Jedro

Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih je dopustno, kadar je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in so ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je v postopku zoper osumljenega A. B. in druge zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog in nedovoljenih snovi v športu po prvem in drugem odstavku 287. člena KZ-1 odredil pripor iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Mariboru zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornica je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, in zaradi kršitve določb 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 27. in 29. člena URS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno na kaj je sodišče oprlo svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma. V razlogih sklepa je sodišče povzelo vsebino zbranih podatkov in dokazov ter s tem, ko jih je sprejelo, tudi podalo njihovo presojo, kar je v celoti sprejel tudi zunajobravnavni senat. V sklepu so prav tako razčlenjene okoliščine, ki dokazujejo nevarnost, da bo osumljenec ponavljal kazniva dejanja, in nevarnost, da bo vplival na priče, saj je oškodovanka preklicala dano obremenilno izjavo, ko so zanjo izvedeli osumljeni, kar dokazuje, da je do vplivanja že prišlo. Osumljencu v času do vložitve pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora res ni bila dana možnost vpogleda v spis, vendar po oceni vrhovne državne tožilke niso bile kršene pravice obrambe, saj sta osumljeni in zagovornica še pred zaslišanjem prejela kopijo obširne ovadbe, v kateri so povzete listine, ki so njena priloga, kar je osumljencu omogočilo zagovor in vložitev pritožbe.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej navaja, da je bila osumljencu kršena pravica do obrambe, ker mu v roku za vložitev pritožbe ni bila dana možnost vpogleda v kazenski spis, ki naj bi se nahajal pri senatu zaradi odločanja o priporu enega izmed ostalih osumljencev, oziroma naj ne bi bil urejen tako, da bi bilo mogoče vanj vpogledati. Osumljeni je tako imel možnost videti le odredbo dežurnega preiskovalnega sodnika, kazensko ovadbo in zahtevo za preiskavo, medtem ko prilog kazenske ovadbe ni imel možnosti videti in se do njih izjasniti.

6. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (prim. sodbe I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008) mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navesti okoliščine oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja. Kolikor se zgolj sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral, Vrhovno sodišče ni dolžno niti pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v postopku storjene kršitve takšne vrste, na katere se sklicuje zahteva. V konkretnem primeru je zagovornica uveljavljano kršitev pravic obrambe utemeljila zgolj s pavšalno trditvijo, da osumljencu v roku za pritožbo ni bila dana možnost vpogleda v spis, pri tem pa ni navedla niti kdaj in kako je zahteval vpogled v spis in na kakšen način je bila njegova zahteva zavrnjena. Iz tega razloga Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka ni preizkušalo.

7. Glede na obširne razloge izpodbijanega sklepa ni mogoče pritrditi navedbam zagovornice, da preiskovalni sodnik ob odreditvi pripora ni vpogledal v priloge kazenske ovadbe; da iz sklepa ni razvidno, katere sploh naj bi bile priloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, in kaj je v njih; da se do teh listin ni opredelil niti zunajobravnavni senat ter da so očitki in dokazi v izpodbijanem sklepu pavšalni, nekonkretizirani, neresnični in nedokazani. V sklepu preiskovalnega sodnika je naveden podroben opis dejanj, ki se očitajo osumljencu, iz katerega izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog, prav tako pa so navedeni vsi dokazi in dejstva, na podlagi katerih je preiskovalni sodnik presodil, da obstaja utemeljen sum, da je osumljeni storil ta dejanja.

8. Polemiziranje z dokazno vrednostjo posameznih dokazov (ovadba in pismo oškodovanke; vsebina prestreženih pogovorov; osumljenčeva vloga v nočnem klubu in v gospodarskih družbah; izjave, ki so jih oškodovanke dale tujim varnostnim organom) ter neobrazloženo zatrjevanje nasprotja med dejanskimi zaključki sodišča na eni strani in vsebino dokazov na drugi presega okvire dovoljenih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, saj poskuša zagovornica na ta način izpodbiti pravilnost in popolnost dejanskih zaključkov sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče se je opredelilo tako do izpovedb oškodovank, ki osumljenega ne obremenjujejo, kot tudi do pisma oškodovanke, v katerem je preklicala vse izjave, dane policiji. Sodišče namreč šteje, da je pismo posledica vplivanja osumljenca na oškodovanko, saj je nastalo potem, ko je osumljeni izvedel za ovadbo zoper njega. Zaradi tega obstoj pisma ne vpliva na ugotovitev, da iz ovadbe in drugih dokazov izhaja utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje, niti ni moč zgolj na podlagi tega pisma sklepati na to, da je bila ovadba pridobljena nezakonito. Vprašanje, katera družba je dejansko opravljala dejavnost v nočnem klubu L., sicer za obstoj obravnavanih kaznivih dejanja ni pomembno, se je pa sodišče do tega vprašanja opredelilo v točkah 22 do 24 sklepa prve stopnje, kjer je obrazložena tudi osumljenčeva vloga v teh družbah.

9. Preiskovalni sodnik je obstoj ponovitvene nevarnosti med drugim utemeljil s sklicevanjem na dejstvo, da je bila leta 2011 zoper osumljenega uvedena preiskava zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pa je kljub temu nadaljeval s kaznivimi dejanji. Vložnica navaja, da se navedeni postopek zoper osumljenca ni nadaljeval, ker je neutemeljen, zaradi česar naj bi sodišče z opiranjem na to dejstvo kršilo domnevo nedolžnosti. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno, kadar je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in so ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (prim. XI Ips 53548/2014 z dne 26. 1. 2015, XI Ips 47924/2012 z dne 18. 10. 2012). V konkretnem primeru se sodišče sklicuje na kazenski postopek I Kpr 45850/11, v katerem je bila zoper osumljenca uvedena preiskava, torej je sodišče že presodilo, da je podan (vsaj) utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje (prvi odstavek 167. člena ZKP). Navedbe zagovornice, da se ta kazenski postopek ni nadaljeval, nimajo podlage v podatkih spisa; Vrhovno sodišče pa se je tudi samo prepričalo, da je preiskava še v teku.

10. Poleg zgoraj navedene okoliščine je preiskovalni sodnik navedel še druge konkretne okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost, da bo osumljeni nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj: iz načina izvrševanja izhaja, da je osumljeni večkrat organiziral združbo, ki se je ukvarjala s pridobivanjem deklet in njihovim izkoriščanjem za prostitucijo; od načrtovanja novega kaznivega dejanja je odstopil, ker je bila enemu od sostorilcev odvzeta prostost; osumljeni razpolaga s sredstvi in pogoji (prostori, poznanstva, izkušnje z načinom ustrahovanja, denarna sredstva) za nadaljevanje kriminalne dejavnosti; večkrat je bil obravnavan in obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in kaznivih dejanj z elementi nasilja. Glede na navedeno je zaključek o obstoju tega pripornega razloga v izpodbijanih sklepih pravilen.

11. Zaključek sodišča o obstoju konkretne (in ne le abstraktne) nevarnosti, da bi osumljeni na prostosti oviral potek kazenskega postopka z vplivanjem na priče in druge udeležence, temelji na dejstvu, da je oškodovanka v pismu osumljencu preklicala svojo izjavo, dano policiji. Preiskovalni sodnik se ob tem sklicuje na obvestila, ki jih je zbrala policija pri odkrivanju drugega kaznivega dejanja (ugrabitev), ko je bilo ugotovljeno, da je osumljeni oktobra 2013 izvedel za ovadbo in se skupaj s soosumljenci sestal z oškodovanko, iz česar je utemeljeno sklepati, da je do vplivanja na oškodovanko dejansko že prišlo.

12. Sodišče je v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je zaradi nevarnosti, da bo osumljeni vplival na priče in ponovil kaznivo dejanje, varnost ljudi ogrožena do te mere, da je odreditev pripora neogibna in ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom, stopnja ogroženosti ljudi pa je sorazmerna posegu v osumljenčevo pravico do osebne svobode. Pravilnosti takšne ugotovitve ne more omajati drugačno mnenje zagovornice, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema za odreditev hišnega pripora.

C.

13. Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife na podlagi 17. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.