Jedro

Ureditev pridobitve lastninske pravice na premičninah od nelastnika (a non domino) temelji predvsem na okoliščinah v trenutku izročitve stvari, zaradi česar je pri presoji termina "prenosnik" ključnega pomena, ali je ta oseba premičnino prodala ne le v obligacijskem smislu (sklenitev prodajne pogodbe kot zavezovalni pravni posel), temveč tudi v stvarno pravnem smislu (izročitev stvari kot razpolagalni pravni posel).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec izroči priklopno vozilo znamke Nemeth Lorinc tip 650 z identifikacijsko številko XX, ki ga ima v posesti registriranega pod reg. št. YY s spremenjenimi identifikacijskimi številkami šasije ZZ, tožniku pa je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov. Obrazložilo je, da je toženec priklopno vozilo pridobil od nelastnika ob vseh pogojih iz določbe 64. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ).

(2) Proti sodbi se zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi; pri tem priglaša pritožbene stroške. Po njegovem mnenju toženec ni izpolnil pogojev za pridobitev lastninske pravice skladno z določbo 64. čl. SPZ. Sporne prikolice toženec ni kupil od družbe P. A. RD, d. o. o. (v nadaljevanju družba P.), katere dejavnost je tovrstna prodaja, temveč od AA., ki se je izdajal za BB. S slednjim sta pogodbo sklenila ob njunem prvem srečanju, saj sta se že takrat sporazumela o bistvenih sestavinah pogodbe - predmetu in ceni. Navedenega ne more spremeniti naknadna pridobitev računa št. 224/2005 z dne 11. 11. 2005, ki ga je izdala družba P.. Vprašljiva se mu zdi tudi dobrovernost toženca. Slednjemu bi moralo biti jasno, da s prikolico oziroma z njenim nakupom ni vse v redu, predvsem zaradi vsebine kasneje sklenjene komisijske pogodbe med BB in družbo P. (nizka cena prikolice, kasnejši datum sklenitve in overitve) ter zaradi zavedanja, da pogodbe ne sklepa z družbo P..

(3) V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in nasprotuje razlogom pritožbe; predlaga njeno stroškovno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Lastninska pravica na premičnini se pridobi, tudi če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena tega zakona; lastninska pravica se na tak način pridobi samo, če je bila premičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika (1. in 2. odst. 64. čl. SPZ). Ureditev pridobitve lastninske pravice na premičninah od nelastnika (a non domino) torej temelji predvsem na okoliščinah v trenutku izročitve stvari (primerjaj tudi 3. odst. 64. čl. SPZ), zaradi česar je pri presoji termina "prenosnik" v smislu citiranih določb ključnega pomena, ali je ta oseba premičnino prodala ne le v obligacijskem smislu (prodajna pogodba kot zavezovalni pravni posel), temveč tudi v stvarno pravnem smislu (izročitev stvari kot razpolagalni pravni posel). S komisijsko pogodbo se je družba P. osebi BB zavezala v svojem imenu in za njegov račun prodati prikolico (B 2), le-to pa je od nje kupil in prevzel toženec (B 3). Omenjeno družbo je zato sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot prenosnika, ki se s tovrstno prodajo ukvarja (2. odst. 64. čl. SPZ). Sicer drži, da je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ) in da je toženec prodajno pogodbo glede prikolice sklenil z BB (AA), še preden je slednji vozilo odstopil v komisijsko prodajo. Vendar ob tej priložnosti prikolica ni bila izročena, zato omenjena pogodba na pravilnost zaključka o osebi prenosnika ne more vplivati.

(6) Vsebina komisijske pogodbe, s katero želi pritožba vzbuditi dvom v toženčevo dobrovernost, kvečjemu vodi do nasprotnega zaključka. Razkriva namreč, da je prikolico v komisijsko prodajo dal BB, ki (obligacijsko že prodane) prikolice tožencu ni izročil. Potemtakem ni razloga za morebitni toženčev sum o zakonitosti komisijske prodaje, še posebej ob upoštevanju (neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je odsvojitelj izkazal z veljavnim prometnim dovoljenjem, katerega številke šasije so se ujemale z dejanskimi. Ob vsem navedenem zaključka o dobrovernosti toženca ne more omajati nižja cena prikolice. Poleg tega je toženec pojasnil, da je bila v komisijski pogodbi navedena nižja cena zaradi nižjih stroškov prepisa. Dodati je še, da morebiten dvom v dobrovernost, tudi če bi ga pritožniku uspelo zasejati, na rešitev zadeve ne bi vplival. Dobra vera se namreč domneva, breme izpodbijanja pa nosi tisti, ki ji oporeka - v konkretnem primeru pritožnik (9. čl. SPZ in 215. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP).

(7) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej strani brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

(8) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožnikovih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).