Jedro

Zaradi razdrtja pogodbe se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja. Pravilo se uresniči z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve. Gre za enega od materialno pravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožnika, saj tožniku prisodi nekaj manj (ne pa nekaj drugega), kot je zahteval. Trenutek, po katerem se presoja sočasnost vračanja, je nastal po začetku stečajnega postopka.

V primeru, da upravitelj odstopi od pogodbe o prodaji nepremičnine, ima kupec pravico zahtevati vračilo plačane kupnine po pravilih o stroških postopka in lahko odkloni vrnitev posesti oziroma izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist insolventnega dolžnika kot prodajalca, dokler mu stečajni dolžnik oziroma upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika ne vrne plačane kupnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v II., IV. in V. točki izreka spremeni tako: da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na nepremičninah parc. št. 1556/4 in parc. št. 1556/5, obe k.o. ..., ob istočasnem pogoju, da tožeča stranka toženi stranki plača znesek 1.162.828,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila.

Vsaka stranka in stranski intervenient nosijo svoje stroške postopka na prvi, drugi in tretji stopnji.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške tega pritožbenega postopka v višini 6.169,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi umika tožbe v delu, da naj se izbriše neveljavna vknjižba lastninske pravice na toženo stranko ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke pri nepremičninah, postopek ustavilo (I. točka izreka odločbe).

Ugotovilo je, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na citiranih nepremičninah (II. točka izreka odločbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izročitev nepremičnin (III. točka izreka odločbe) in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 9.403,15 EUR tožeči stranki in da mora tožena stranka plačati stranskemu intervenientu stroške postopka v višini 3.690,00 EUR po preteku izpolnitvenega roka.

2. Sodišče prve stopnje je izdalo dopolnilni sklep in sicer, da se dopolni V. točka izreka odločbe z dne 15. 1. 2019 tako, da je sodišče prisodilo stranskemu intervenientu tudi stroške DDV na odvetniške storitve v znesku 811,80 EUR.

3. Zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe in dopolnilni sklep se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na nepremičninah in posledično spremeni točko IV. in V. izreka sodbe ter se tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Zoper odločbo o stroških celotnega postopka se je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da odločbo v tem delu spremeni. Stroškov pritožbe ni priglasila.

5. Obe stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem sta predlagali, da sodišče potrdi odločitev sodišča prve stopnje, razen v izpodbijanem delu, in zavrne pritožbo nasprotne stranke. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče v tej zadevi ponovno odloča. V prvem postopku je višje sodišče s sodbo z dne 20. 5. 2015 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (sodba z dne 28. 10. 2014), ki je ugotovilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na nepremičninah parc. št. 1556/4 in parc. št. 1556/5), obe k. o. ... in odločilo, da se izbriše neveljavna vknjižba lastninske pravice na toženo stranko ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri navedenih nepremičninah vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke in je tožena stranka dolžna tožeči izročiti nepremičnino tako, da omogoči posest in uporabo nepremičnin.

8. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje s sklepom z dne 8. 6. 2017 razveljavilo ter sta sodišči prve in druge stopnje ponovno odločali. Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede neveljavnosti vknjižbe utemeljen.

Dejansko stanje in opis poteka postopkov

9. Pravdni stranki sta 21. 12. 2001 sklenili prodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka prodala, tožena pa kupila, v izreku sodbe naštete nepremičnine za znesek 1.026.074,34 EUR. Pogodba je bila realizirana, saj je tožena stranka plačila kupnino tožeči in se vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica.

Dne 15. 6. 2011 se je nad tožečo stranko pričel stečajni postopek.

Tožena stranka je v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Pg .../2009 (v navedenem postopku kot tožeča stranka) še pred začetkom stečajnega postopka sodno zahtevala razvezo prodajne pogodbe z navedbami, da v tem postopku tožeča stranka s tu toženo ni hotela skleniti dodatka k prvotni pogodbi za nakup še 48 stanovanj, za katere je tu tožena stranka del kupnine že plačala po prvotni pogodbi z dne 21. 12. 2001. Prodajna pogodba je bila pravnomočno razvezana šele po začetku stečajnega postopka (z dopolnilno sodbo VI Pg .../2009 z dne 9. 4. 2013, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2013).

V zadevi VI Pg .../2009, ki je postala pravnomočna dne 22. 5. 2018, je bila ugotovljena navadna terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko (S. d.d. - v stečaju) v višini 1.162.828,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011, ki predstavlja vračilo že plačane kupnine in nadomestila za stavbno pavico z zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (sodba v zadevi VI Pg .../2009 z dne 9. 11. 2012, priloga A6).

Tožeča stranka je sporni nepremičnini v stečajnem postopku dne 30. 9. 2014 prodala (to je, preden je bila izdana prva sodba sodišča prve stopnje v tem postopku dne 28. 10. 2014).

Na podlagi pravnomočne sodbe v tem postopku (pred razveljavitvijo revizijskega sodišča) je tožeča stranka dosegla zemljiškoknjižni izbris tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega stanja.

Dne 8. 6. 2017 je Vrhovno sodišče s sklepom razveljavilo odločbi nižjih sodišč.

10. Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo na podlagi določbe 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - (ZZK-1)1 in se sklicuje na pravnomočno in izvršljivo dopolnilno sodbo opr. št. VI Pg .../09-49 (priloga A5 spisa), v kateri je ugotovljeno, da je prodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 21. 12. 2001 (in ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke), razdrta. Tožena stranka je zatrjevala, da je učinek razvezane pogodbe ta, da ima vsaka stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala, in ker se je nad tožečo stranko začel stečaj, ji že plačana kupnina ne bo nikoli vrnjena, saj ni pričakovati, da bodo navadni upniki v stečajnem postopku poplačani. V tem smislu je uveljavljala ugovor neizpolnjene pogodbe iz 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer, da vrnitev nepremičnine terja tudi vračilo plačane kupnine.

11. Iz obrazložitve sodbe v zadevi VI Pg .../2009 (priloga A6 spisa) izhaja, da je bila prodajna pogodba z dne 21. 12. 2001 sicer v celoti izpolnjena (tožeča stranka je na toženo stranko prenesla nepremičnini, tožena stranka pa ji je plačala kupnino). Razlogi, zaradi katerih je nato tožena stranka (tam tožeča) v sodnem postopku VI Pg .../2009 zahtevala razdrtje pogodbe, ki je bila že celoti izpolnjena, pa očitno tičijo v izjalovitvi načrtovanih nadaljnjih pravnih poslov med pravdnima strankama. Tožena stranka je navedla še, da kupnina, ki je bila po razdrti prodajni pogodbi plačana za nepremičnine, daleč presega vrednost nepremičnin po podatkih GURS ter da je bil primarni interes tožene stranke nakup 2.820 m2 stanovanjskih površin skupaj z 72 parkirnimi mesti, ki pa jih tožeča stranka kasneje ni želela udejanjiti.

12. Ker je bila torej primarna prodajna pogodba s strani obeh pravdnih strank v celoti realizirana, tudi sicer ni mogoče govoriti o vzajemno neizpolnjenih obveznostih in se sklicevati na pravne posledice odstopa od le-teh (268. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP).

13. Tožeča stranka je sporni nepremičnini v stečajnem postopku dne 30. 9. 2014 prodala, preden je bila sodba v prvem postopku (z dne 28. 10. 2014) izdana in pravnomočna. Iz priložene prodajne pogodbe za nepremičnini, ki sta bili prodani v stečajnem postopku, izhaja, da je bila pogodba sklenjena kljub dejstvu, da nepremičnini (takrat še) nista bili v zemljiškoknjižni lasti prodajalca (tožeče stranke). Na podlagi pravnomočne sodbe v tem postopku (pred njeno razveljavitvijo revizijskega sodišča) je tožeča stranka dosegla zemljiškoknjižni izbris tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega stanja.

14. Določba 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da če katera od strank med postopkom odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. 15. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 253/2015 zavzelo stališče, da se zaradi razdrtja pogodbe pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja. Pravilo se uresniči z ugovorom,2 ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve. Gre za enega od materialno pravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožnika, saj tožniku prisodi nekaj manj (ne pa nekaj drugega), kot je zahteval. Vrhovno sodišče je poudarilo še, da je v obravnavanem primeru tožnik v stečajnem postopku, zato je treba upoštevati to okoliščino in relevantna določila stečajnega postopka.

16. Višje sodišče po ponovni presoji in materialnopravnih razlogih Vrhovnega sodišča ugotavlja, da je pri pravilih vračanja, kadar sta k temu zavezani obe stranki, treba upoštevati tretji odstavek 111. člena (OZ), ki določa, da se mora vračati sočasno po načelu iz roke v roko. Pravila sočasnega vračanja se uresničuje z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem razsojanju zavzelo enako stališče kot prvič, da je tožnik s tem, ko je prijavljeno terjatev tožene stranke priznal, tudi izpolnil zahtevo o sočasnosti vračanja, kar upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča ne zadostuje (glej 7. in 9. točko obrazložitve sklepa).

17. Prodajna pogodba je bila pravnomočno razdrta 4. 5. 2013, torej po začetku stečajnega postopka (začetek je bil 15. 6. 2011). Prav tako je bila višina kupnine, ki jo mora vrniti tožeča stranka, ugotovljena po začetku stečajnega postopka (pravnomočna sodba z dne 22. 5. 2018). Trenutek, po katerem se presoja sočasnost vračanja, je torej nastal po začetku stečajnega postopka.

18. Teorija3 je zavzela stališče, da v primeru, ko sta obe stranki izpolnili njune obveznosti na podlagi dvostranske pogodbe, se po splošnem pravilu, določenem v tretjem odstavku 111. člena OZ, za vzajemno vračanje uporabljajo pravila, ki veljajo za dvostranske pogodbe. Zato nobena stranka ni dolžna vrniti prejetega, če nasprotna stranka ni pripravljena in sposobna hkrati vrniti nasprotne izpolnitve, ki jo je prejela. Ker se za opisani položaj ne uporabljajo pravila o pobotu nasprotnih povračilnih zahtevkov, za kupčev zahtevek za vračilo plačane kupnine tudi ni mogoče uporabiti posebnega pravila, določenega v četrtem odstavku 268. člena ZFPPIPP4 o razliki povračilnega zahtevka po pobotu, temveč se uporablja splošno pravilo o terjatvah, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, določeno v prvem odstavku 354. člena ZFPPIPP, ki določa, da so stroški stečajnega postopka obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. V primeru, da upravitelj odstopi od pogodbe o prodaji nepremičnine, ima kupec pravico zahtevati vračilo plačane kupnine po pravilih o stroških postopka in lahko odkloni vrnitev posesti oziroma izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist insolventnega dolžnika kot prodajalca, dokler mu stečajni dolžnik oziroma upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika ne vrne plačane kupnine.

19. V obravnavanem primeru je tožena stranka že pred začetkom stečajnega postopka sodno zahtevala razvezo prodajne pogodbe, ki pa je bila pravnomočno razvezana šele po začetku stečajnega postopka. V zadevi VI Pg .../2009, ki je postala pravnomočna dne 22. 5. 2018, je bilo ugotovljena navadna terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko (S. d.d. - v stečaju) v višini 1.162.828,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011, ki vsebinsko pomeni vračilo že plačane kupnine in nadomestila za stavbno pravico z zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (sodba v zadevi VI Pg .../2009 z dne 9. 11. 2012, priloga A6).

20. Glede na vse navedeno je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na nepremičninah par. št. 1556/4 in 1556/5, obe k.o ... pod pogojem, da tožeča stranka S. d.d. - v stečaju toženi stranki plača znesek 1.162.828,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 (vračilo že plačane kupnine in nadomestila za stavbno pravico z zamudnimi obrestmi od 2.6. 2010 do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko). Toženi stranki namreč pripadajo zamudne obresti od plačane kupnine za čas od razveze pogodbe.5

21. Sodišče je o stroških postopka na prvi, drugi in tretji stopnji odločilo upoštevaje uspeh v pravdi. Tožnica je le delno uspela s svojim zahtevkom, zato odločilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, da vsaka stranka in stranski intervenient nosijo svoje stroške postopka.

22. Tožena stranka je predlagala, da višje sodišče zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Glede na njen polovični pritožbeni uspeh ji je prisodilo znesek 6.169,00 EUR (4.844,00 EUR nagrada za postopek, tar. št. 3210, 969,00 EUR za DDV in 6.525,00 EUR sodne takse za pritožbo), ki predstavlja 50 % uspeh. Priznane stroške je tožeča stranka dolžna toženi poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ). Sodišče ji ni priznalo stroškov za odgovor na tožničino pritožbo zoper stroške, saj ni bila potreba (155. člen ZPP).

23. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbenega postopka (pritožbe zoper odločbo o stroških in odgovor na pritožbo), saj s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP).

1 Na tej pravni podlagi se izpodbija vknjižba, ki je postala neveljavna šele po tem, ko je bila opravljena, in sicer zaradi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. 2 Ugovor istočasnega vračanja je tožena stranka postavila v odgovoru na tožbo, l. št. 17. 3 N. Plavšak, E-Paket INS, s komentarjem ZFPPIPP, urejeno sodno prakso in vzorci, komentar 268. člena ZFPPIPP. 4 Če zahtevek druge pogodbene stranke za vračilo delne izpolnitve zaradi pobota po drugem odstavku tega člena ne preneha v celoti, mora druga pogodbena stranka terjatev za plačilo razlike prijaviti v stečajnem postopku in se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. 5 Glej tudi III Ips 60/2018.