Jedro

Ob upoštevanju tožničine starosti (42 let), njene težje zaposljivosti (natakarica) ter dejstva, da je pri novem delodajalcu zaposlena za določen čas 1 meseca s polovičnim delovnim časom, medtem ko je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom, je odmerjena odškodnina v višini 3-kratnika minimalne plače v RS primerna odmena oziroma nadomestilo za reintegracijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v drugi alinei VII. točke spremeni tako, da se odločitev razveljavi ter se v tem delu tožba zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je delovno razmerje tožeči stranki pri toženki dne 3. 3. 2012 nezakonito prenehalo in še traja do 18. 3. 2012 (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 4. 3. 2012 do 18. 3. 2012 priznati vse pravice iz dela in po delu, vključno s priznanjem delovne dobe, plačilom pripadajoče plače oziroma nadomestila plače, ki bi jo tožeča stranka prejemala v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in plačilom prispevkov za socialno varnosti ter odvodom ustreznih davkov (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 2.289,18 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, do takrat brezobrestno, od dneva zamude pa do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa višji zahtevek v višini 5.341,42 EUR (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči obračunati plačo za mesec februar 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 do plačila (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati prikrajšanje pri plači iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 225,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 do plačila (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške prevoza na delo in z dela v skupni višini 227,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer v višini in zapadlostjo razvidno iz izreka (VI. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 70,83 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila (prva alinea VII. točke izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 141,66 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila (druga alinea VII. točke izreka); da je tožena stranka dolžna plačati pristojnemu zavodu neplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke za starševsko varstvo ter prispevke za zaposlovanje od 1. 1. 2009 do 15. 6. 2012 (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 534,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da zahtevek pod točko VIII. ne sodi v sodno pristojnost, ker gre v tem delu za upravno davčni postopek, ne pa za odločanje o individualnem delovnem sporu, zato v tem delu ni podana stvarna pristojnost sodišča. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, ker meni, da je potrebno zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in v tem primeru tudi ponovno odločati o stroških postopka. Navaja, da tožbeni zahtevek po drugi alinei VII. točke v času vložitve tožbe in v času izdaje izpodbijane sodbe še ni zapadel v plačilo, kar pomeni, da v teh okoliščinah nezapadlo denarno terjatev ni možno sodno uveljavljati. Tožeča stranka v letu 2012 dejansko ni delala pri toženi stranki, zato meni, da ji ne pripada pravica do regresa, prav tako pa ji ne pripada pravica do regresa za leto 2011, ker je tožeča stranka v tem koledarskem letu zgolj kratko obdobje delala pri toženi stranki. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena le v obdobju od 1. 12. 2011 do 3. 3. 2012, ko je tožeča stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni več prihajala na delo k toženi stranki. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke se pogodba o zaposlitvi sporazumno prekine z dne 3. 3. 2012, ko je tožeča stranka tudi sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožeči stranki izplačala vse denarne terjatve iz naslova pogodbe o zaposlitvi, ter ji iz tega naslova ne dolguje ničesar.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o regresu za leto 2012 (druga alinea VII. točke izreka).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka vložila tožbo po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Ker je tožena stranka dne 3. 3. 2012 tožeči stranki delovno razmerje zaključila, tožeča stranka pa je vložila tožbo na sodišče dne 2. 4. 2012, je le-ta vložena pravočasno, to je v 30. dneh od dneva, ko je izvedela za kršitev pravice, skladno s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 1. 12. 2011 dalje. Tožena stranka je dne 3. 3. 2012 tožeči stranki sporočila, da ji je zaključila delovno razmerje (A2), čeprav je bila tožeča stranka v bolniškem staležu. Tožena stranka je zatrjevala, da je s tožečo stranko sklenila ustni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje takšnih navedb tožene stranke ni upoštevalo.

Sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi ureja 79. člen ZDR, ki določa, da pogodbo o zaposlitvi lahko stranke kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in da sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki je neveljaven. Ker je z zakonom predpisana pisna oblika sporazuma, navedeno pomeni, da je obličnost pogoj za veljavnost razveze pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni predložila pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, pa tudi nobenega drugega dokaza, s katerim bi potrdila svoje navedbe, da sta s tožečo stranko sklenili ustni sporazum. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi s tem, da ji je delovno razmerje zaključila in jo zgolj odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker tožnici ni prenehala pogodba o zaposlitvi na enega izmed zakonsko določenih načinov (75. člen ZDR), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožeči stranki (skladno s postavljenim tožbenim zahtevkom in predlogom po 1. odstavku 118. člena ZDR), delovno razmerje traja do 18. 3. 2012, torej do dneva, ko se je tožeča stranka zaposlila pri drugem delodajalcu. Do tega dne je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imela, če bi delala.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR pravilno upoštevalo vsa izhodišča, ki so pomembna za odmero odškodnine po višini. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo starost tožeče stranke (42 let), težko zaposljivost (natakarica) ter dejstvo, da je pri novem delodajalcu zaposlena za določen čas 1 meseca s polovičnim delovnim časom, medtem ko je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom, vendar je delo opravljala kratek čas. Odškodnino je glede na vsa navedena dejstva po višini pravilno odmerilo. Odmerjena odškodnina v višini 3-kratnika minimalne plače v Republiki Sloveniji, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odmena oziroma nadomestilo za reintegracijo, glede na ugotovljeni čas zaposlitve tožeče stranke pri delodajalcu.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožeči stranki izplačala vse denarne terjatve in da ničesar več ne dolguje. Ker tožena stranka dokazov (dokumentacije), iz katerih bi izhajalo, da je tožeči stranki izplačala dolgovane zneske (plačo za mesec februar 2012, stroške prevoza na delo in iz dela za mesece december 2011, januar 2012 in februar 2012, plačilo za delo preko polnega delovnega časa, kot tudi sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011), ni predložila, je sodišče prve stopnje pravilno tem zahtevkom tožeče stranke ugodilo. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim opozarja, da mora delodajalec v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. 40/2006) voditi evidenco o izrabi delovnega časa in na podlagi Zakona o računovodstvu (ZR, Ur. l. RS, št. 23/99 in naslednji) trajno hraniti plačilne liste in druge listine, iz katerih izhaja plačilo za opravljeno delo.

Delodajalec mora od bruto zneskov plač oziroma od drugih dohodkov iz delovnega razmerja za delavca po določbi 2. odstavka 353. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-2) predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodke od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost po odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov urejata Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 do 81/2000) in Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami). V konkretnem individualnem delovnem sporu ga za spor o prenehanju delovnega razmerja in o pravicah iz delovnega razmerja, za kar je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča (točka a in b 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) zato pritožba zmotno zatrjuje, gre za davčni postopek in ne za odločanje v individualnem delovnem sporu.

Delno utemeljena pa je pritožba glede prisojenega regresa za letni dopust za leto 2012. ZDR v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, regres pa mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. V primeru, da ima delavec pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. V konkretnem primeru je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo dne 18. 3. 2012, zato ima pravico le do sorazmernega dela regresa, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje upoštevajoč Kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma. Ker pa ob odločitvi sodišča prve stopnje dne 22. 6. 2012 terjatev za sorazmerni del regresa še ni zapadla v plačilo, sodišče prve stopnje ni imelo tako dejanske kot pravne podlage za odločitev, da je zahtevku za sorazmerni del regresa za redni letni dopust za leto 2012 ugodilo. Ta je zapadel šele po 1. 7. 2012. Zato je v takšno odločitev poseglo pritožbeno sodišče, ki je razveljavilo odločitev v tem obsegu (druga alinea VII. točke izreka) in v tem delu zavrglo tožbo.

Ker v preostalem delu niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem, to je v nerazveljavljenem izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).