začel postopek po uradni dolžnosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 38. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Na podlagi tako začetega postopka je toženec z odločbo št. ... z dne 18. 7. 2012, potrjeno z dokončno odločbo iste opr. št. z dne 21. 8. 2012 odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker je ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev po določbah 110. člena ZPIZ-1. Nato je tožnica dne 22. 1. 2014 ponovno zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine vložila pri bosansko - hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Toženec je takšno tožničino zahtevo vloženo 22. 1. 2014, s sklepom opr. št. ... z dne 24. 4. 2014, potrjenim z dokončno odločbo št. ... z dne 11. 6. 2014 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel z obrazložitvijo, da je bilo o pravici do vdovske pokojnine že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje ni spremenilo. Citirana dokončna odločba z dne 11. 6. 2014 in prvostopni sklep z dne 24. 4. 2014 sta predmet presoje v tem postopku, sporno pa je, ali gre v konkretnem primeru za dejanski stan iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in za pogoje za zavrženje zahteve.

6. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7. V obravnavanem primeru je toženec tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine z odločbo z dne 17. 3. 2009 zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ/92, zahtevo z dne 1. 11. 2010 pa na podlagi 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ob ugotovitvi, da tožnica ob prenehanju šolanja otroka ni dopolnila 53 let oziroma ni dopolnila 48 let starosti, da bi nastopila čakalno dobo in pravico pridobila pri 53 letih.

8. Dejansko stanje glede tožničine starosti na dan moževe smrti, prav tako pa glede starosti na dan, ko je otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, se na dan 22. 1. 2014, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, nedvomno ni spremenilo. Prav tako je o zavrnitvi pravice do vdovske pokojnine z odločbama z dne 18. 7. 2012 in z dne 21. 8. 2012 že pravnomočno odločeno. Vendar pa na dan 22. 1. 2014, ko je tožnica vložila novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ni več veljal ZPIZ-1, pač pa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. 1. 2013. S tem pa se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve, zaradi česar izpodbijani odločbi toženca in sicer dokončna odločba z dne 11. 6. 2014 in sklep prvostopnega organa z dne 24. 4. 2014 o zavrženju tožničine zahteve, nista pravilna in zakonita.

9. Glede na spremenjeno pravno podlago je zato o tožničini zahtevi, vloženi 22. 1. 2014, potrebno odločiti po vsebini in ugotoviti, ali so pri tožnici glede na določbe ZPIZ-2, izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine in ali je tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljena ali ne.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo z dne 11. 6. 2014 in sklep z dne 24. 4. 2014 in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Ker toženec o tožničini zahtevi še ni odločal vsebinsko in presojal, ali je njena zahteva utemeljena ali ne, bo to storil v novem postopku in torej meritorno odločil o tožničini zahtevi na podlagi ZPIZ-2.